Jedro

Spričo pridobljene stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju, ki je toženka ni izgubila na v zakonu predpisan način (res ga je sicer toženka nehala uporabljati, vendar ga je izročila v uporabo pravnemu predniku tožeče stranke), je zato upravičena bodisi, da se preseli nazaj vanj bodisi, da dobi na voljo drugo (prejšnjemu) enakovredno stanovanje. Le tako je toženki zagotovljen pravovarstveni zahtevek, ki izvira iz pridobljene stanovanjske pravice, po naši prejšnji ustavni ureditvi celo povzdignjene v ustavno zagotovljeno človekovo oziroma občanovo pravico (206. člen ustave socialistične Republike Slovenije, Ur. list SRS, št. 6/74). Pri tej pravici ni šlo za premoženjsko pravico (1. člen ZSR), zaradi česar ni mogoče uporabiti v zvezi z njenim zagotavljanjem in varstvom neposredno obligacijskopravnih predpisov, po katerih, če vzpostavitev prejšnjega stanja z vrnitvijo stvari zaradi dejanskih ali pravnih razlogov ni možna, gre upravičencu ustrezno denarno nadomestilo. Pri stanovanjski pravici kot nepremoženjski je namreč drugače. Če vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred preselitvijo imetnika stanovanjske pravice brez veljavnega pravnega naslova iz kakršnegakoli upoštevnega razloga ni mogoča, ima takšen imetnik pravico do drugega ustreznega stanovanja. To seveda tudi prinese dolžnost izprazniti sedanje stanovanje, ko mu je ponujeno drugo (prejšnjemu) ustrezno stanovanje (če se želi ali ne vseliti vanj, je to pač njegova stvar).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Ob drugem sojenju v tej pravdni zadevi zaradi izpraznitve vojaškega stanovanja je sodišče prve stopnje naložilo toženki, naj izprazni stanovanje v B., K. in ga izroči tožeči stranki potem, ko ji bo ta dala na razpolago 1,5-sobno stanovanje št. 3 v B., K., ali temu enakovredno stanovanje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke proti tej sodbi zavrnilo, pri čemer je zavzelo stališče, da je toženki zagotovljen enak obseg stanovanjskega varstva, kot ga je imela pred dodelitvijo (z nezakonito odločbo vojaškega organa) spornega stanovanja, s tem, ko je tožeči stranki naloženo, naj toženki da na voljo enakovredno stanovanje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga vrhovnemu sodišču, naj jo spremeni tako, da tožeči stranki naloži, da mora toženki ob izpraznitvi obravnavanega stanovanja izročiti enainpolsobno stanovanje št. 3 v K. v B., podrejeno pa predlaga, naj sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Trdi, da če je odločba vojaškega organa z dne 8.8.1991 (prav 9.8.1991) nična, potem je lahko pravna posledica le vzpostavitev prejšnjega stanja, se pravi, zagotoviti toženki imetništvo stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju in nič drugega. Sodišče ne bi smelo ugotavljati, ali je vzpostavitev prejšnjega stanja možna ali ne, in zato ne bi smelo prisoditi nadomestka za prejšnje stanovanje. Temu enakovrednega stanovanja praktično ni.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V obrazložitvi revizije ni pojasnjeno, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka niti ne za katero naj bi šlo. Ker sme sodišče preizkusiti sodbo le v mejah razlogov, ki jih navaja revizija (386. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP), mu tožena stranka z njo ni omogočila raziskati, ali gre za kakšno takšno kršitev. Edine, na katero pazi po uradni dolžnosti (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP), pa sodišče ni ugotovilo.

Za kršitev materialnega prava, kakršno razloži revizija, ne gre. Že v prejšnji revizijski odločbi v tem sporu je bilo pojasnjeno, da toženka ni mogla izgubiti stanovanjske pravice na svojem prejšnjem stanovanju oziroma ji ta pravica ni prenehala, dokler ni pridobila takšne pravice na drugem (sedanjem) stanovanju. Te sploh ni mogla pridobiti, ker odločbe o dodelitvi stanovanja (10. člen zakona o stanovanjskih razmerjih, Ur. list SRS, št. 35/82 in 14/84 - ZSR) v času tako imenovanega moratorija ni izdal organ, ki bi bil to upravičen storiti (9. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine, Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Ker je zasedla obravnavano stanovanje nezakonito in zanj kasneje tudi ni sklenila najemne pogodbe, ga mora izprazniti (58. člen stanovanjskega zakona, Ur. list RS, št. 18/91-I, 21/94 in 23/96). Vendar spričo pridobljene stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju, ki je ni izgubila na v zakonu predpisan način (res ga je sicer toženka nehala uporabljati, vendar ga je izročila v uporabo pravnemu predniku tožeče stranke), je zato upravičena bodisi, da se preseli nazaj vanj bodisi, da dobi na voljo drugo (prejšnjemu) enakovredno stanovanje. Le tako je toženki zagotovljen pravovarstveni zahtevek, ki izvira iz pridobljene stanovanjske pravice, po naši prejšnji ustavni ureditvi celo povzdignjene v ustavno zagotovljeno človekovo oziroma občanovo pravico (206. člen ustave socialistične Republike Slovenije, Ur. list SRS, št. 6/74). Pri tej pravici ni šlo za premoženjsko pravico (1. člen ZSR), zaradi česar ni mogoče uporabiti v zvezi z njenim zagotavljanjem in varstvom neposredno obligacijskopravnih predpisov, po katerih, če vzpostavitev prejšnjega stanja z vrnitvijo stvari zaradi dejanskih ali pravnih razlogov ni možna, gre upravičencu ustrezno denarno nadomestilo. Pri stanovanjski pravici kot nepremoženjski je namreč drugače. Če vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred preselitvijo imetnika stanovanjske pravice brez veljavnega pravnega naslova iz kakršnegakoli upoštevnega razloga ni mogoča, ima takšen imetnik pravico do drugega ustreznega stanovanja. To seveda tudi prinese dolžnost izprazniti sedanje stanovanje, ko mu je ponujeno drugo (prejšnjemu) ustrezno stanovanje (če se želi ali ne vseliti vanj, je to pač njegova stvar).

Kot nepravilno se torej pokaže revizijsko stališče, da sodišče ne bi smelo odločiti o drugem primernem stanovanju. Sicer pa stanovanje ni nenadomestljiva stvar, zlasti ob dejstvu, da gre tožnici stanovanjska pravica, se pravi le upravičenja, ki jih ta prinaša do določenega standarda nekega stanovanja za primer, da vrnitev v prejšnje stanje iz dejanskih ali pravnih razlogov ni mogoče. Neprimerno se zato revizija izraža o nadomestku stanovanja, ki ne more pomeniti vzpostavitve prejšnjega stanja.

Uveljavljani revizijski razlog torej ni podan in ker, kot rečeno, tudi ne gre za procesno kršitev, je sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).