Jedro

Tožena stranka je v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa tožnici omejila gibanje od 15. 11. 2023 od 14:50 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 15. 2. 2022 do 14:50 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec. Po presoji sodišča te točke izreka sklepa ni mogoče izvršiti, kar je po 3. točki 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) razlog, zaradi katerega jo je treba izreči za nično.

Izrek

I. Izpodbijani sklep številka 2142-152/2023/5 (UOIM1-04) z dne 17. 11. 2023, se izreče za ničnega.

II. Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve pristojnega sodišča v tem upravnem sporu preneha izvajati omejitev gibanja po sklepu Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov številka 2142-152/2023/5 (UOIM1-04) z dne 17. 11. 2023.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka omejila tožničino gibanje zaradi obstoja razlogov po četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožnica pridržana na prostore Centra za tujce v Postojni od 15. 11. 2023 od 14:50 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 15. 2. 2022 do 14:50 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

_Bistvene tožbene navedbe_

2. Zoper izpodbijani sklep je tožnica vložila tožbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Primarno predlaga, da ga sodišče odpravi in toženi stranki naloži, da naj po prejemu sodne odločbe nemudoma preneha izvajati ukrep omejitve gibanja. Podredno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

Predlaga tudi izdajo začasne odredbe za takojšnje prenehanje izvajanja ukrepa omejitve gibanja do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

3. Navaja, da termin v izreku "do prenehanja razlogov" ni obrazložen, saj iz izpodbijanega sklepa niso razvidne časovne okoliščine morebitne ocene izboljšanje njenega vedenja (npr. po enem tednu, enem mesecu), pa tudi ne podatek, kdo naj bi o tem odločal ter po kakšnem postopku. Izpodbijanega sklepa po njenem mnenju v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo postopka. Toženi stranki očita, da je postopek kršila tudi s tem, ko ji ni omogočila, da bi se izrekla o vseh treh poročilih socialne službe in se soočila s socialnimi delavci v azilnem domu, varnostnikom in drugim prisotnimi ob teh dogodkih.

4. Prepričana je, da prostorske kapacitete Izpostave azilnega doma v Logatcu omogočajo omejitev gibanja, zato njena premestitev v Center za tujce ni upravičena.

5. Tožnica še opozarja, da obravnavani ukrep ni bil nujno potreben, razumen in sorazmeren ter da iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno, kako je tožena stranka napolnila nedoločen pravni pojem "nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda".

6. Navaja tudi, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni jasno razvidno, ali je tožena stranka zatrjevane kršitve opredelila kot hujše ali lažje v smislu 82.a člena ZMZ-1. Le v tem primeru bi bilo mogoče nadaljnje ugotavljanje ali je izpodbijana odločitev sorazmerna z njenimi dejanji. Tožena stranka bi pri tem morala tudi upoštevati, da se je tožnica svoji sostanovalki že opravičila in da govori le nemški jezik, zato posledično izrečenih besed, ki naj bi bile za druge žaljive, niti ni razumela.

7. V okviru zahteve za izdajo začasne odredbe tožnica navaja, da se v Centru za tujce zelo slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode. S tem je kršena njena pravica iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS, kar že samo po sebi zadošča za nastanek težko popravljive škode. Zato predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero bo do pravnomočne odločbe stanje uredilo tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati obravnavani ukrep.

_Bistvene navedbe v odgovoru na tožbo_

8. Tožena stranka vztraja pri izpodbijanem sklepu in pojasnjuje, da je bilo s tožnico zaradi njenih kršitev hišnega reda v azilnem domu opravljenih več razgovorov, večkrat pa je bila tudi opozorjena na možnost, da se ji lahko zaradi tega omeji gibanje. Tožnica je kljub temu še naprej občasno uživala alkohol, se nespoštljivo vedla do zaposlenih in sostanovalcev, do slednjih je imela tudi nasilen odnos. Njeno ravnanje šteje za težjo kršitev, zaradi katere se lahko izreče obravnavani ukrep, ki predstavlja sorazmerno in razumno odločitev. Ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa tožena stranka prereka tudi ostale tožničine navedbe.

**K I. točki izreka:** Izpodbijani sklep je ničen.

9. Izpodbijani sklep temelji na stališču, da so podani razlogi za odreditev ukrepa omejitve tožničinega gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje Centra za tujce, med drugim ko je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).1

10. Iz neprerekanih tožbenih navedb je razvidno, da je bilo z obravnavanim ukrepom poseženo v tožničino ustavno pravico do osebne svobode.

11. Tožena stranka je v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa tožnici omejila gibanje od 15. 11. 2023 od 14:50 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 15. 2. 2022 do 14:50 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec. Po presoji sodišča te točke izreka sklepa ni mogoče izvršiti, kar je po 3. točki 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) razlog, zaradi katerega jo je treba izreči za nično.

12. O tem, da se za nično izreče odločba, ki je pravno ali dejansko ni mogoče izvršiti (v konkretnem primeru sklep), se je Vrhovno sodišče že izreklo.2 Temu pritrjuje tudi pravna teorija3. 13. V primeru, da sodišče ugotovi, da so podani razlogi, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega (4. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1) s sklepom izreče upravni akt za ničen. Z ugotovitvijo ničnosti se odpravijo posledice ničnega upravnega akta (68. člen ZUS-1).

14. Ker je II. točka izreka izpodbijanega sklepa (glede časovne opredelitve ukrepa omejitve gibanja) neločljivo povezana z njegovo I. točko izreka (o tem, da se tožnici omeji gibanje), se ničnost razteza na celoten izrek izpodbijanega sklepa. Zato je sodišče sklenilo kot izhaja iz izreka sklepa.

**K II. točki izreka:**

15. Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljen.

16. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na predlog tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

17. Zakon ne določa, kakšno škodo je mogoče šteti za težko popravljivo v smislu navedene zakonske določbe in gre za nedoločen pravni pojem, vendar pa mora biti glede na ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča taka škoda resna, tožniku mora neposredno groziti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Izdaja začasne odredbe je namenjena povečanju učinkovitosti sodnega varstva, ker zakonska ureditev ne predvideva suspenzivnega učinka izpodbojne tožbe v upravnem sporu.

18. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti in s stopnjo verjetnosti izkazati, zakaj je ta škoda zanj težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze.

19. Tožnica utemeljuje težko popravljivo škodo s slabim počutjem v Centru za tujce in meni, da ji je z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, kar že samo po sebi pomeni težko oziroma nepopravljivo škodo.

20. V obravnavani zadevi je tožnica vložila tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V takem primeru pa izdaja začasne odredbe ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oziroma v povezavi z njim lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena težko popravljiva škoda pa bi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati, kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.4

21. Po presoji sodišča je potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi izkazana vsaj s stopnjo verjetnosti že zato, ker tožena stranka ni substancirano prerekala tožbenih navedb glede težko popravljive škode, zaradi česar se štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati (214. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1)5. Poleg tega ni navedla nobenega dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljil prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe.6

22. Glede na navedeno, ko je tožnica izkazala, da ji bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težko popravljiva, tožena stranka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist, je sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitev v tem upravnem sporu začasno zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa.

1 Sodišče Evropske unije je v zvezi z enako določbo točke e tretjega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta že presodilo, da ni v nasprotju s 6. členom Listine, ki ureja pravico do osebne svobode in ustreza pravici do osebne svobode iz 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (zadeva C-601/15, J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie). 2 Primerjaj sodbi I Up 782/2003 z dne 9. 11. 2006, trinajsti odstavek, X Ips 133/2013 z dne 13. 3. 2014, 20. točka. 3 Janez Čebulj: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, 2. knjiga, stran 741. 4 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 209/2022 z dne 16. 11. 2022. 5 Za oporekanje tako ne zadošča pavšalna izjava, da se "nasprotuje vsem navedbam, razen tistim, ki jih izrecno priznava" (glej na primer sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 64/2007 z dne 23. 5. 2007). 6 Takšno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi I Up 109/2022 z dne 8. 6. 2022 (19. točka obrazložitve).