1. 3. 2012

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem z zahtevo Postaje prometne policije Maribor, na seji 1. marca 2012

odločilo:

Za odločanje v postopku o prekršku zaradi storitve prekrška, opisanega v obdolžilnem predlogu Postaje prometne policije Maribor št. 2240-1414/2011/3 (3F611 – 124) z dne 22. 8. 2011, je pristojno Okrajno sodišče na Ptuju.

Obrazložitev

A.

Postaja prometne policije Maribor (v nadaljevanju prekrškovni organ) je na podlagi prvega odstavka 103. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZP-1) pri Okrajnem sodišču na Ptuju vložila obdolžilni predlog zoper kršitelja zaradi prekrškov po sedmem odstavku 19. člena in tretjem odstavku 81. člena Zakona o motornih vozilih (Uradni list RS, št. 106/10 – v nadaljevanju ZMV).

Okrajno sodišče na Ptuju je s sklepom št. PR 723/2011 z dne 23. 8. 2011 ob smiselni uporabi prvega odstavka 82. člena v zvezi z 52. členom ZP-1 obdolžilni predlog odstopilo prekrškovnemu organu v stvarno in krajevno pristojno odločanje po hitrem postopku. Ocenilo je, da iz obdolžilnega predloga ne izhaja, da bi bil podan kateri koli razlog iz drugega odstavka 52. člena ZP-1, ki bi preprečeval izvedbo hitrega postopka. Po mnenju sodišča je prekrškovni organ v obdolžilnem predlogu sicer predlagal, naj se zaseženo kolo z motorjem odvzame, ker predelano kolo z motorjem v cestnem prometu predstavlja neposredno nevarnost za voznika kolesa z motorjem, vendar naj navedeni predlog ne bi pomenil izjeme, ko hitri postopek ni dovoljen. Sodišče ocenjuje, da iz vsebine obdolžilnega predloga in iz njegovih prilog izhaja, da je prekrškovni organ predlagal odvzem predmeta po drugem in ne po prvem odstavku 25. člena ZP-1. Iz potrdil o zasegu predmetov (kolesa z motorjem in registrskih tablic) naj bi bilo razvidno, da sta bila predmeta zasežena mladoletnemu storilcu in ne obdolženemu kot lastniku. Ker naj bi do zasega prišlo zaradi ravnanja mladoletnega storilca, kateremu je bilo v skladu s četrtim odstavkom 123. člena ZP-1 tudi izdano potrdilo o zasegu, je po presoji sodišča za odločanje o zaseženem vozilu pristojno sodišče, ki obravnava prekrške, očitane mladoletnemu storilcu. Ker mladoletnik, ki se v tem postopku ne obravnava, ni lastnik začasno zaseženega vozila, sodišče meni, da predlog prekrškovnega organa, naj se motorno vozilo odvzame lastniku v tem postopku, predstavlja dejansko predmet obravnave zadeve o prekršku proti mladoletniku, konkretno po drugem odstavku 52. člena ZP-1, ko je predlagan odvzem predmeta storilcu, ki ni lastnik. Predlog za odvzem vozila naj bi po vsebini izpolnjeval pogoje za izrek stranske sankcije mladoletnemu storilcu prekrška. Sodišče namreč meni, da predlagatelj v obdolžilnem predlogu ni ocenil, da so tudi pri obdolženem (gre za očeta mladoletnega storilca, ki je lastnik začasno odvzetega kolesa z motorjem) podani pogoji za izrek stranske sankcije, saj bi se v tem primeru predlog za odvzem moral nanašati na izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka 25. člena ZP-1.

Prekrškovni organ je vložil zahtevo za odločitev o sporu glede pristojnosti. V njej navaja, da je v obdolžilnem predlogu ocenil, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije po ZP-1, in sicer pogoji za odvzem motornega vozila na podlagi 25. člena ZP-1. Razlaga sodišča, po kateri je za odločanje o prekrških podana stvarna pristojnost prekrškovnega organa, naj bi bila napačna in s tem v nasprotju z drugim odstavkom 52. člena ZP-1, ko hitri postopek ni dovoljen. Med temi primeri naj bi bil tudi primer, ko predlagatelj oceni, da so glede na naravo kršitve podani pogoji za izrek stranske sankcije po ZP-1. Prekrškovni organ prosi za prednostno obravnavo zadeve, saj s hrambo zaseženega vozila nastajajo stroški postopka. Navede še, da je s 1. 7. 2011 začela veljati nova procesna zakonodaja, ki je razširila pogoje za zaseg motornega vozila, zaradi česar se je povečalo število tovrstnih postopkov. Meni, da gre v zahtevi za pomembno pravno vprašanje, saj bo od njegove odločitve odvisno, kateri organ bo pristojen za odločanje v takšnih zadevah.

B.

Ustavno sodišče je na podlagi osme alineje prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno, da odloča o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Po drugem odstavku 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) lahko, če pride do spora glede pristojnosti zato, ker več organov zavrača pristojnost v posamezni zadevi, zahteva rešitev spora glede pristojnosti organ, ki mu je bila zadeva odstopljena, ker meni, da zanjo ni pristojen.

Razmejitev pristojnosti med prekrškovnimi organi in sodišči ureja 52. člen ZP-1. V skladu s prvo alinejo drugega odstavka 52. člena ZP-1 hitri postopek ni dovoljen, če predlagatelj rednega sodnega postopka glede na naravo kršitve oceni, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije po tem zakonu. Prekrškovni organ mora v skladu s četrtim odstavkom 105. člena ZP-1 v obdolžilnem predlogu navesti svojo oceno, da so pogoji za njen izrek podani.

Kot izhaja iz obdolžilnega predloga in potrdila o zasegu predmetov, je prekrškovni organ zasegel motorno vozilo na podlagi drugega odstavka 73. člena ZMV. Po navedeni določbi lahko policist zaseže vozilo, ki je predelano tako, da presega največjo moč motorja ali največjo konstrukcijsko hitrost, določeno v homologacijskih dokumentih vozila, če predelava ni bila odobrena v skladu z 19. členom tega zakona, ali največjo konstrukcijsko hitrost, določeno v predpisih o homologaciji, za posamezno kategorijo vozil. Iz navedenih listin tudi izhaja, da je bilo motorno vozilo zaseženo mladoletnemu storilcu prekrška, ki ni lastnik tega vozila, in da je lastnik zaseženega vozila oče mladoletnega storilca prekrška, ki se mu v tem postopku očita storitev prekrškov po sedmem odstavku 19. člena in tretjem odstavku 81. člena ZMV.

Zaseg predmetov je posebno preiskovalno dejanje, s katerim se predmet, ki je bil uporabljen ali namenjen za prekršek ali pa je s prekrškom nastal, začasno odvzame iz posesti. Do začasnega odvzema pride ne glede na to, ali je lastnik predmeta storilec prekrška ali ne. Dokončno lahko začasno zaseženi predmet odvzame pristojni organ z izrekom stranske sankcije odvzema predmetov. Odvzem predmetov se kot stranska sankcija lahko izreče že na podlagi ZP-1, pod pogoji, ki jih ta zakon določa v prvem[1] in drugem odstavku 25. člena tega zakona.[2] Po tretjem odstavku 25. člena ZP-1 se sme z zakonom, ki določa prekršek, določiti tudi obvezen odvzem predmetov. V tem primeru je za odločanje o prekršku in torej tudi za izrek te stranske sankcije pristojen prekrškovni organ, če ni podana kakšna druga okoliščina, zaradi katere hitri postopek ni dovoljen (npr. mladoletnost storilca prekrška).[3]

Kršitelju se v tem postopku očita storitev prekrškov po sedmem odstavku 19. člena in tretjem odstavku 81. člena ZMV. ZMV določa možnost, da se pod pogoji iz drugega odstavka 73. člena ZMV motorno vozilo zaseže in se praviloma odda sodišču, pristojnemu za postopek o prekršku (tretji odstavek 73. člena ZMV), lahko pa se do izdaje odločbe o prekršku hrani pri policiji. V takih primerih se odvzem predmetov kot stranska sankcija lahko izreče le pod pogoji, določenimi v prvem oziroma drugem odstavku 25. člena ZP-1. Pristojnost sodišča pa je podana šele takrat, če prekrškovni organ oceni, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za njen izrek (prva alineja drugega odstavka 52. člena ZP-1). Zato mora prekrškovni organ v obdolžilnem predlogu podati o tem obrazloženo oceno (četrti odstavek 105. člena ZP-1). Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da mora sodišče obdolžilni predlog, kljub temu da prekrškovni organ ni podal obrazložene ocene iz četrtega odstavka 105. člena ZP-1, obravnavati kot nepopoln predlog in z njim postopati v skladu s prvim odstavkom 106. člena ZP-1. Obravnavani primer sicer ni identičen kot situacija v odločbi Ustavnega sodišča št. P-36/09, vendar pa sta si primera v bistvenem podobna. Kot izhaja iz priloženega sklepa, je sodišče v konkretnem primeru štelo, da je bil obdolžilni predlog, v katerem je prekrškovni organ predlagal odvzem predmetov, popoln, saj bi ga drugače glede na navedeno moralo poslati v dopolnitev prekrškovnemu organu (prvi odstavek 106. člena ZP-1). Ko je tako, pa mora sodišče, ob izpolnjevanju vseh drugih procesnih predpostavk, obdolžilni predlog obravnavati in o njem v celoti tudi odločiti.

Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, da je za odločanje v postopku o prekršku, opisanem v obdolžilnem predlogu Postaje prometne policije Maribor, pristojno Okrajno sodišče na Ptuju.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena ZUstS in četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

dr. Ernest Petrič Predsednik

Opombe

Predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek ali pa so nastali s prekrškom, se smejo odvzeti, če so storilčeva last ali če z njimi razpolaga pravna oseba, ki je storilec prekrška (prvi odstavek 25. člena ZP-1).

Predmeti iz prejšnjega odstavka se smejo vzeti tudi, če niso storilčeva last ali če z njimi ne razpolaga pravna oseba, ki je storila prekršek, če to terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varstvo okolja in ohranjanje narave, gospodarska razmerja ali razlogi morale, kot tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon. S tem pa ni prizadeta pravica drugih terjati odškodnino od storilca (drugi odstavek 25. člena ZP-1).

Tako Ustavno sodišče v odločbi št. P-36/09 z dne 13. 5. 2010 (Uradni list RS, št. 42/10).

Tako je bilo tudi v konkretnem primeru.

Glej odločbo Ustavnega sodišča št. P-36/09.