Jedro

Ne glede na to in četudi se tožnik ponovnega osebnega razgovora, na katerega je bil vabljen, ni udeležil (tudi v tem primeru pa je prejel enako vabilo kot ob prvem osebnem razgovoru, to je z opozorili po drugem odstavku 46. člena ZMZ-1) in tudi ni opravičil svojega izostanka, iz vsebine opravljenega razgovora z dne 19. 2. 2018 izhaja, da je tožena stranka tožnika pred osebnim razgovorom informirala zgolj o pogojih za pridobitev mednarodne zaščite in mu pojasnila njegove pravice v zvezi s tem, osebni razgovor pa je bil namenjen izključno razčiščevanju okoliščin, ki jih je tožnik navajal kot razlog, zaradi katerega meni, da je upravičen do mednarodne zaščite. Razgovor je bil torej opravljen v smislu prve alineje prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 46. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-187/2018/10 (1312-11) z dne 24. 4. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka) ter odločila, da je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU1 (v nadaljevanju Dublinska uredba), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik dne 30. 1. 2018 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ob podaji prošnje ni predložil nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zaradi česar njegova istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena. Na podlagi dokumentacije ob vložitvi prošnje je tožena stranka ugotovila, da je tožnik vstopil v evropski prostor nezakonito, in sicer preko Republike Hrvaške in je zato dne 14. 2. 2018 v skladu s prvim odstavkom 13. člena Dublinske uredbe pristojnemu organu te države posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilca. Ta je dne 12. 4. 2018 odgovoril, da je Republika Hrvaška odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

3. Tožena stranka je v skladu s prvim odstavkom 5. člena Dublinske uredbe tožnika in njegovega pooblaščenca povabila na osebni razgovor, ki je bil določen za dne 24. 4. 2018 v njenih prostorih. Tožnik je bil z vabilom seznanjen, saj mu je bilo vabilo vročeno, s tem pa so ga seznanili tako predstavniki PIC-a kot tudi uradne osebe tožene stranke, vendar pa se osebnega razgovora ni udeležil, njegov pooblaščenec pa z razlogi za odsotnost ni bil seznanjen. Tožena stranka meni, da opustitev osebnega razgovora za tožnika ne pomeni nepopravljive škode, saj bo njegovo vlogo za mednarodno zaščito kot odgovorna država članica obravnavala Republika Hrvaška ter je zato odločila na podlagi podatkov, ki izhajajo iz upravnega spisa.

4. Tožena stranka ugotavlja, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozili nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja niti te države v zvezi s tem ni obravnaval nobeden evropski organ. Na podlagi vseh opisanih ugotovitev je zato na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezani s 4. alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla. Pristojni organ se bo zato v skladu s prvim odstavkom 29. člena Dublinske uredbe s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovoril o sprejemu tožnika, ki bo na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje - Bregana.

5. Tožnik s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke iz vseh tožbenih razlogov. Trdi, da Republika Hrvaška ni pristojna za obravnavo njegovega primera, saj je pristojnost na podlagi 1. točke 17. člena Dublinske uredbe prešla na Republiko Slovenijo. V skladu s to določbo se namreč lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, tudi če za tako obravnavanje ni odgovorna glede na merila iz uredbe, s tem postane odgovorna država in prevzame obveznosti v zvezi s to odgovornostjo. Točka (d) 2. člena Dublinske uredbe namreč določa, da obravnavanje pomeni kakršnokoli obravnavo ali odločitev ali sklep v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito s strani pristojnega organa v skladu z Direktivo 2013/32/EU in Direktivo 2011/95EU, razen postopkov določanja odgovorne države članice v skladu s to uredbo. Tožena stranka je namreč s tožnikom dne 19. 2. 2018 opravila osebni razgovor, pri čemer iz zapisnika izhaja, da je bil razgovor vsebinski, saj je natančneje ugotavljala razloge, zaradi katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka je s takim ravnanjem prevzela pristojnost za obravnavo tožnikovega primera. Sumi sicer, da je to storila pomotoma, vendar pa to ne spreminja dejstev, kakor jih tudi ne spreminja poskus izvedbe "dublinskega osebnega razgovora" dne 24. 4. 2018. 6. Drugi razlog, zaradi katerega je treba sklep tožene stranke odpraviti, je po mnenju tožnika absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Tožena stranka je v obrazložitvi le navedla, da je iz dokumentacije ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dobila podatek, da je tožnik vstopil v evropski prostor nezakonito preko Republike Hrvaške, ni pa obrazložila na podlagi katerih okoliščin in dokazov je to ugotovila, četudi navaja, da se pristojna država določi na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz 22. člena Dublinske uredbe.

7. Tožnik skupaj s tožbo zahteva odložitev izvršitve izpodbijane odločbe na podlagi prvega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) do pravnomočne odločitve o glavni stvari. Kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča, bi to pomenilo, da bi bil izročen Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter se glede te trditve sklicuje na vse tožbene navedbe. Če bi bil tožnik izročen Republiki Hrvaški pred odločitvijo sodišča, vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja tudi ne bi bila več mogoča kolikor bi v postopku uspel. Tožnik se namreč v takem primeru ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije in zato tudi ne bi mogel več izkazati pravnega interesa, saj bi mu ta z izročitvijo prenehal. To pa bi obenem pomenilo kršitev pravic iz 23. in 25. člena Ustave RS zaradi izročitve državi, v kateri so temeljne človekove pravice kršene in bi mu s tem nastala nepopravljiva škoda.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe, vztraja pri odločitvi in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe poudarja, da je odpovedala izvedbo transferja v Republiko Hrvaško in bo z vsemi nadaljnjimi postopki počakala do končne odločitve sodišča. K točki I izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katere koli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III Dublinske uredbe (prvi odstavek 3. člena Dublinske uredbe). Kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 22 (3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013, ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način (prvi odstavek 13. člena Dublinske uredbe). Ne glede na to določbo, pa se z odstopanjem od tega pravila lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz uredbe, s tem pa postane odgovorna država članica in prevzame vse obveznosti v zvezi s to odgovornostjo, to dejstvo pa takoj navede v sistemu Eurodac s tem, da doda datum, ko je bila sprejeta odločitev o obravnavanju prošnje (diskrecijska klavzula; prvi odstavek 17. člena Dublinske uredbe).

11. Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito ob navzočnosti pooblaščenca in tolmača za arabski jezik vložil v Azilnem domu v Ljubljani dne 30. 1. 2018. Tožena stranka je z vabilom z istega dne tožnika prvič vabila na osebni razgovor za dne 19. 2. 2018. V vabilu ga je poučila, da se osebni razgovor v skladu s 26. členom ZMZ-1 opravi pred odločitvijo o prošnji, s tem pa se ugotavlja istovetnost prosilca, razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo in vsa druga dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev. V osebnem razgovoru se nobeno od tožniku zastavljenih vprašanj ni nanašalo na okoliščine prihoda v Republiko Slovenijo ali okoliščine nezakonitega prečkanja državne meje prve države članice. Prav tako iz zapisnika ne izhaja, da bi bil tožnik poučen v tem smislu. Tožnik je le opisoval družinske in socialne razmere, v katerih je živel v Maroku ter opisal okoliščine, zaradi katerih je zapustil to državo in ki po njegovem mnenju utemeljujejo njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Povedal je, da je na tržnici, kjer je delal, prišlo med njim in skupino, ki je od prodajalcev redno izsiljevala denar, do spora, v katerem je bil ranjen. Med okrevanjem v bolnišnici je policiji povedal kdo je bil napadalec. Ko so napadalca policisti izsledili, so ugotovili, da je bil že večkrat obsojen. Odpeljan je bil v zapor na prestajanje petletne zaporne kazni, njemu pa so pričeli groziti z maščevanjem in smrtjo. Nekaj časa po dogodku se je zadrževal v Maroku, ker pa ni bilo mogoče, da bi dobil delo in tudi ni bilo mogoče, da bi ga policija zaščitila, je v marcu 2017 državo zapustil. Zapisnik je uradna oseba, ki je vodila osebni razgovor s tožnikom, zaključila z navedbo, da bo o tožnikovi prošnji odločeno na podlagi vseh opravljenih razgovorov.

12. Tožnik trdi, da je tožena stranka z opisanim osebnim razgovorom pričela z (vsebinsko) obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito in tako postala odgovorna država članica. Svojo trditev utemeljuje na prvem odstavku 17. člena Dublinske uredbe, po kateri se lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo pri njej vloži prosilec, pri čemer je pojem "obravnavanja prošnje" treba tolmačiti v skladu s točko d) 2. člena Dublinske uredbe, ki določa, da "obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito" pomeni kakršno koli obravnavo prošnje ali odločitev ali sklep v zvezi s tako prošnjo za mednarodno zaščito s strani pristojnega organa v skladu z Direktivo 2013/32/EU in Direktivo 2011/95/EU, razen postopkov določanja odgovorne države članice v skladu s to uredbo. Za odločitev v zadevi je torej ključno ali je tak osebni razgovor, kot ga je s tožnikom opravila tožena stranka, (vsebinsko) obravnavanje tožnikove prošnje ali razgovor z namenom, da bi se olajšal postopek določanja odgovorne države članice.

13. Po določbi 46. člena ZMZ-1 pristojni organ v postopku mednarodne zaščite opravi osebni razgovor pred odločitvijo o prošnji, in sicer: v rednem ali pospešenem postopku; če je obravnavana kot nedopustna; ali se obravnava v skladu z Dublinsko uredbo2. V osebnem razgovoru v rednem ali pospešenem postopku se ugotavlja istovetnost prosilca, razloge za vloženo prošnjo in vsa druga dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev (drugi odstavek 46. člena ZMZ-1). Na to je bil tožnik v vabilu in pred pričetkom osebnega razgovora tudi posebej opozorjen. Če pa se osebni razgovor opravlja pred odločitvijo o prošnji, ki je obravnavana kot nedopustna, lahko prosilec predstavi svoje mnenje o obstoju razlogov iz 51. člena ZMZ-1 v zvezi z njegovimi posebnimi okoliščinami (tretji dostavek 46. člena ZMZ-1).3 Po mnenju sodišča je torej za odločitev v obravnavani zadevi treba ugotoviti kako je bil opravljen osebni razgovor s tožnikom, torej na kaj je bil opozorjen in kakšna je bila vsebina razgovora.

14. do pomena osebnega razgovora se je Vrhovno sodišče RS opredelilo v sklepu opr. št. X Ips 283/2017 z dne 21. 3. 2018, vendar pa le do osebnega razgovora po drugi alineji prvega odstavka 46. člena ZMZ-1. Izpostavilo je, da je že na podlagi branja besedila te zakonske določbe jasno, da pristojni organ opravi osebni razgovor pred odločitvijo v prošnji, če jo obravnavana kot nedopustno ter da v takem primeru zgolj z opravo osebnega razgovora na državo članico ne preide odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Poudarilo je tudi, da se v tem primeru Republika Slovenija za obravnavo prošenj revidentov ni odločila, zaradi česar tudi ni prišlo do prehoda odgovornosti po drugem odstavku 17. člena Dublinske uredbe. Iz sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 1848/2017 z dne 6. 9. 2017, ki jo je v prej navedeni zadevi presojalo Vrhovno sodišče, namreč izhaja, da je upravni organ, ki je vodil postopek, v osebnem razgovoru s prosilci za azil te seznanil z dejstvom, da so v evropski prostor vstopili preko Republike Hrvaške, da gre za državo, ki je odgovorna za obravnavo njihovih prošenj glede na merila iz Dublinske uredbe ter ugotavljal okoliščine glede njihovega mnenja, da naj ta država zanje ne bi bila varna.

15. Sodišče ugotavlja, da je šlo v navedenem primeru za odločanje organa ali je prošnja prosilcev za mednarodno zaščito dopustna ali ne in v tem smislu tudi opravljen osebni razgovor z njimi, torej opravljen razgovor na podlagi druge alineje prvega odstavka 46. člena ZMZ. To pa pomeni, da je tega primera ni mogoče enačiti z obravnavanim primerom, saj upravni organ tožnika ni niti seznanil niti z njim opravil razgovora zaradi ugotavljanja okoliščin nezakonitega vstopa v evropski prostor niti ga ni informiral glede možnosti predaje Republiki Hrvaški kot odgovorni državni članici ter navsezadnje tožnik o tem tudi ni imel možnosti predstaviti svojega mnenja o obstoju razlogov iz 51. člena ZMZ-1, konkretno četrte alineje, ki je bila podlaga za sprejem izpodbijanega sklepa. Po podatkih upravnega spisa sicer ni dvoma, da je tožnik vstopil v evropski prostor prav preko Republike Hrvaške, kar je pojasnil sam, to pa potrjuje tudi kraj njegovega prijetja (tik ob meji in to takoj po prehodu) ter avtobusna vozovnica. Četudi tožena stranka teh okoliščin v sklepu ni natančneje obrazložila, kot ji to v tožbi utemeljeno očita tožnik, ta dejstva niso sporna. Ne glede na to in četudi se tožnik ponovnega osebnega razgovora, na katerega je bil vabljen, ni udeležil (tudi v tem primeru pa je prejel enako vabilo kot ob prvem osebnem razgovoru, to je z opozorili po drugem odstavku 46. člena ZMZ-1) in tudi ni opravičil svojega izostanka, iz vsebine opravljenega razgovora z dne 19. 2. 2018 izhaja, da je tožena stranka tožnika pred osebnim razgovorom informirala zgolj o pogojih za pridobitev mednarodne zaščite in mu pojasnila njegove pravice v zvezi s tem, osebni razgovor pa je bil namenjen izključno razčiščevanju okoliščin, ki jih je tožnik navajal kot razlog, zaradi katerega meni, da je upravičen do mednarodne zaščite. Razgovor je bil torej opravljen v smislu prve alineje prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 46. člena ZMZ-1. 16. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je tožnik v tožbi pravilno poudaril, da je tožena stranka z opravljenim osebnim razgovorom pričela z obravnavo njegove prošnje, kot ta pojem opredeljuje točka d) 2. člena Dublinske uredbe, s tem pa skladno s prvim odstavkom 17. člena Dublinske uredbe odstopila od 3. člena te uredbe. Odločitev tožene stranke, ki je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito na podlagi četrte alineje 51. člena ZMZ-1 zavrgla ter odločila, da bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavo njegove prošnje, torej temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče je zato izpodbijani sklep na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

K točki II izreka:

17. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima več pravnega interesa. Glede na določbo četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1 namreč pritožba zoper sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi in začasna ureditev stanja, ki je po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 vezana na čas do izdaje pravnomočne sodne odločbe, na tožnikov pravni položaj ne more več vplivati.

1 UREDBA (EU) št. 604/2013 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev),UL L 180/31 z dne 29. 6. 2013. 2 V skladu s 5. členom Dublinske uredbe se osebni razgovor opravi zato, da bi bil olajšan postopek določanja odgovorne države in tudi da se preveri ali prosilec pravilno razume informacije. 3 51. člen ZMZ-1 določa, da lahko pristojni organ s sklepom zavrže prošnjo za mednarodno zaščito kot nedopustno le, če je prosilcu mednarodno zaščito že priznala druga država članica Evropske unije, razen če gre za osebe iz VI. poglavja tega zakona; se država, iz katere prosilec prihaja, šteje za državo prvega azila na podlagi prvega odstavka 63. člena tega zakona; se država, iz katere storilec prihaja, šteje za varno tretjo državo na podlagi 53. člena tega zakona; se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k tej uredbi.