Jedro

Pravnega interesa za obnovo postopka po mnenju sodišča predlagatelj obnove nima, kolikor ne bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja na nepremičnini, saj le stanje z objekti lahko pomeni oviro za vrnitev v naravi.

Tožena stranka je v izpodbijani zadevi izhajala iz položaja, ki ga je imel A.A. v letu 1994, bil je graditelj in posestnik objektov (na ta pravni položaj je utemeljila oviro za vrnitev v naravi v postopku denacionalizacije), tak položaj mora obstajati (oziroma mora biti na ustreznih pravnih aktih zagotovljeno, da bo lahko vzpostavljen) ob odločitvi o obnovi.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za gospodarstvo, št. 455-6/2003-173 z dne 22. 4. 2010 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Drugostopni organ je na pritožbo tožečih strank zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 301-13/93-980 z dne 28. 12. 2009 v 1. točki izreka pritožbi ugodil in odpravil dopolnilno odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 301-13/93-980 z dne 28. 12. 2009; v 2. točki delno odločbo o denacionalizaciji št. 301-13/93 z dne 10. 11. 1994, ki jo je izdala Občina Ljubljana Vič Rudnik, razveljavil v delu, ki se nanaša na parc. št. 1285/3 k.o. ...; v 3. točki zavrnil zahtevo za povračilo stroškov postopka. Prvostopni organ je z izpodbijano dopolnilno odločbo kot neutemeljeno zavrnil zahtevo za denacionalizacijo dela podržavljene parc. št. 1285/2 travnik 5 v izmeri 693 m2, danes parc. št. 1285/3 travnik 5 v izmeri 693 m2, vpisane pri vl. št. 302 k.o. ..., v last in posest upravičenca (1. točka izreka); nadalje pa kot neutemeljeno zavrnil zahtevo za odškodnino v obveznicah SOD, poleg tega kar so vlagatelji že prejeli iz naslova podržavljenega premoženja podjetja „A.“ (2. točka izreka); ter ugotovil, da je s tem odločeno o zahtevku v celoti (3. točka izreka). Drugostopni organ uvodoma ugotavlja, da je bila parcela 1285/3 k.o. ... nacionalizirana kot del večje parcele 1285/2, ki je bila podržavljena v okviru podjetja. O parceli 1285/3 je bilo že pravnomočno odločeno, vrnjena je bila z delno odločbo z dne 10. 11. 1994. Iz razloga, ker o isti upravni stvari ne moreta hkrati obstajati dve odločbi, je izpodbijano odločbo odpravil. Iz prvostopne odločbe izhaja, da je bila izdana v izvrševanju odločbe Ministrstva za gospodarstvo dne 17. 4. 2008, s katero je bilo organu prve stopnje naloženo, da izvede obnovljeni postopek denacionalizacije. A.A. je leta 1995 predlagal obnovo postopka, ki je bil končan z delno odločbo z dne 10. 11. 1994, v delu, ki se nanaša na vračilo parc. št. 1285/3 k.o. .... Prvostopna odločba je torej izdana v obnovljenem postopku in je zato, tako kot je zapisana, pravno zgrešena. V zadevi je namreč treba odločiti v obnovljenem postopku, ki je bil uveden na predlog A.A. in ne gre za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo podjetja „A.“, kar bi izhajalo iz izreka. V obravnavani zadevi je bila obnova dovoljena na podlagi 9. točke 249. člena ZUP/86. Z delno odločbo z dne 10. 11. 1994 je bila parcela 1285/3 vrnjena upravičencu brez dejanskih ugotovitev, ki bi se nanašale na predmet vračila. A.A. je uveljavljal ugovor, po katerem je sporna parcela zazidano zemljišče. Upoštevaje navedeno je za presojo odločilna okoliščina, ali je bilo zemljišče v času vračila leta 1994 pozidano. Drugostopni organ je o zadevi odločil na podlagi gradiva, ki je bilo zbrano v postopku obnove. Opravil je dve ustni obravnavi in ogled na kraju samem. Predlagatelj obnove je z vlogo z dne 26. 3. 2007 predložil mnenje izvedenca X.X., fotografije sporne parcele s prikazom objektov, ki prikazujejo dejansko stanje, kakršno je bilo v letu 1984 in kasnejših letih. Da predložene fotografije prikazujejo stanje, kakršno je bilo v naravi, je bilo ugotovljeno na ogledu na kraju samem, ki je bil izveden 17. 5. 2007. Tožeče stranke v postopku navajajo, da na sporni parceli ni zgrajenih objektov in da ni bila podana zatrjevana ovira za vračilo v naravi. Sklicevali so se na potrdilo z dne 3. 8. 2001, lokacijsko informacijo Občine Ig z dne 13. 9. 2006, na izvid stanja obravnavane parcele z dne 20. 9. 2006 ter dopolnitev izvida z dne 15. 5. 2007, predložili mnenje Z.Z. z dne 12. 9. 2006, ki je opremljeno s kopijo dveh fotografij, na obravnavi dne 8. 5. 2007 so predložili še kopije štirih fotografij. Drugostopni organ na podlagi ogleda na kraju samem in vseh listin v spisu ugotavlja, da predložene fotografije prikazujejo objekte, ki so bili zgrajeni na sporni parceli – deloma obzidan ribnik, obzidan izvir vode in obzidano zajetje vode (vodnjak). Objekti so bili zgrajeni v drugi polovici 80 let in torej še pred uveljavitvijo ZDen in so obstajali tudi v času, ko je bila izdana odločba z dne 11. 10. 1994, s katero je bila sporna parcela vrnjena v naravi. Gradnja je bila izvedena v okviru zunanje ureditve hiše na sosednji parceli 1286/4 – .... Dela so bila izvedena brez ustreznih upravnih dovoljenj, kar za presojo obstoja zatrjevanja ovire za vračilo zemljišča ne vpliva. Tožeče stranke so med prejšnjim pritožbenim postopkom (po izvedenem ogledu na kraju samem) objekte porušile in odstranile. Kot izhaja iz vloge z dne 28. 5. 2007, so to storili v prepričanju, da bo z odstranitvijo objektov odpadel tudi razlog za obnovo postopka. Takšno mnenje je zmotno. V postopku obnove je relevantno stanje, kakršno je bilo v letu 1994, ko je bila izdana odločba, s katero je bila nepremičnina vrnjena. Leta 2007 izvedeno rušenje objektov na presojo ne vpliva. Nerelevantni so tudi drugi dokumenti, enako prostorski. Drugostopni organ upošteva le, da med objekte sodijo tudi gradbeni inženirski objekti, oziroma objekti, ki niso namenjeni bivanju ali opravljanju dejavnosti. Upoštevaje navedeno, da so bili v času izdaje delne odločbe z dne 10. 11. 1994 na parc. št. 1285/3 k.o. ... zgrajeni objekti – deloma obzidan ribnik, obzidan izvir vode in obzidano zajetje vode (vodnjak), ter da je bila po svojem pravnem statusu vrnjena nepremičnina zazidano stavbno zemljišče, ter da na njej zgrajeni objekti niso bili v lasti upravičenca, je sprejeti drugačno odločitev, kot je bila glede parcele sprejeta v odločbi z dne 10. 11. 1994, saj se taka zemljišča v postopku denacionalizacije ne vračajo v naravi. Vrnjena sporna nepremičnina je bila po pravnomočnosti 28. 11. 1994 dvakrat predmet dedovanja in je tako najprej postala last B.B., po njegovi smrti leta 2006 pa je lastninsko pravico na nepremičnini z dedovanjem pridobila C.C. (sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani I D 555/2006 z dne 5. 2. 2007). Ker je bila delna odločba, s katero je bila sporna nepremičnina upravičencu vrnjena v naravi, že izvršena, drugostopni organ odločbe ni odpravil, temveč jo je razveljavil v delu, ki se nanaša na parcelo 1585/3 k.o. ... Brez dokazne vrednosti so ostali predloženi dokazi. Z nobeno od listin se ne izpodbija ugotovitve, da je v času, ko je bila nepremičnina vrnjena, obstajala zakonita ovira.

Tožeče stranke izpodbijajo 2. in 3. točko odločbe drugostopnega organa. Menijo, da je drugostopni organ naklonjen A.A. in mu je na podlagi povsem nejasne vloge dovolil obnovo postopka, ker naj bi A.A. zatrjeval, da je vrnjena parcela pozidana. Gre pa le za zloženko kamenja, ki je povzročila zajetje vode tako, da je nastal mali tolmun. Takšna zloženka pa ne predstavlja objekta, kar je tudi jasno razvidno iz potrdila Ministrstva za okolje in prostor z dne 20. 5. 2008 in dopisa ministrstva z dne 18. 4. 2007. Opozarjajo na stališče, ki ga je izreklo Upravno sodišče RS v sodbi U 349/2008, ko je odločalo o isti zadevi med istima strankama glede sosednje parcele. Stališče sodišča je bilo jasno in pove, da zahtevek za obnovo postopka ni utemeljen, ker predlagatelj nima več pravnega interesa za obnovo, saj ne more izboljšati svojega pravnega položaja, ker so vrnjene nepremičnine že prešle v last tretjih oseb, kot je to tudi v obravnavanem primeru. Namreč zemljišče je bilo že dvakrat predmet dedovanja in tudi predmet prodaje ter je v lasti in posesti povsem tretjih oseb, ki z zadevo nimajo ničesar več. Gre torej za spremenjene okoliščine, ki narekujejo drugačno odločitev od tiste, ki jo je sprejela tožena stranka. Tožena stranka bi bila dolžna delno odločbo o denacionalizaciji z dne 10. 11. 1994 vzdržati v veljavi tudi v delu, ki se nanaša na parc. št. 1285/3. Nadaljnja okoliščina, ki ni nepomembna, pa je tudi, da je končno prišlo do tega, da A.A. na sosednji parceli, torej 1286/4 nima prav nobene pravice in je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe z odstranitvijo objekta na parceli 1286/4 k.o. ... in sicer s strani Območne enote Ljubljana, Inšpektorata za okolje in prostor, št. 06122-3828/2005 z dne 29. 1. 2010. Inšpektorat pa je že itak predhodno sporočil, da zloženke kamenja, ki naj bi bile fontana in zajezena mlaka, niso predmet nadzora gradbene inšpekcije, saj gre za področje zunanje ureditve, za katero gradbeno dovoljenje ni potrebno. Predlagajo odpravo odločbe drugostopnega organa v 2. in 3. točki tako, da se delno odločba o denacionalizaciji vzdrži v veljavi tudi v delu, ki se nanaša na parcelo 1285/3 k.o. ... ter zahtevajo povrnitev stroškov postopka.

Stranki z interesom v tem postopku C.C. in A.A. na tožbo nista odgovorila.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov kot jih navaja tožeča stranka.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so v obnovljenem postopku podani razlogi za razveljavitev delne odločbe št. 301-13/93 z dne 10. 11. 1994, v delu, ki se nanaša na parcelo 1285/3 k.o. ...

Nesporno v zadevi je, da je bila parcela v letu 1994 (ob vračanju) pozidana. Sporno med strankami pa je, kakšen objekt je bil zgrajen. Po navajanjih tožeče stranke je šlo za zloženko kamenja, ki je povzročila zajetje vode; po navajanjih tožene stranke pa deloma obzidan ribnik, obzidan izvir vode in obzidano zajetje vode (vodnjak). Sporna med strankami je tudi pravna kvalifikacija zgrajenega, torej ali gre za objekte, ki po Zakonu o graditvi objektov lahko pomenijo objekt iz 32. člena ZDen, ki pomeni oviro za vrnitev nepremičnine v naravi.

Vendar navedena pravna kvalifikacija za odločitev sodišča v tem upravnem sporu ni bistvena. Bistveno po mnenju sodišča je, da je tožena stranka oprla svojo odločitev na ugotovljeno dejansko stanje v letu 1994 in na tako ugotovljeno dejansko stanje izpeljala pravno posledico. Navedeno izhodišče pa je napačno oziroma vsaj preuranjeno. Kot opozarja tožeča stranka (z navedbo stališča iz sodbe U 349/2008 z dne 8. 7. 2008), je v postopku obnove bistveno tudi, da predlagatelj ves čas postopka ter tudi ob odločitvi izkazuje pravni interes za obnovo denacionalizacijskega postopka in za ponovno odločanje. Pravni interes pa je v tem, da bi si, če bi bila obnova dovoljena, svoj pravni položaj lahko izboljšal. Parcela 1285/3 k.o. ... je bila ob izdaji delne odločbe z dne 10. 11. 1994 v uporabi Občine Ljubljana Vič Rudnik (tako je bila vpisana v zemljiški knjigi) ter v lasti RS, Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. V dejanski posesti je nepremičnino imel A.A. (iz izpodbijane odločbe ne izhaja ali na podlagi pravnega naslova). Na parceli je zgradil objekte, ki pa so bili do odločitve o obnovi porušeni. Tožena stranka navaja, da s strani tožečih strank. Glede na navedena dejstva je A.A. (tako izpeljuje njegovo upravičenje do obnove postopka denacionalizacije tudi tožena stranka) utemeljeval obnovo denacionalizacijskega postopka kot graditelj in lastnik objektov. Teh objektov ob odločanju o obnovi ni več (navedeno izhaja iz izpodbijane odločbe). Ob takem dejanskem stanju, ko tožena stranka utemeljuje svojo odločitev iz dejstva obstoja objektov, kar je pravilno, saj je tako utemeljeval obnovo tudi predlagatelj obnove, pa je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kolikor se je ugotavljalo le na čas izdaje odločbe z dne 11. 10. 1994. Kot zgoraj poudarjeno, mora predlagatelj ves čas postopka izkazovati pravni interes za obnovo, tudi ob času odločanja, zato je relevantno tudi dejansko stanje ob odločanju. Namreč pred odločitvijo o obnovi je potrebno ugotoviti ali bi, kolikor bi bila odločba o denacionalizaciji odpravljena ali razveljavljena, A.A. s tako odločitvijo lahko izboljšal svoj pravni položaj. Povedano drugače, ugotoviti je potrebno, ali je A.A., ki izpeljuje svoj pravni interes iz zgrajenih objektov na parceli, zavaroval stanje (z ustreznimi pravnimi postopki – motenje posesti, vzpostavitev v prejšnje stanje), ki ga kot relevantnega za obnovo uveljavlja. Torej ali bo A.A. na parceli, ki tudi ob izdaji odločbe o denacionalizaciji 10. 11. 1994 ni bila njegova, lahko vzpostavil stanje, na katerem je utemeljeval obnovo denacionalizacijskega postopka, in ki pomeni oviro za vrnitev v naravi v postopku denacionalizacije. Pravnega interesa za obnovo postopka po mnenju sodišča predlagatelj obnove nima, kolikor ne bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja na nepremičnini, saj le stanje z objekti lahko pomeni oviro za vrnitev v naravi. Tožena stranka je v izpodbijani zadevi izhajala iz položaja, ki ga je imel A.A. v letu 1994, bil je graditelj in posestnik objektov (na ta pravni položaj je utemeljila oviro za vrnitev v naravi v postopku denacionalizacije), tak položaj mora obstajati (oziroma mora biti na ustreznih pravnih aktih zagotovljeno, da bo lahko vzpostavljen) ob odločitvi o obnovi. V nadaljevanju je seveda bistveno odgovoriti tudi na vprašanje o pravni klasifikaciji objektov, to ima tožeča stranka prav.

Nadalje je v zadevi relevanten tudi razlog, ki ga uveljavlja tožeča stranka, dvakratno dedovanje nepremičnine (in prodaja), na katerega tožena stranka z navedbo, da na podlagi navedenega dejstva odločbo le razveljavlja, ni ustrezno odgovorila. Namreč pojasnila ni, kako bo mogoče zgolj na podlagi razveljavitve odločbe z dne 10. 11. 1994, vzpostavitvi prejšnje stanje glede nepremičnine, ki ni več v lasti upravičenca iz denacionalizacijske odločbe.

Ker je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo posledično napačno uporabljeno materialno in procesno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Ker so tožeče stranke v tem upravnem sporu uspele, jim je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 350,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07). Stroške je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.