Jedro

V skladu z načelom vestnosti in poštenja v civilnem postopku mora stranka obseg stroškov, ki jih uveljavlja od nasprotne stranke, skrčiti na tisto najmanjšo mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njenih lastnih interesov. Stroški, ki nastanejo zaradi strankinega neskrbnega ravnanja, niso potrebni pravdni stroški.

Čeprav tožnik ni umaknil tožbe zaradi izpolnitve zahtevka s strani druge toženke, pa je to storil takoj, ko je izvedel, da višina tožbenega zahtevka ne presega višine odbitne franšize. Ker je druga toženka predložila zavarovalno polico z navedbo odbitne franšize šele z vlogo z dne 4. 12. 2015, je nastanek njenih pravdnih stroškov izključna posledica njenega lastnega neskrbnega ravnanja tako v izvensodnem kot tudi v sodnem postopku. To pomeni, da so bili priglašeni stroški s strani druge toženke za pravdo nepotrebni, do povrnitve takih stroškov pa stranka na podlagi 155. člena ZPP ni upravičena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Druga tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 85,40 EUR v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo druge toženke za povrnitev stroškov postopka.

2. Druga toženka se pritožuje zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da tožnika v izvensodnem postopku ni bila dolžna seznanjati niti o obstoju niti o višini odbitne franšize. Obstoj odbitne franšize je bil dolžan preveriti tožnik. Tožnikovi pooblaščenki bi morala biti znana možnost obstoja odbitne franšize. S prvo toženko je bila dogovorjena, da obravnava odškodninske zahtevke ne glede na obstoj odbitne franšize. Obstoja takšnega dogovora tožniku ni bila dolžna razkriti. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je z obravnavanjem zahtevka v izvensodnem postopku zavedla tožnika. Ni mu bila dolžna razkriti dejstva, da njegov odškodninski zahtevek ne dosega višine odbitne franšize. Tožnikova pooblaščenka bi morala pred vložitvijo tožbe ravnati z večjo stopnjo skrbnosti. Ne strinja se z ugotovitvijo, da bi morala vedeti, da bo tožnik vložil tožbo in da bo takrat razkrila višino odbitne franšize. Oškodovančevega ravnanja ni bila dolžna predvideti. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Ravnanje druge toženke kaže na namerno zavlačevanje, zavajanje in povzročanje nepotrebnih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, 1) da je druga toženka v izvensodnem postopku zavrnila tožnikov odškodninski zahtevek z argumentom, da njen zavarovanec za nastali škodni dogodek ni odgovoren, 2) da je tožnika zavedla, ker ga ni obvestila, da višina odbitne franšize presega višino vtoževanega zneska, 3) da je višino odbitne franšize razkrila šele po prvem naroku za glavno obravnavo z vlogo z dne 4. 12. 2015, 4) da je tožnik takoj na naslednjem naroku, ko je druga toženka predložila tudi zavarovalno polico, tožbo zoper njo umaknil in 5) da je druga toženka priglasila pravdne stroške, ki so ji nastali do trenutka predložitve zavarovalne police z navedbo višine odbitne franšize.

6. Pravilen je zaključek izpodbijanega sklepa, da so drugi toženki uveljavljeni stroški nastali iz razlogov na njeni strani in da bi ob potrebni skrbnosti njihov nastanek lahko preprečila. Posledično je pravilna tudi izpodbijana odločitev o zavrnitvi zahteve za njihovo povrnitev.

7. V skladu z načelom vestnosti in poštenja v civilnem postopku mora stranka obseg stroškov, ki jih uveljavlja od nasprotne stranke, skrčiti na tisto najmanjšo mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njenih lastnih interesov. Stroški, ki nastanejo zaradi strankinega neskrbnega ravnanja, niso potrebni pravdni stroški.(1)

8. Čeprav tožnik ni umaknil tožbe zaradi izpolnitve zahtevka s strani druge toženke, pa je to storil takoj, ko je izvedel, da višina tožbenega zahtevka ne presega višine odbitne franšize. Tako njegovo ravnanje je druga toženka mogla pričakovati. V takem primeru namreč ni bilo nobenega izgleda za tožnikov uspeh v pravdi. Vsak razumen tožnik bi ravnal tako, če bi za to dejstvo vedel pred vložitvijo tožbe, pa tožbe ne bi vložil. Za odločitev v zadevi zato ni pomembno, ali je bila pritožnica v postopku obravnavanja zahteve za povrnitev škode pred pravdo tožniku dolžna razkriti informacije o višini odbitne franšize.

9. Ker je druga toženka predložila zavarovalno polico z navedbo odbitne franšize šele z vlogo z dne 4. 12. 2015, je nastanek njenih pravdnih stroškov izključna posledica njenega lastnega neskrbnega ravnanja tako v izvensodnem kot tudi v sodnem postopku. To pomeni, da so bili priglašeni stroški s strani druge toženke za pravdo nepotrebni, do povrnitve takih stroškov pa stranka na podlagi 155. člena ZPP ni upravičena.(2)

10. Po ugotovitvi, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Ker druga toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). O stroških odgovora na pritožbo, ki ga je podal tožnik, je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Tožniku je priznana nagrada za odgovor na pritožbo po tar. št. 3220 v višini 50,00 EUR ter materialni stroški po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, kar povečano za 22% DDV znaša 85,40 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. Op. št. (1): Betetto, v: Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, 2006, str. 35. Op. št. (2): Izpodbijani sklep se sicer opira na določbo 156. člena ZPP, vendar navedeno ne vpliva na zaključek o pravilnosti izpodbijane odločitve.