Jedro

Glede na določbo 1. odstavka 68. čl. ZDSS in določbe 24. člena istega zakona je sodišče lahko ugotavljalo obstoj pogojev za izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja po 89. členu ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 9.10.1992 in sklepa upravnega odbora tožene stranke z dne 17.11.1992, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Posledično je sodišče zavrnilo tudi vse ostale tožnikove zahtevke: na ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, da mu je tožena stranka dolžna izplačati denarne obveznosti, ki izvirajo iz dela in po delu in mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico za čas, ko ni delal. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik storil očitano mu hujšo kršitev delovne discipline zlorabe pravice do bolezenskega dopusta, ker je v času bolniškega staleža, ki ga je dobil zaradi zdravstvenih težav z nogami (krči v nogah), odpotoval v BIH, in je to potovanje trajalo 17 ur v eno smer. Zaradi tožnikove odsotnosti z dela, bil je viličarist, je bil oziroma bi lahko bil bistveno moten delovni proces. Po ugotovitvah sodišča so bili izpolnjeni vsi pogoji za izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče ugotavlja, da je disciplinska kršitev dovolj opredeljena, da je v obrazložitvi odločitve o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja točno naveden dejanski stan kršitve. Zloraba pravice do bolniškega staleža ni podana samo takrat, ko ima posledice na zdravstvenem stanju samega delavca, temveč tudi, če je uporabljena v nasprotju z njenimi nameni. Pritožbeno sodišče tudi sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje o kvalifikatornih okoliščinah kršitve iz 89. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93).

Tožnik je zoper pravnomočno drugostopno sodbo pravočasno vložil revizijo, in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbi sodišča druge in prve stopnje tako, da zahtevku ugodi. Navaja, da mu je bolniški stalež bil odobren zaradi krčev v nogah, da mu ni bilo izrecno ukazano, da mora ležati in da ne sme nikamor potovati in da se zaradi odhoda v BIH njegovo zdravstveno stanje ni poslabšalo. Zato niso izpolnjeni elementi zlorabe odsotnosti zaradi bolniškega staleža. V BIH je odpotoval, da bi obiskal hudo bolno mater, to pa ni zloraba bolniške. V izreku sklepa disciplinske komisije niso navedeni bistveni elementi disciplinske kršitve, kot so opis dejanja in pravna norma, ki ustreza dejanskemu stanju, zato so podane bistvene kršitve določb disciplinskega postopka, saj sklepa zaradi teh pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti. Taka je tudi odločitev upravnega odbora. Sodišče je zmotno uporabilo 89. člen zakona o delovnih razmerjih, torej materialno pravo, saj nobeden od v tem členu navedenih elementov ne narekuje izreka najhujšega disciplinskega ukrepa. Tudi če se zanemarijo očitne bistvene kršitve disciplinskega postopka, je izrečen disciplinski ukrep prestrog.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon (ZPP in zakon o delovnih in socialnih sodiščih) točno določa, kdaj jo je dovoljeno vložiti, zaradi katerih razlogov in v kakšnem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo. Po določbah 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. V 3. odstavku 385. člena je izrecno določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede na citirane zakonske določbe revizijsko sodišče preizkusi, ali je materialno pravo bilo pravilno uporabljeno, upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje. Revizijsko sodišče zato ne more upoštevati in presojati revidentovih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje. Revident ne uveljavlja revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato je revizijsko sodišče samo ugotavljalo, ali je podana kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar pazi po uradni dolžnosti, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče se strinja z očitki revidenta, da so akti disciplinskih organov pomanjkljivi, in ugotavlja, da bi ti morali bolj določno opredeliti kršitev in kvalifikacijo. Vendar pa te pomanjkljivosti niso takega značaja, da bi bili zaradi tega ti akti nezakoniti. Vsi udeleženci v disciplinskem postopku so vedeli kaj, je tožniku očitano in zakaj, ni pa tudi sporno, kakšen ukrep je bil tožniku izrečen. Revizijsko sodišče samo pojasnjuje, da je določene pomanjkljivosti v disciplinskem postopku odpravilo sodišče prve stopnje, zlasti v zvezi z ugotovitvijo pogojev za izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja. To je sodišče lahko storilo glede na določbo 1. odstavka 68. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št 19/94) in določbe 24. člena istega zakona. Sodišče je ugotovilo, da je bil oziroma da bi lahko bil delovni proces zaradi tožnikove kršitve delovne discipline bistveno moten. To je pa eden od razlogov, zaradi katerega se po 89. členu zakona o delovnih razmerjih, kot tudi po 2. odstavku 21. člena splošnega akta tožene stranke (disciplinska in odškodninska odgovornost), lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Glede na okoliščine, v katerih je tožnik storil kršitev delovne discipline, in glede na način storitve, revizijsko sodišče ugotavlja, da z izrekom disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ni bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).