Jedro

Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenskem mnenju dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da je vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju bolezen in ne poškodba pri delu. Tožnikovo zdravstveno stanje je v celotnem spornem obdobju posledica degenerativnih sprememb v kombinaciji trajne deformacije ploščice in postoperativne brazgotine, to je stanja, ki je bolezenske narave, škodni dogodek pa le povod za poslabšanje zdravstvenega stanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (III. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 8. 4. 2016, odločbo imenovanega zdravnika toženca št. ... z dne 21. 3. 2016 pa je odpravilo v prvem odstavku izreka, kjer je odločeno, da je tožnik od 1. 4. 2016 do 15. 4. 2016 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi bolezni. Ugotovilo je, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni tudi od 1. 4. 2016 do 15. 4. 2016. S III. točko izreka pa je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek v delu, kjer tožnik zahteva, da se vzrok njegove začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 17. 3. 2016 do 15. 4. 2016 opredeli kot poškodba pri delu. S IV. točko izreka je zavrglo tožbo v delu, kjer tožnik zahteva, da mu je toženec dolžan izdati novo odločbo glede nadomestila plače iz naslova začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe pri delu od 1. 4. 2016 dalje do izdaje sodbe, s V. točko izreka pa je naložilo tožencu, da je dolžna tožniku v 15 dneh povrniti stroške postopka v višini 733,44 EUR, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15 dnevnega roka za plačilo do plačila.

2. Zoper III. točko izreka je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje ob sicer pravilni zakonski določbi napravilo napačno materialno pravne zaključke o tem, ali je v konkretnem primeru podana poškodba pri delu. To, da je imel tožnik pred nezgodo okvarjeno ploščico, na samo presojo ne more vplivati. Bistven je odgovor na vprašanje, ali bi do bolniškega staleža prišlo, če se tožnik ne bi poškodoval. Upoštevajoč pravilno ugotovljeno dejansko stanje o tem, da bolniškega staleža ne bi bilo, če ne bi bilo sporne poškodbe, je na dlani materialnopravni zaključek, da je vzrok tožnikovega bolniškega staleža v spornem obdobju ravno poškodba pri delu. Sodba prihaja sama s seboj v nasprotje, saj po eni strani ugotavlja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da bolniškega staleža brez sporne poškodbe ne bi bilo, po drugi strani pa vztraja pri tem, da so težave izključno bolezenske narave, za kar ni niti podlage v izvedenskem mnenju. Vztraja, da obstajajo nasprotja o odločilnih dejstvih v tem, ko sodišče zaključuje, da zaradi pridruženega bolezenskega stanja, dogodka ni mogoče opredeliti kot poškodbo pri delu, ker naj ne bi bila podana vzročna zveza med poškodbo pri delu in bolniškim staležem. Ne strinja se, da je poškodba pri delu zgolj sprožilni moment za nadaljnje okvare, saj je potrebno odločitev sprejeti v luči dejstva, da bolniškega staleža ne bi bilo, če ne bi bilo poškodbe pri delu. Ne gre spregledati, da iz mnenja ne izhaja, da bi tožnik v obdobju med letom 2002 in 2014 imel zdravstvene težave v hrbtenici. Če bi bila poškodba pri delu zgolj sprožilni moment, bi sodišče moralo razmejiti vzrok poškodbe pri delu in bolezni. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere kršitve opozarja tudi pritožba.

5. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. V konkretnem primeru med odločilnimi dejstvi ni nasprotij in ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

6. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 8. 4. 2016, s katero je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 21. 3. 2016. S slednjo je imenovani zdravnik odločil, da je tožnik zaradi bolezni od 17. 3. 2016 do 31. 3. 2016 začasno nezmožen za delo in od 1. 4. 2016 do 15. 4. 2016 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. V sodnem postopku je bil za to obdobje sporen bolniški stalež, sporen pa je bil tudi vzrok bolniškega staleža, kar je predmet pritožbene presoje. Tožnik vztraja, da je bil v obdobju od 17. 3. 2016 do 15. 4. 2016 vzrok njegove začasne nezmožnosti za delo poškodba pri delu.

7. Po 66. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) v zvezi z 19. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) se za poškodbo pri delu šteje, med drugim tudi poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan.

8. Glede spornega vzroka začasne nezmožnosti za delo je sodišče prve stopnje potem, ko je najprej pridobilo dopolnilno mnenje zdravstvene komisije in na katero je imel tožnik pripombe, pridobilo še izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista nevrologa. Ta je po pregledu celotne dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter v zdravstvenem kartonu tožnika in po opravljenem osebnem pregledu v mnenju in enako potem, ko je bil še zaslišan, menil, da je bil tožnik v spornem obdobju od 1. 4. 2016 do 15. 4. 2016 začasno nezmožen za delo, vzrok začasne nezmožnosti za delo pa so bile težave zaradi okvare na ledveni hrbtenici, stanja po operaciji zaradi zdrsa medvretenčne ploščice in začetnih degenerativnih sprememb na vretencih. Zaradi pritiska na bližnje živčne korenine je bila ob okvari medvretenčne ploščice med 4. in 5. ledvenim vretencem indicirana operativna terapija. Pojasnil je, da so sedanje težave zaradi trajno deformirane ploščice in sprememb na vretencih, še izrazitejše zaradi postoperativne brazgotine v bližini živčnih korenin, saj so zaradi brazgotin njihova izstopišča še bolj utesnjena. Naravo tožnikovih težav v letu 2016 je sodni izvedenec opredelil kot kombinacijo degenerativnih sprememb trajne deformacije ploščice in postoperativne brazgotine v bližini živčnih korenin. Po kvalifikaciji bolezni okvara medvretenčne ploščice sodi med bolezni. Posebej je pojasnil, da v primeru, če tožnik ne bi imel degenerativnih okvar, do opisane okvare ne bi prišlo ter hkrati, da v primeru, da do nezgode ne bi prišlo, tožnik v spornem obdobju ne bi bil začasno nezmožen za delo, da pa je že pred nezgodo imel okvarjeno ploščico in da je bila nezgoda le povod za poslabšanje zdravstvenega stanja.

9. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v takšnem mnenju imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da je vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 17. 3. 2016 do 15. 4. 2016 bolezen in ne poškodba pri delu. Tožnikovo zdravstveno stanje je v celotnem spornem obdobju posledica degenerativnih sprememb v kombinaciji trajne deformacije ploščice in postoperativne brazgotine, to je stanja, ki je bolezenske narave, škodni dogodek pa le povod za poslabšanje zdravstvenega stanja. Glede na definicijo poškodbe pri delu določene v 66. členu ZPIZ-2, mora biti izpolnjen pogoj neposredne vzročne zveze med poškodbo pri delu in začasno nezmožnostjo za delo. Kot je bilo ugotovljeno v pravnomočno zaključenem sodnem postopku (sodba in sklep opr. št. I Ps 1939/2014 z dne 24. 9. 2015) začasna nezmožnost za delo od 21. 7. 2014 do 24. 7. 2014 ni posledica poškodbe pri delu, ko je 21. 7. 2014 tožnik zdrsnil pri hoji na delovišču. Zdrs brez padca ali udarca v nobenem primeru ne predstavlja hude poškodbe. Telesci vretenc L4 in L5 nista bili poškodovani. Za dokaz vzročne zveze med poškodbo in okvaro diskusa se zahteva resnično huda primarna poškodba. Takšne poškodbe pa tožnik dne 21. 7. 2014 ni zadobil oziroma to ni izkazano v medicinski dokumentaciji. Poleg tega ostali vzroki za nastanek diskushernije sodijo izključno v področje bolezenskih nepoškodbenih sprememb, najpogosteje zaradi degenerativnih sprememb.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da tudi začasna nezmožnost za delo od 17. 3. 2016 do 15. 4. 2016, če se kot vzrok uveljavlja nezgoda z zdrsom dne 21. 7. 2014, ne more biti posledica poškodbe pri delu, temveč bolezen. Zaradi izostanka neposredne vzročne zveze med poškodbo pri delu in začasno nezmožnostjo za delo in pridruženega bolezenskega stanja, dogodka z dne 21. 7. 2014 ni mogoče opredeliti kot poškodbo pri delu.

11. Pritožba neutemeljeno navaja, da iz mnenja ne izhaja, da tožnik v obdobju med letom 2002 in 2014 ni imel zdravstvenih težav v hrbtenici. Iz dokumentacije namreč izhaja, da so pri tožniku degenerativne spremembe objektivizirane že v RTG izvidu LSH leta 2002. Istega leta je bil pregledan pri ortopedu v A. zaradi pretežno levostranskega išiasa. V kartoteki osebnega zdravnika so zabeleženi štirje obiski zaradi hrbteniških težav in dva obiska zaradi išiasa. Degenerativne spremembe so ponovno opisane v RTG izvidu LSH en dan po obravnavanem škodnem dogodku, kar potrjuje njihovo prisotnost že pred tem. MRI ledvene hrbtenice je tri tedne po obravnavanem škodnem dogodku dne 12. 8. 2014 pokazala začetno spondilartrozo, kar prav tako potrjuje, da so bile degenerativne spremembe na spodnji ledveni hrbtenici prisotne že pred tem. Zmotno pa je tudi stališče, da dejstvo, da je tožnik pred nezgodo imel okvarjeno ploščico, na samo presojo ne more vplivati. Prav ta okoliščina je bistvena za samo odločitev. Zmotno je stališče, da je sodba sama s seboj v nasprotju zato, ker po eni strani ugotavlja, da bolniškega staleža brez sporne poškodbe ne bi bilo, po drugi strani pa vztraja, da so težave izključno bolezenske narave. Samo dejstvo, da brez sporne poškodbe ne bi bilo bolniškega staleža, še ne pomeni, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo poškodba pri delu, ampak tako kot je ugotovil izvedenec, je škodni dogodek zgolj sprožilni moment, ne pa neposredni vzrok za začasno nezmožnost za delo. Brez podlage je tudi zahteva, da bi se v takem primeru moral razmejiti vzrok poškodbe pri delu in bolezni. Pri zdravi medvretenčni ploščici zaradi zdrsa, brez padca ali udarca, sploh ne bi prišlo do poškodbe in do razloga za začasno nezmožnost za delo.

12. Ker je v obravnavanem primeru škodni dogodek z dne 21. 7. 2014 sodišče prve stopnje pravilno štelo kot sprožilni moment za nadaljnje okvare, je tudi pravilno zaključilo, da vzrok ugotovljene začasne nezmožnosti za delo ni poškodba pri delu, ampak bolezen. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sklenilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.