Jedro

Prvi odstavek 31. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih govori res o načrtovanju odlagališča, tretji odstavek pa o prostorskem načrtovanju odlagališča, vendar navedeno po presoji sodišča pomeni, da se pojem „načrtovanje“ v navedeni Uredbi uporablja v prvem odstavku kot splošen pojem, ki pomeni tako projektiranje kot tudi prostorsko načrtovanje, saj je le v drugem odstavku pojem načrtovanja nadomeščen s pojmom projektiranje.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ v ponovnem postopku zavrnil zahtevo Mestne občine Ptuj (tožeče stranke) za izdajo okoljevarstvenega soglasja za poseg - izgradnjo II. faze odlagalnih polj na X. na tam navedenih zemljiščih vse k.o. ... Odločitev o zavrnitvi izdaje zahtevanega okoljevarstvenega soglasja je sprejel na podlagi določb prvega odstavka 31. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 32/06 s spremembami, v nadaljevanju: Uredba), ki določa, da je treba pri načrtovanju odlagališča zagotoviti, da je odlagališče najmanj 300 m oddaljeno od območij, namenjenih poselitvi in rekreaciji, javnih parkov, zdravilišč in okrevališč, kmetijskih površin, namenjenih poljedelstvu, ter vodotokov in drugih vodnih teles. Prvostopni organ je ugotovil, da nameravani poseg pomeni gradnjo novega odlagališča in da so v 300 m pasu od odlagališča zemljišča, ki so opredeljena kot kmetijska zemljišča, namenjena poljedelstvu, tam je tudi parcela s parc. št. 213/4 k.o. ... na kateri je poslovna stavba. Svojo odločitev, da gre za novo odlagališče je utemeljil z določbo 25. točke 2. člena Uredbe, ki kot obstoječe odlagališče določa odlagališče, ki ga je na podlagi prijave upravljavca, v skladu z določbami Pravilnika o odlaganju odpadkov (Uradni list RS št. 5/00, 41/04-ZVO-1 in 43/04) ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, razvrstilo med odlagališča za nevarne odpadke, odlagališče za nenevarne odpadke, ali odlagališče za inertne odpadke. Glede na navedeno je odlagališče I. faza odlagalnih polj X. obstoječe odlagališče, saj je bilo za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov X. izdano dovoljenje za obratovanje za fazi I.c in I.d, medtem ko za II. fazo izgradnje ni bilo izdano ne okoljevarstveno soglasje in tudi ne gradbeno dovoljenje. Dejstvo, da je nameravani poseg s prostorskim aktom (Ureditvenim načrtom) že umeščen v prostor, pa še ne pomeni, da je mogoče vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja obravnavati po tretjem odstavku 31. člena Uredbe, ki določa, da je lahko pri prostorskem načrtovanju odlagališča na ali ob obstoječi lokaciji odlagališča zunanji rob telesa odlagališča oddaljen od roba kmetijskih površin, namenjenih poljedelstvu, manj kot 300 m vendar ne manj kot 50 m.. Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za okolje in prostor svojo odločbo št. 35402-13/2009-4 z dne 2. 9. 2010. Tožeča stranka vlaga tožbo, ker ne soglaša z izpodbijano odločitvijo iz razloga zmotne uporabe materialnega predpisa. Meni, da je zmotno stališče ARSO, da je v primeru zahteve tožeče stranke za izdajo okoljevarstvenega soglasja treba uporabiti določbo 31. člena Uredbe. Določba 31. člena Uredbe se po presoji tožeče stranke namreč ne more in ne sme uporabiti, saj se ne nanaša na fazo pridobivanja potrebnih soglasij za samo gradnjo odlagališča, v okvir katerega sodi tudi pridobivanje okoljevarstvenega soglasja, temveč se izrecno in izključno nanaša le na fazo prostorskega načrtovanja odlagališča, kar pa ni bilo predmet postopka, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba. Prostorsko načrtovanje za območje, na katerega se je nanaša zahteva tožeče stranke je bilo že zdavnaj izvedeno in je bil izdan ustrezen prostorski akt. Navedeno je med strankama nesporno in je jasno zavedeno tudi v sami izpodbijani odločbi. Navaja dejstva, ki po presoji tožeče stranke kažejo na to, da se določba 31. člena Uredbe nanaša izključno na fazo prostorskega načrtovanja in ne tudi na fazi projektiranja ali gradnje odlagališča. Citira določbe Zakona o prostorskem načrtovanju, kjer je v 1. členu določeno kaj šteje kot prostorsko načrtovanje. To pa izhaja tudi iz določb ZGO-1, ki ne opredeljuje prostorskega načrtovanja niti ne vsebuje ali definira pojma „načrtovanje“, opredeljuje pa pojma „projektiranja in gradnje“. V konkretnem primeru, ko nameravani poseg tožeče stranke temelji na že sprejetem in veljavnem prostorskem aktu, ki opredeljuje tudi II. fazo izgradnjo odlagališča X. in je v celoti skladna s prostorskim aktom, tožena stranka ni imela nikakršne podlage za zavrnitev okoljevarstvenega soglasja s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 31. člena Uredbe. V konkretnem primeru je povsem nerelevantno ali gre pri nameravani gradnji za novo odlagališče ali odlagališče ob ali na obstoječi lokaciji odlagališča, prav tako pa je nerelevantno, kakšna je oddaljenost zemljišč od nameravane gradnje, saj za gradnjo obstaja podlaga v prostorskem aktu, omejitve iz Uredbe pa se nanašajo na prostorsko planiranje, torej na fazo sprejemanja prostorskih aktov. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev upravnega organa prve stopnje, da tožeči stranki ne izda okoljevarstvenega soglasja za gradnjo II. faze X., zaradi tega, ker gre za novo odlagališče, ki je manj kot 300 m oddaljeno od kmetijskih površin, namenjenih poljedelstvu.

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in podatkov predloženega upravnega spisa je tožeča stranka okoljevarstveno soglasje vložila zaradi izvedbe II. faze izgradnje odlagalnih polj na X. Z Odlokom o ureditvenem načrtu za center za ravnanje z odpadki Gajke v Spuhlji (Uradni vestnik Občine Ptuj, št. 5/02, 10/05, v nadaljevanju Ureditveni načrt) je bil načrt pripravljen enotno za vse faze izgradnje, delovanja in zapiranja ter postmonitoringa X. Vendar pa upravljavec odlagališča A. d.o.o., ni zaprosilo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za vse faze izgradnje, delovanja in zapiranja ter postmonitoringa X., pač pa je je bilo izdano dovoljenje za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov X. za fazi Ic in Id. Dne 26. 11. 2002 je bilo izdano okoljevarstveno soglasje št. 35405-111/2002 za gradnjo X. - I faza (etapa Ic in Id), dne 19.9.2005 pa še okoljevarstveno soglasje št. 35402-149/2005 za X. -I faza (deponijsko polje Ia in Ib). Iz poročila o vplivih na okolje in njegove dopolnitve (PVO), priložene k vlogi za izdajo okoljevarstvenega soglasja izhaja, da se v 50 m pasu, zlasti pa še v 300 m pasu od zunanjega roba telesa odlagališča (kot zunanji rob telesa odlagališča je bila upoštevana zunanja linija poti na deponiji, glede na to, da v prilogi 1 PVO ni bilo označenega zunanjega roba telesa odlagališča), nahajajo kmetijske površine, ki jih je po presoji sodišča tožena stranka (na podlagi katastrskih podatkov o vrsti rabe na zemljiščih) pravilno opredelila kot kmetijske površine namenjene poljedelstvu.

Po določbi 31. člena Uredbe, ki ima naslov „zahteva za varovanje zdravja ljudi“, je v prvem odstavku določeno, da je pri načrtovanju odlagališča treba zagotoviti, da je odlagališče najmanj 300 m oddaljeno od območij namenjenih poselitvi in rekreaciji, javnih parkov, zdravilišč in okrevališč, kmetijskih površin, namenjenih poljedelstvu ter vodotokov in drugih vodnih teles. V tretjem odstavku citiranega člena pa je določeno, da je lahko pri prostorskem načrtovanju odlagališča na ali ob obstoječi lokaciji odlagališča zunanji rob telesa odlagališča oddaljen od roba kmetijskih površin, namenjenih poljedelstvu, manj kot 300 m, vendar ne manj kot 50 m. Glede na to, da v zadevi iz podatkov spisa izhaja, temu pa ne ugovarja niti tožnik v tožbi, da na predvidenem odlagalnem polju II sedaj ni odlagališča in da na njem ne obratuje X., to tudi po presoji sodišča pomeni, da je pri presoji vplivov nameravanega posega na zdravje ljudi treba upoštevati določbo prvega odstavka 31. člena citirane Uredbe in ne tretjega odstavka, kot je v postopku pri upravnem organu zatrjevala tožeče stranka, to pa ponavlja tudi v tožbi. Ni mogoče namreč pritrditi tožbenim ugovorom, da se določba 31. člena Uredbe sploh ne more uporabiti v primeru pridobivanja okoljevarstvenega soglasja za nameravani poseg, glede na to, da se ta določba nanaša izključno na fazo pridobivanja soglasij v postopku prostorskega načrtovanja na podlagi Zakona o prostorskem načrtovanju. Navedeni tožbeni ugovor je po presoji sodišča neutemeljen. Res prvi odstavek 31. člena Uredbe govori o načrtovanju odlagališča, tretji odstavek pa o prostorskem načrtovanju odlagališča, vendar navedeno po presoji sodišča pomeni, da se pojem „načrtovanje“ v citirani Uredbi uporablja v prvem odstavku kot splošen pojem, ki pomeni tako projektiranje kot tudi prostorsko načrtovanje, saj je le v drugem odstavku pojem načrtovanja nadomeščen s pojmom projektiranje. Da je temu tako kaže že naslov III. Poglavja (kamor je umeščeno določilo 31. člena Uredbe), ki je „prostorsko načrtovanje, projektiranje in gradnja odlagališča“, to pa je mogoče ugotoviti tudi iz uporabe pojma „načrtovanje“ v drugem odstavku 34. člena citirane Uredbe, ki govori o načrtovanju geotehničinih ukrepov in v četrtem odstavku 36. člena, ko govori o načrtovanju drenažnega sloja. V navedenih primerih torej ni mogoče govoriti o prostorskem načrtovanju, temveč le o načrtovanju v smislu projektiranja. V prid takemu stališču govori tudi določba 1. člena Uredbe, ki določa, da Uredba določa med drugim tudi mejne vrednosti emisij snovi v okolje zaradi odlaganja odpadkov, obvezna ravnanja in druge pogoje za odlaganje ter pogoje in ukrepe v zvezi z načrtovanjem, gradnjo, obratovanjem in zapiranjem odlagališč. Da se pri pridobivanju okoljevarstvenega soglasja preverja izpolnjevanje pogojev iz citirane Uredbe pa določa tudi peti odstavek 44. člena Uredbe.

Po povedanem je torej v zadevi za presojo zakonitosti izpodbijanega akta relevantna ugotovitev, ali nameravani poseg predstavlja novo ali obstoječe odlagališče. Le v primeru, da bi šlo za že obstoječe odlagališče, bi bilo treba pri presoji izpolnjevanja pogojev za izdajo okoljevarstvenega soglasja uporabiti določbo tretjega odstavka 31. člena Uredbe. Vendar je po presoji sodišča tožena stranka v postopku pravilno ugotovila, da izgradnja II. faze X. ne predstavlja rekonstrukcije obstoječega odlagališča in da gre za novo odlagališče. To je tudi po presoji sodišča pravilno utemeljila z dejstvom, da je bilo izdano dovoljenje le za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov X. za fazi I.c in I.d in da za II. fazo odlagalnih polj na X. ni bila opravljena presoja vplivov na okolje, niti ni bilo izdano okoljevarstveno soglasje oziroma ni bilo izdano okoljevarstveno dovoljenje. Po določbi točke 25. 2. člena Uredbe, se kot obstoječe odlagališče šteje odlagališče, ki ga je na podlagi prijave upravljavca odlagališča v skladu z določbami Pravilnika o odlaganju odpadkov (Uradni list RS, št. 5/04, 41/04 – ZVO-1 in 43/04, v nadaljevanju:Pravilnik) ministrstvo pristojno za varstvo okolja razvrstilo med: odlagališče na nevarne odpadke, odlagališče za nenevarne odpadke, odlagališče za inertne odpadke.

Glede na to, da je bilo s Pravilnikom (ki je bil razveljavljen z Uredbo z dne 28. 3. 2006) poseženo v zatečeno stanje obstoječih odlagališč z določbami, na podlagi katerih je bilo treba, v skladu s strožjimi zahtevami EU, izvesti nujne prilagoditve, kolikor so želeli upravljavci nadaljevati z obstoječo dejavnostjo, torej ni mogoče govoriti, da gre pri načrtovanju faze II za rekonstrukcijo obstoječega odlagališča odpadkov in da dejstvo, da je bilo z veljavnim prostorskim aktom obravnavano odlagališče umeščeno v prostor, za izdajo okoljevarstvenega soglasja ni relevantno.

Glede na vse navedeno je zato sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in 62/2010).

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.