Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so vse okoliščine, v katerih je obdolženec poskusil storiti kaznivo dejanje, takšne vrste in zanj tako razbremenjujoče, da obdolžencu utemeljeno ni preklicalo prejšnje pogojne obsodbe ter mu je tudi za poskus novo storjenega kaznivega dejanja utemeljeno izreklo pogojno obsodbo ter v njej po določilih o steku izreklo enotno zaporno kazen ter dolgo preizkusno dobo. Pritožbo državne tožilke je sodišče druge stopnje zato zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje oba obdolženca spoznalo za kriva in sicer obdolženega F.K. kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po členu 303/I KZ in obdolženega V. K. poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po členu 302/III, II in I KZ ter obema izreklo pogojni obsodbi, v kateri je obdolženemu F.K.določilo kazen treh mesecev zapora in preizkusno dobo treh let, obdolženemu V. K. pa kazen petih mesecev zapora ter mu, ob upoštevanju kazni dveh mesecev zapora iz pravnomočne pogojne obsodbe opr. št. K .. z dne 15.12.1998, nato izreklo enotno kazen šest mesecev zapora ter preizkusno dobo štirih let. Obema obdolžencema je nerazdelno naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, vsak pa bo moral plačati tudi 40.000,00 SIT povprečnine.

Zoper takšno sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazni, izrečene obdolženemu V.K.ter predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu za obravnavano kaznivo dejanje izreče zaporno kazen, mu prekliče pogojno obsodbo ter mu nato izreče enotno zaporno kazen za prej storjeno in za novo kaznivo dejanje.

Višja državna tožilka iz Ljubljane NN je v pisnem mnenju predlagala ugoditev pritožbi državne tožilke.

Pritožba ni utemeljena.

Državna tožilka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je kot razlog za izrek pogojne obsodbe obdolženemu V.K. povsem neutemeljeno upoštevalo, da je pri storitvi kaznivega dejanja ravnal bolj čustveno kot razumsko, ko so policisti prijeli njegovega sina, ki naj bi tudi povzročil kritično situacijo. Pri tem pritožnica opozarja, da je obdolženec pokazal posebno vztrajnost in brezobzirnost, ker je enega policista dvakrat udaril in ga poškodoval ter nato še obema grozil z orožjem, poleg tega pa je bil že kaznovan, med drugim le tri mesece pred obravnavanim dogodkom tudi za istovrstno kaznivo dejanje, mnogokrat pa je bil tudi v postopku zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov. Zato meni, da bi bilo glede na navedeno obdolžencu potrebno izreči nepogojno zaporno kazen in mu preklicati prej izrečeno pogojno obsodbo.

Navedene okoliščine, na katere pritožnica opira svoj predlog za izrek zaporne kazni, je sodišče prve stopnje pri izbiri kazenske sankcije izrecno upoštevalo in jih v povezavi z drugimi okoliščinami, ki jih je v razlogih sodbe obširno in prepričljivo obrazložilo, tudi ustrezno ovrednotilo. Prav ima sicer pritožnica, da je bil obdolženec doslej že pravnomočno kaznovan tudi za druga kazniva dejanja in da podatki sodnika za prekrške izkazujejo kar celo serijo domnevnih kršitev kot posledice vožnje brez vozniškega dovoljenja, vendar pa se sodišče druge stopnje strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za tako specifične okoliščine, v katerih je obdolženec poskusil storitvi kaznivo dejanje, da le-te ne utemeljujejo izreka zaporne kazni in istočasnega preklica prejšnje pogojne obsodbe. Nobenega dvoma namreč ni, da je fizično intervencijo obeh policistov izval obdolženčev sin, vendar pa ta okoliščina v ničemer ne zmanjšuje čustvenih vzgibov, ki so vodili obdolženega V.K., da je poskusil storiti v izreku opisano kaznivo dejanje. Gotovo je predstavljala sicer zakonita izvedba prisilnega ukrepa "davljenja" na obdolženčevem sinu povod za njegovo ravnanje. Do trenutka, ko je obdolženi V.K. ocenil, da njegov sin zaradi prijema obeh policistov težko diha, se potrditvah v obtožnem aktu ni z ničemer vmešaval v ravnanje obeh policistov ter ga je šele opisani način njunega ravnanja vzpodbudil, da je ravnal na, v izreku sodbe, opisani način.

Takšen motiv za storitev kaznivega dejanja pa nedvomno lahko pomeni tehtno olajševalno okoliščino pri odločitvi, ali je potrebno storilcu izreči kazen ali zgolj opozorilno sankcijo. Storilcu kaznivega dejanja mora namreč sodišče odmeriti kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za takšno dejanje, pri čemer sta odločilni za izbiro in odmero kazni teža dejanja in stopnja storilčeve krivde. Poleg olajševalnih in obteževalnih okoliščin pa je sodišče dolžno poleg ostalega upoštevati tudi obdolženčeve osebne razmere, ob vrednotenju katerih pa je izrek pogojne obsodbe v obravnavanem primeru še toliko bolj na mestu. Kot je namreč razvidno iz podatkov kazenskega spisa je obdolženi V.K. oče štirih otrok, od katerih še vedno dva vzdržuje in ker je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je bila tudi stopnja uporabljene sile oziroma intenziteta obeh udarcev relativno nizka, brez realne osnove pa je bila tudi obdolženčeva grožnja, da bo uporabil pištolo (ki je niti v avtu, niti na svojem domu ni imel) tudi po prepričanju sodišča druge stopnje strožje kaznovanje obdolženca ni potrebno. Sicer pa ob gornjih ugotovitvah tudi sodišče druge stopnje meni, da bo izrečena pogojna obsodba in v njej določena sorazmerno stroga zaporna kazen v okviru dolge preizkusne dobe, v mnogo večji meri dosegla namen kazenskopravnega varstva pri obdolžencu kot izrek zaporne kazni.

Ker je torej pritožbeno sodišče ugotovilo, da so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu s členom 383. ZKP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.