Jedro

Razlogi za odstop od pogodbe ne morejo temeljiti na dejanskem stanju, ki je bilo znano strankama pred sklenitvijo aneksa.

S prepovedjo dolžnikovemu dolžniku izplačati kakršenkoli znesek iz naslova unovčenje bančne garancije, je dolžniku onemogočeno, da bi bančno garancijo poskušal ponovno unovčiti. Zato ni treba dolžniku naložiti, da je dolžan takoj umakniti svoj zahtevek in da se mu začasno prepove podati kakršenkoli zahtevek za unovčitev bančne garancije.

Res je sicer mogoče predlagati sodišču, da izda več vrst začasnih odredb, ki niso taksativno naštete v 273. členu ZIZ. Vendar, če to ni potrebno, večih začasnih odredb ni treba izdati (argumentum a contrario).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v I. točki izreka delno spremeni tako, da se ugovoru zoper točki I.1. in 2. izreka sklepa (o izdani začasni odredbi) istega sodišča opr. št. Zg 13/2015-8 z dne 4. 3. 2015 ugodi in se navedeni sklep v I.1. in 2. točkah izreka razveljavi in zavrne predlog v delu, ki se glasi: „1. Dolžnik Republika Slovenija je dolžan takoj umakniti njegov zahtevek, ki je datiran z 19. 2. 2015 in ima oznako „št.: 4301-21/2011/118“, za unovčitev bančne garancije „garancija za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti št. 5930199“, ki jo je izdala banka X. d. d., in šteje se, da je z izdajo začasne odredbe takšen zahtevek umaknjen ter da ta začasna odredba nadomešča izjavo volje dolžnika in

2. dolžniku Republika Slovenija, se začasno prepove podati kakršenkoli zahtevek za unovčitev bančne garancije „garancija za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti št. 5920199“, ki jo je izdala banka X. d. d. II. V preostalem, nespremenjenem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v I., II. in III. točki izreka potrdi.

III. Dolžnik sam nosi pritožbene stroške.

IV. Dolžnik je dolžan v osmih dneh plačati upniku stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 1.713,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o začasni odredbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Zg 13/2015 z dne 4. 3. 2015 in ohranilo navedeno začasno odredbo v celoti v veljavi (I. točka izreka). Hkrati je zavrnilo dolžnikov predlog za odlog izvršitve navedene začasne odredbe (II. točka izreka). Dolžniku pa je naložilo, da mora v roku osmih dni plačati upniku nadaljnje stroške zavarovanja terjatve v znesku 840,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in uveljavljal vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišču druge stopnje je predlagal, da dolžnikovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi dolžnikovemu ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ter zavrne upnikov predlog za izdajo začasne odredbe, razveljavi vsa opravljena izvršilna dejanja ter upniku naloži v plačilo dolžnikove stroške postopka zavarovanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Zahteval je povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Upnik je odgovoril na pritožbo in sodišču druge stopnje predlagal, da pritožbo zavrne in naloži dolžniku upnikove stroške pritožbenega postopka v roku osmih dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba deloma ni utemeljena, deloma je utemeljena.

O neutemeljenem delu pritožbe

5. V 5. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje med drugimi razlogi obrazložilo, da sporočila z dne 6. 1. 2015, v obširni listinski dokumentaciji dolžnika, ni našlo. Vsebina dopisa naj bi se nanašala na nova dejstva, ki so utemeljevala sum goljufije, zaradi česar je bila podana podlaga za odstop od pogodbe.

6. Vsebina sporočila policije, ki je bilo poslano Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju: MGRT) v zvezi s projektom Y. in družbami A. d. d., B. d. o. o. ter C. d. o. o. se nanaša na to, da je policija dne 5. 12. 2014 na Okrožno državno tožilstvo Koper podala poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe št. 2311-164/2013 (3f323-D4) (71118204) z dne 5. 12. 2014 ter da je bil o navedenem dne 12. 12. 2014 obveščen urad za kohezijsko politiko. To sporočilo se res nahaja med listinsko dokumentacijo dolžnika (B 55). Dolžnik naj bi nova dejstva o sumu goljufije dokazoval z navedenim sporočilom. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje tega dejstva v postopku ni upoštevalo, ker sporočila v spisu ni našlo, je utemeljen. Vendar lahko to pomanjkljivost v postopku sodišče druge stopnje nadomesti na podlagi 355. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ. Zato bo v nadaljevanju te obrazložitve sodišče druge stopnje razložilo pomen sporočila, ki je bilo poslano 6. 1. 2015 s policije na MGRT.

7. C. d. o. o. in MGRT sta zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri nabavi starih strojev s ponarejeno dokumentacijo, ki so bili označeni kot novi, pravno razmerje uredila z navedenim aneksom št. 3 (A 7). V deveti alineji aneksa št. 3 je bilo dobesedno zapisano: „da v kolikor bodo v nadaljevanju s strani represivnih oziroma drugih ustreznih organov ugotovljena in potrjena, še ministrstvu neznana dejstva, ki bodo utemeljevala ugotovitev resnih nepravilnosti oziroma goljufijo pri izvajanju operacije, bo ministrstvo ukrepalo skladno z njihovimi priporočili in odstopilo od pogodbe ter od upravičenca zahtevalo vračilo vseh že izplačanih sredstev.“

8. Slednje pomeni, da bi bila dejanska podlaga za odstop od pogodbe lahko le dejstva, s katerimi ministrstvo ni bilo seznanjeno pri oblikovanju vsebine aneksa št. 3 in, ki bi, če bi zanje ministrstvo vedelo, lahko vplivala na odstop od pogodbe. Ta nova dejstva pa bi morala biti takšna, ki bi utemeljevala ugotovitev resnih nepravilnosti oziroma goljufijo pri izvajanju nepravilnosti. Razlogi za odstop od pogodbe ne morejo temeljiti na dejanskem stanju, ki je bilo znano strankama pred sklenitvijo aneksa št.3. Na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati vsebina obvestila z dne 6. 1. 2015. Iz njene vsebine (B 55) izhaja le, da je bilo dne 5. 12. 2014 na Okrožno državno tožilstvo v Koper podano poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe. O tem naj bi bil urad za kohezijsko politiko obveščen 12. 12. 2014. Ali so bila v navedenem obvestilu policije ministrstvu ugotovljena kakšna nova dejstva, o katerih ministrstvo ni bilo seznanjeno pred podpisom aneksa, iz navedenega dopisa ni razvidno. Bistveno za odločitev v tej zadevi je, da sta se pogodbeni stranki na dan 23. 9. 2014 z aneksom št. 3 dogovorili, da sta uredili svoje pogodbene obveznosti zaradi neupravičenih stroškov projekta (nabavo starih namesto novih strojev). Pogodbeni stranki sta neupravičene izdatke v ugotovljeni višini 1.970.390,00 EUR tudi pobotali z zahtevkom za izplačilo št. 3 (primerjaj četrto in peto alinejo 1. člena aneksa št. 3). Kako je ta njun dogovor vplival na dolžnikovo obveznost po navodilih oziroma priporočilih Evropske komisije, pa dolžnik ni pojasnil. Dolžnik je gotovo poznal navedene smernice komisije (z dne 19. 10. 2011), aneks št. 3 je bil podpisan 23. 9. 2014 in bi jih moral tedaj upoštevati pri sklepanju navedenega aneksa.

9. Sodišče druge stopnje glede na razloženo pritrjuje razlogom v izpodbijanem sklepu o tem, da obstoji verjetnost upnikove terjatve.

10. Sodišče prve stopnje je začasno odredbo izdalo ob ugotovitvi, da obstoji verjetnost upnikove terjatve ter da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Dolžnik ne napada razlogov v 6. točki izpodbijanega sklepa, da bi lahko banka X. z uveljavitvijo regresnega zahtevka iz naslova unovčene garancije izpraznila upnikove bančne račune, kar bi imelo za posledico ogrozitev nadaljnjih naročil kupcev upnika. Sodišče je upoštevalo tudi, da je bil upnik insolventen že v letu 2014. Ali je podana nevarnost uveljavitve upnikove terjatve, je treba tehtati neugodne posledice za obe stranki. Z razlogi v izpodbijanem sklepu je do stopnje verjetnosti izkazano, da bi bile posledice za upnika hujše, če začasna odredba ne bi bila izdana od posledic za dolžnika ob neutemeljeno izdani začasni odredbi.

Zato na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati pritožbena trditev, da ima upnik letne prihodke v višini 425.000.000,00 EUR in da izplačilo bančne garancije ne more vplivati na obstoj upnika. Sam podatek o letnih prihodkih je za celovit vpogled v ekonomsko finančno stanje upnika pomanjkljiv in ne more zadoščati za ugotovitev, da upniku ne bi nastale hujše neugodne posledice, če začasna odredba ne bi bila izdana.

11. Pritožbeni očitek, da bi lahko upnik v bližnji prihodnosti prestopil mejo insolventnosti, kar bi onemogočalo povračilo škode dolžniku od upnika na podlagi 279. člena ZIZ, temeljijo na posplošenih pritožbenih trditvah, ki so poleg tega tudi nova dejstva, za katera dolžnik ni navedel zakaj jih brez svoje krivde ni navedel v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ). Zato jih sodišče druge stopnje ni smelo upoštevati.

12. Sklicevanje na posledice ugotovljenih kršitev pri izvajanju projekta zaradi nakupa rabljene opreme, ki bi lahko bile širšega pomena, je sodišče obrazložilo v zvezi z dolžnikovo možnostjo, da po 279. členu ZIZ zahteva od upnika povračilo škode, ki bi mu bila prizadejana z začasno odredbo, ki bi bila neutemeljena ali je upnik ne bi upravičil. Te argumente je sodišče le dodalo in ne predstavljajo ključnih, odločilnih razlogov v tej zadevi.

13. Upnikova terjatev (na prepoved unovčitve bančne garancije) je konkretizirana. Upnik bo moral v opravičilo začasne odredbe vložiti tožbo, s katero bo upravičil navedeno terjatev. Drugi odstavek 277. člena ZIZ sicer res določa, da mora sodišče, če izda začasno odredbo pred vložitvijo tožbe oziroma pred začetkom kakšnega drugega postopka ali če izda začasno odredbo v zavarovanje terjatve, ki še ni nastala, določiti upniku kakšno tožbo mora vložiti oziroma kakšen drug postopek mora začeti, da odredbo upraviči. Vendar v konkretnem primeru kakšna drugačna obrazložitev sodišča, kot jo je podalo oziroma ker v izreku ni navedlo kakšno tožbo mora upnik vložiti, da bo upravičil začasno odredbo) niti ni potrebna. Povsem jasno je namreč, da mora upnik vložiti tožbo, s katero bo upravičil prepoved unovčenja bančne garancije. Zato tudi ne more biti nobenega dvoma, za kakšno vrsto tožbe bo šlo v pravdnem postopku.

14. Sodišče je naložilo upniku, da mora vložiti tožbo v roku tridesetih dni po pravnomočnosti odločitve o izdaji začasne odredbe (4. točka I sklepa z dne 4. 3. 2015, list. št. 32). Zaradi teka tega pritožbenega postopka, navedeni rok sploh še ni začel teči. Zato niso utemeljene pritožbene trditve, da dolžnik ni mogel kontrolirati vložitve te tožbe, saj upnikova obveznost vložitve tožbe še niti ni nastopila do pravnomočnosti odločitve o začasni odredbi. Zato tudi dolžnik ni mogel biti seznanjen z vloženo tožbo in še niso nastopili pogoji za to, da bi sodišče lahko odločilo v skladu z 278. členom ZIZ (ustavitev postopka in razveljavitev opravljenih dejanj ob ne vloženi tožbi).

15. V zvezi z odločitvijo sodišča o zavrnitvi dolžnikovega predloga za odlog izvršbe dolžnik izrecnih pritožbenih razlogov ni uveljavljal. Uradni preizkus tega dela izpodbijanega sklepa (II. točka izreka) pa ni pokazal kakšne od absolutnih bistvenih kršitev postopka ali napačne uporabe materialnega prava.

16. Uveljavljani in niti pritožbeni razlogi na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350, 366. člen ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ) niso podani. Sodišče druge stopnje je zato v navedenem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep delno potrdilo kot izhaja iz izreka te odločbe (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

O utemeljenem delu pritožbe

17. S 3. točko sklepa o izdani začasni odredbi je bilo dolžnikovemu dolžniku prepovedano izplačilo iz bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti št. 5930199. Sodišče je že z vsebino izreka v 3. točki sklepa o izdani začasni odredbi preprečilo unovčitev bančne garancije. S takšno odločitvijo sodišča je bil upnikov namen dosežen, ker bančna garancija ne more biti unovčena. Zato dokler tak sklep velja, v skladu s 5. točko sklepa o začasni odredbi še trideset dni po pravnomočnosti sodbe, izdane v postopku začetem po upnikovi tožbi (4. točka začasne odredbe), dolžnik ne more ponovno vložiti zahtevka na unovčitev bančne garancije. S prepovedjo dolžnikovemu dolžniku izplačati kakršenkoli znesek iz naslova unovčenje bančne garancije, je dolžniku onemogočeno, da bi bančno garancijo poskušal ponovno unovčiti.

Zato ni treba dolžniku naložiti, da je dolžan takoj umakniti svoj zahtevek in da se mu začasno prepove podati kakršenkoli zahtevek za unovčitev bančne garancije (1. in 2. točka izreka sklepa o izdani začasni odredbi). Res je sicer mogoče predlagati sodišču, da izda več vrst začasnih odredb, ki niso taksativno naštete v 273. členu ZIZ. Vendar, če ni potrebno, več začasnih odredb ni treba izdati (argumentum a contrario 276. člen ZIZ). Zato sodišče druge stopnje v tem delu pritrjuje pritožbenim navedbam, da je bil upnikov namen z izdajo začasne odredbe dosežen že s 3. točko izreka začasne odredbe na prepoved unovčenja bančne garancije.

18. Zaradi napačne uporabe materialnopravnih določb o vrstah začasnih odredb, je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

19. Dolžnik s pritožbo v pretežnem delu ni uspel, zato sam nosi pritožbene stroške (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je priznalo upniku potrebne stroške postopka z odgovorom na pritožbo in sicer za nagrado za odgovor na pritožbo po tarifni št. 27/6 Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015, v nadaljevanju OT) v višini 3000 točk, 2% materialne stroške po drugem odstavku 11. člena OT v višini 60 točk in 22% DDV na odvetniške storitve, ker je Odvetniška družba zavezanec za DDV v znesku 673,2 točke, skupaj 3733,20 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša nagrada za sestavo odgovora na pritožbo 1.713,53 EUR. Ne glede na delno spremembo izpodbijanega sklepa, ki pa ni vplivala na odločitev o stroških postopka, je sodišče druge stopnje priznalo upniku po uspehu celotne stroške pritožbenega postopka, dolžniku pa stroškov ni priznalo (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).