Jedro

Sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino, ki predvideva plačilo kupnine v denarju, četudi po obrokih, tudi po presoji sodišča druge stopnje, sama po sebi še ne povzroči zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, zaradi česar objektivni pogoj izpodbojnosti ni podan.

Vendar pa tožeča stranka tudi trdi, da je bila tožena stranka ustanovljena z namenom preprečiti upnikom tožeče stranke, da bi se lahko poplačali iz premoženja, ki je predmet tega spora, in da namen izpodbijanega posla ni bil prenos lastninske pravice proti plačilu kupnine, temveč skrivanje premoženja pred upniki. V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da je pogodba, ki je sklenjena z namenom izigrati upnike, v nasprotju z moralnimi načeli, kar pomeni nedopustno kavzo. V tej smeri sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranka za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odsvojitve ali obremenitve nepremičnine na parc. št. ... k. o. X, ID znak ... ter z zaznambo navedene prepovedi v zemljiški knjigi.

2. Zoper navedeni sklep je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za zavarovanje ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožeča stranka v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo z dne 30. 9. 2014 ter dodatek prodajni pogodbi z dne 28. 12. 2014, katere predmet je nepremičnina, ki je bila v lasti tožeče stranke. Meni, da je z izpodbijano prodajo prišlo do zmanjšane vrednosti stečajne mase, saj je bilo s pogodbo dogovorjeno, da mora tožena stranka plačati kupnino v 17-tih minimalnih obrokih po 1.000,00 EUR, kar predstavlja 4 % kupnine, glavni del kupnine v znesku 331.000,00 EUR pa zapade v plačilo šele marca 2016. Navaja, da je tožeča stranka svojo obveznost iz navedene pogodbe v celoti izpolnila, saj je tožena stranka že vknjižena v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnine, tožena stranka pa svojih obveznosti plačila kupnine ne izpolnjuje, saj je do sedaj plačala samo štiri obroke kupnine v višini 4.000,00 EUR, čeprav je zapadlo v plačilo že osem obrokov. Nadalje trdi, da vsebina pogodbe kaže na to, da namen izpodbijanega posla ni bil prenos lastninske pravice proti plačilu kupnine, temveč skrivanje premoženja pred upniki. Meni, da je pravni posel zato izpodbojen na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami; v nadaljevanju ZFPPIPP) ter ničen na podlagi določbe 86. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami; v nadaljevanju OZ).

5. Sodišče prve stopnje je predlagano začasno odredbo zavrnilo, saj je sklenilo, da tožeča stranka ni verjetno izkazala obstoja svoje terjatve. Ugotovilo je, da so v predmetni zadevi izpolnjene splošne predpostavke izpodbojnega zahtevka po ZFPPIPP, da pa morata za ugoditev predlogu verjetno obstajati tudi objektivni in subjektivni pogoj za izpodbijanje po 271. členu ZFPPIPP. Po oceni sodišča prve stopnje tožeča stranka ni verjetno izkazala objektivnega pogoja za izpodbijanje po 1. alineji 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožena stranka s prodajno pogodbo in aneksom zavezala, da bo za nepremičnino plačala kupnino v višini 348.000,00 EUR, tožeča stranka pa se je zavezala predmetno premičnino prodati ter v prodajni pogodbi že izdala zemljiškoknjižno dovolilo. Sklenitev prodajne pogodbe, ki predvideva plačilo kupnine v denarju, tudi po presoji sodišča druge stopnje, sama po sebi še ne povzroči zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika. Pri dvostranskih pogodbah, pri katerih so vrednosti vzajemnih terjatev enake (v konkretnem primeru pa tožeča stranka v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ni trdila drugače), gre namreč za posel, pri katerem se spremeni zgolj oblika premoženja, ne pa tudi njegova velikost. S takim poslom stečajna masa načeloma ni zmanjšana na škodo upnikov, saj ima tožeča stranka zoper toženo stranko terjatev iz naslova plačila kupnine. Sodišče prve stopnje je nadalje kot pravno relevantno tudi ugotovilo, da je stečajni dolžnik izpolnil svojo obveznost pred izpolnitvijo tožene stranke. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da tožeča stranka glede na trditve podane v predlogu za izdajo začasne odredbe in tožbi ni izkazala obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, prav tako pa tudi ne dejanskega stanu domneve iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP.

7. Po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka tudi s sklicevanjem na določbo drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP ne more uspeti, saj se ta nanaša na subjektivni pogoj izpodbojnosti, sodišče prve stopnje pa je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo po presoji, da tožeča stranka ni izkazala objektivnega pogoja izpodbojnosti. Trditve o izpolnitvi v obliki ali na način, ki ni običajen, prav tako niso relevantne za ugotavljanje obstoja objektivne predpostavke izpodbijanja, saj se te nanašajo na dejanski stan domneve iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP.

8. Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ne da bi obravnavalo trditveno podlago tožeče stranke v zvezi z zatrjevano ničnostjo prodajne pogodbe (86. člen OZ). Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, saj je menilo, da so trditve tožeče stranke v tem delu pavšalne. Tožeči stranki je očitalo tudi, da ne uveljavlja ničnostnega zahtevka.

9. Tožeča stranka trdi, da bila tožena stranka ustanovljena z namenom preprečiti upnikom tožeče stranke, da bi se lahko poplačali iz premoženja, ki je predmet tega spora. Navaja, da namen izpodbijanega posla ni bil prenos lastninske pravice proti plačilu kupnine, temveč skrivanje premoženja pred upniki. V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da je pogodba, ki je sklenjena z namenom izigrati upnike v nasprotju z moralnimi načeli. Taka kavza pogodbe je zato v skladu z drugim odstavkom 39. člena OZ nedopustna.(1)

10. Tožeča stranka je v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe podala naslednje konkretne navedbe glede zatrjevane ničnosti sklenjenega pravnega posla in sicer: - da je bila predmet kupoprodajne pogodbe luksuzna družinska hiša z bazenom, v kateri živi družina A., torej tudi bivši zakoniti zastopnik tožeče stranke, ki je hkrati zastopnik tožene stranke ter da je zakoniti zastopnik prodajalca in kupca hkrati tudi edini družbenik obeh pravdnih strank, - da je bila nepremičnina v lasti fizičnih oseb zakoncev B. in A.A., nato pa leta 2011 predmet izvršilnega postopka VL 3181/2011 pred Okrajnim sodiščem v Žalcu (upnik H.L.), da je bila 19. 3. 2013 s sklepom o izvršbi izročena v last tožeče stranke ter da tožnica ni zagotovila zavarovanja posojilodajalki P. d.d., čeprav se je k temu zavezala v posojilni pogodbi, - da je že 10. 5. 2013 vložila predlog za zaznamovanje vrstnega reda pridobitve lastninske pravice, ki je bil podlaga za opravičbo vrstnega reda pridobitve lastninske pravice z izpodbijano pogodbo, sklenjeno dne 30. 9. 2014 ter da je hkrati z vknjižbo opravičbe vrstnega reda pridobitve lastninske pravice v korist tožene stranke predlagala vknjižbo zaznambe vrstnega reda pridobitve hipoteke za zavarovanje denarne terjatve v maksimalni višini 500.000,00 EUR, - da je bil sklenjen dogovor o obročnem odplačevanju kupnine, po katerem naj bi tožena stranka plačala kupnino v 17-tih minimalnih obrokih po 1.000,00 EUR ter da 18. obrok v višini 331.000,00 EUR zapade v plačilo šele 1. 3. 20016, da tožena stranka do vložitve predloga za izdajo začasne odredbe ni plačala niti vseh zapadlih obrokov kupnine, temveč zgolj štiri obroke kupnine po 1.000,00 EUR ter da je tožeča stranka, na drugi strani, že v celoti izvršila svojo obveznost, saj je tožena stranka že postala lastnica celotne nepremičnine in je kot taka vpisana v zemljiški knjigi.

11. Po presoji pritožbenega sodišča je pritožbeni očitek tožeče stranke v tej smeri utemeljen in bi moralo sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe presojati tudi glede zatrjevane ničnosti sklenjenega pravnega posla. Trditvena podlaga tožeče stranke, v tej fazi, ko postopek še niti ni kontradiktoren, je zadostna, da bi jo lahko sodišče prve stopnje vsebinsko presojalo.

12. Pritožbeno sodišče še dodaja, da stranki, ki se sklicuje na ničnosti pogodbe, ničnosti ni treba posebej uveljavljati s formalno postavljenim zahtevkom na ugotovitev ničnosti(2). Zadostuje, da tožeča stranka uveljavlja zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov.

13. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba tožeče stranke utemeljena. Ker je ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava v tej zadevi nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj II Ips 259/2013, II Ips 297/2010, II Ips 568/2009, I Cpg 1184/2014. Op. št. (2): Primerjaj I Cpg 1184/2014.