Jedro

Tožnik je bil 25.6.1991 imenovan za inšpektorja in razporejen na delovno mesto v carinarnici. Izpovedi prič so si enotne, da je tožnik imel stike z oficirji nekdanje Jugoslovanske armade, kar tožnik ne zanika, da pa aktivno ob času agresije na Republiko Slovenijo ni bil angažiran v tej armadi ali da bi kolaboriral v tej agresiji. Ta dejstva so v nasprotju s sklepanjem tožene stranke in sodišča prve stopnje, da ravnanje tožnika ni mogoče označiti za lojalnega do slovenske države.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 1910/97-12 z dne 7.3.2000 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnila tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.5.1997, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. člena Zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 1/91-1, 30/91-1, 38/92, 61/92-odl. US in 13/94, v nadaljevanju ZDRS).

Po stališču sodišča prve stopnje je tožena stranka v ponovljenem postopku dejstva in dokaze, na podlagi katerih je po prostem preudarku odločila o zahtevi tožnika, ustrezno obrazložila in odločila v skladu z namenom in v mejah zakonskega pooblastila ter napotil in mnenja Vrhovnega sodišča RS, izraženega v sodbi, opr. št. U 644/93-5 z dne 29.6.1994. Tudi po stališču sodišča prve stopnje je zato pravilno stališče tožene stranke, ki je poklonilo vero pričevanju pooblaščene osebe SOVE, ki je bilo obremenjujoče za tožnika, in kaže na povečano tožnikovo aktivnost in zanimanje za vzpostavitev kontaktov z vplivnimi ljudmi v takratni Jugoslovanski armadi in njeni obveščevalni službi oziroma Zvezni carinski upravi. V kontekstu splošno znanih dogodkov, ki so se odvijali pred in med agresijo na Slovenijo in še posebej v M., tožnikove trditve, da je šlo le za prijateljska srečanja s ključnimi ljudmi v Jugoslovanski armadi in njeni obveščevalni službi, sodišča prve stopnje niso prepričala. Opisano tožnikovo ravnanje v času zaostrenih odnosov med slovenskimi in zveznimi oblastmi tako vzbuja dvom glede zagotovila o podreditvi pravnemu redu Republike Slovenije in kaže na določeno stopnjo tveganja zoper varnost in obrambo države v primeru sprejema tožnika v državljanstvo RS, torej tudi za vrednoti, ki ju po odločbi ustavnega sodišča, št. U-I-89/99 z dne 10.6.1999 varuje 3. odstavek 40. člena ZDRS.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga kršitve določb postopka in nepopolne ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne istemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje. V ponovnem odločanju naj sodišče zasliši priče M.W., B.Š. in predstavnika SOVE ter jih sooči s tožnikom. Tako bi sodišče neposredno ugotovilo dejansko stanje ob spoštovanju načela neposrednosti in kontradiktornosti. Navedeni priči naj bi po mnenju sodišča prve stopnje obremenili tožnika, svoji pričanju pa naj bi ti priči oprli na govorice, ne pa na dejstva. Ob kasnejšem razgovoru z M.W., vodjem Carinarnice M., kjer je bil tožnik ob času agresije inšpektor, je tožnik izvedel, da je ta priča dala pozitivno mnenje o njem, kar ustvarja dileme, ki bi jih razčistilo le soočenje teh prič s tožnikom. Na obravnavo bi moralo sodišče povabiti tudi njegovo ženo, Slovenko in slovensko državljanko, pa tudi njegova otroka sta slovenska državljana. Na koncu pritožbe tudi meni, da je absurdno, da sodišče prve stopnje nikjer ne utemeljuje aktivnega delovanja tožnika, s katerim bi se izkazalo, da bi kot nelojalen aktivist nelojalno deloval zoper Republiko Slovenijo ali njene organe oziroma prebivalstvo. Doslej še ni bil kaznovan in je tudi brez vsakršnega madeža do Republike Slovenije, njene oblasti in organov.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V 40. členu ZDRS je država določila možnost pridobitve državljanstva pod izjemnimi pogoji za tiste stalne prebivalce Republike Slovenije, ki so ob času plebiscita imeli državljanstvo drugih republik nekdanje SFRJ. Ta določba ZDRS je bila oblikovana na podlagi "izjave o dobrih namenih", oblikovane v določbi 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list, št. 1/91-I), ki je te ljudi v njihovih pravicah in dolžnostih izenačilo z državljani Republike Slovenije do pridobitve državljanstva Republike Slovenije po 40. členu ZDRS oziroma do izteka rokov po 81. členu Zakona o tujcih. Republika Slovenija je tej skupini ljudi zagotovila socialne, ekonomske in politične pravice, razen možnosti pridobivanja lastninske pravice na nepremičninah, ne pa tudi pravice do pridobitve državljanstva že na podlagi samega zakona. Edini pogoj je bil torej, da so ti posamezniki vložili v določenem roku prošnjo za pridobitev državljanstva RS.

Zaradi dogodkov, ki so sledili neposredno po osamosvojitvi Republike Slovenije (oborožena agresija na Republiko Slovenijo), je bil dopolnjen tudi 40. člen ZDRS. Ugotovljeno je bilo namreč, da so med prosilci za državljanstvo po 40. členu ZDRS tudi osebe, ki so neposredno sodelovale v agresiji oziroma so ravnale izrazito nelojalno, ter da te osebe želijo pridobiti slovensko državljanstvo zgolj zaradi materialnih ugodnosti (odkup stanovanja, izplačevanje vojaških pokojnin), niso pa pripravljene sprejeti državljanstva kot celovitega razmerja z državo, torej podrediti se njeni suverenosti kot lojalni državi. Z novim 3. odstavkom 40. člena naj bi bila dana možnost preprečiti pridobitev državljanstva tistim osebam, ki so med agresijo ravnale izrazito nelojalno oziroma so kolaborirale v agresiji.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča ima sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Zlasti sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, iz katerih bi nedvoumno izhajalo, da je tožnik med agresijo na Republiko Slovenijo ravnal izrazito nelojalno oziroma, da bi celo kolaboriral v tej agresiji. Iz podatkov v upravnih spisih v obravnavani zadevi namreč izhaja, da je bil tožnik z odločbo Republiškega sekretariata za finance z dne 25.6.1991 celo imenovan za inšpektorja - samostojnega svetovalca, in razporejen na delovno mesto v Carinarnici M., Odseku za kontrolne zadeve. Stikov z oficirji nekdanje Jugoslovanske armade tožnik ni zanikal, vseskozi pa je zanikal, da bi zaradi teh stikov bil tudi nelojalen do Republike Slovenije. Tudi vse zaslišane priče, med njimi tudi M.R., pooblaščena uradna oseba Slovenske obveščevalnovarnostne agencije (SOVA), so izpovedali, da je tožnik imel stike z oficirji nekdanje Jugoslovanske armade, da pa aktivno ob času agresije na Republiko Slovenijo ni bil angažiran v tej armadi. Iz spisov nadalje izhaja da ni podatkov, da bi tudi kako drugače bil aktivno udeležen v agresiji ali da bi kolaboriral v njej. Tožnik je bil v letu 1992 invalidsko upokojen. Navedena dejstva so po presoji pritožbenega sodišča v nasprotju s sklepanjem tožene stranke in sodišča prve stopnje, da ravnanja tožnika ni mogoče označiti za lojalnega do slovenske države.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo, saj je ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po določbi 3. odstavka 72. člena v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.