Jedro

Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da prvostopenjsko sodišče pri vračunavanju v dosojeno odškodnino za nematerialno škodo že plačanega zneska toženke 1.800,00 EUR za nepremoženjsko škodo ne bi smelo upoštevati v celoti, ker tega zneska ob izplačilu ni ustrezno konkretizirala po posamičnih postavkah glede na obliko nepremoženjske škode, na katero se plačilo nanaša, s čemer smiselno uveljavlja, da je v tem primeru potrebno uporabiti določbo 287. člena OZ o vrstnem redu vračunavanja izpolnitve istovrstnih obveznosti. Odškodnina za nepremoženjsko škodo se sicer res določa za posamezne oblike škode, vendar se končno prisodi s skupnim enotnim zneskom, kar pomeni, da gre za enotno terjatev, saj so vse možne oblike nepremoženjske škode med seboj prepletene, brez določljivih razmejitev. Uporaba 287. člena OZ zato v obravnavanem primeru, če tudi toženka ob izplačilu ni natančno precizirala, na katere oblike nepremoženjske škode se plačilo nanaša, ne pride v poštev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi nastale ji stroške v pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožnici 814,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2015 dalje do plačila, kot tudi zakonske zamudne obresti od zneska 1.800,00 EUR od 9. 4. 2015 do 6. 7. 2015, v presežku, to je za znesek 1.836,00 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 814,00 EUR od dne 1. 4. 2015 do 9. 4. 2015 ter za zakonske zamudne obresti od zneska 4.450,00 EUR od 1. 4. 2015 do 6. 7. 2015, kot tudi za zakonske zamudne obresti od zneska 2.650,00 EUR od 6. 7. 2015 dalje do plačila, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklenilo je tudi, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožnici pravdne stroške v znesku 68,16 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po preteku paricijskega roka do plačila. Prvostopenjsko sodišče je pravdni postopek za znesek odškodnine 1.800,00 EUR ustavilo.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se po pooblaščenki pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine v višini 4.450,00 EUR, in sicer za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem 1.800,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti 1.800.00 EUR in za prestani strah 850,00 EUR. Toženka ji je po vložitvi tožbe kot nesporni del dne 6. 7. 2015 plačala znesek 1.800,00 EUR, pri tem pa ni pojasnila, na katero obliko pravno priznane nepremoženjske škode se navedeni znesek nanaša, zato je tožnica glede na pomanjkanje toženkine izjave o obračunavanju štela, da je toženka z zneskom 1.800,00 EUR na račun prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem poravnala 1.800,00 EUR, na račun prestanega strahu 360,00 EUR in na račun duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti 720,00 EUR ter zaradi izvršenega delnega plačila zahtevala le še plačilo 2.650,00 EUR, in sicer za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem 1.080,00 EUR, za prestani strah 490,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne aktivnosti 1.080,00 EUR, nato pa na zadnjem naroku za glavno obravnavo tožbeni zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti umaknila in za prestane in bodoče telesne bolečine ter neugodnosti med zdravljenjem zahtevala 2.160,00 EUR in za prestani strah pa 490,00 EUR. Tožnica je tako s tožbo zahtevala 4.450,00 EUR, po plačilu zneska 1.800,00 EUR pa še 2.650,00 EUR. Tožnica odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti v višini 1.800,00 EUR nazadnje ni več zahtevala, zato glede na vrstni red poračunavanja toženkinega delnega plačila zneska 1.800,00 EUR, ko ta ni povedala, katero pravno priznano obliko nepremoženjske škode je plačala, prvostopenjsko sodišče pri upoštevanju in revalorizaciji že plačanega zneska odškodnine toženke, ne bi smelo upoštevati celotnega zneska 1.800,00 EUR, ampak le znesek 980,00 EUR, saj od zneska 1.800,00 EUR znesek 720,00 EUR odpade, ker je bil ta vračunan na račun vtoževane postavke duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti, tožnica pa je ta zahtevek na zadnjem naroku za glavno obravnavo umaknila.

Napačno je tudi stališče sodišča, da tožnica vtožuje za prestane telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem le odškodnino v višini 2.160,00 EUR, saj vtožuje iz te postavke dodatno še 2.160,00 EUR poleg že izplačanega nespornega dela 720,00 EUR. Tudi iz postavke prestanega strahu tožnica vtožuje dodatno še 490,00 EUR, poleg že izplačanega nespornega dela 360,00 EUR, tako da je pravilno izhajati, da je tožničin zahtevek 3.730,00 EUR, od tega pa je potrebno odšteti vračunani in plačani nesporni del odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti tekom zdravljenja ter za prestani strah v znesku 980,00 EUR.

Tožnica prav tako meni, da je odmerjena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem v znesku 2.160,00 EUR prenizka. Glede na intenziteto in trajanje telesnih bolečin, kakor tudi glede na neugodnosti tekom zdravljenja, predvsem pa glede na predloženo medicinsko dokumentacijo in izvedensko mnenje izvedenca. Izvedenec je namreč ob kliničnem pregledu tožnice izzval bolečino z močnejšim pritiskom v območju mehkih tkiv v predelu gornje tretjine prsnice, kar ne glede na to, da jih izvedenec ni znal povsem pojasniti, ob tem, da tožnica bolečinskih težav dotlej ni imela, kaže na hujšo poškodbo. Spregledati ne gre tudi, da so med nesrečo na tožnico delovale visoko energijske sile, saj v prometni nesreči ni šlo za bagatelno trčenje, ampak je šlo za močno čelno trčenje. To potrjujejo vidne sledi na tožničinem telesu, kontuzijske točke, ki so nastale kljub nošnji debelih zimskih oblačil ter vidne sledi delovanja varnostnega pasu.

Tožnica tudi meni, da je pri odmeri višine odškodnine za prestani strah potrebno upoštevati navedbe izvedenca, da je pri tožnici šlo za zaskrbljenost, ki presega zaskrbljenost povprečne stopnje, saj so se pri tožnici pojavili tudi simptomi posttravmatske stresne motnje v obliki morečih sanj in podoživljanja škodnega dogodka.

Tožnica posledično uveljavlja, da je dejstvo, da je tožničin zahtevek višji, kot ga navaja prvostopenjsko sodišče, potrebno upoštevati tudi pri ugotovitvi tožničinega uspeha v pravdi, kar vpliva na odločitev o pravdnih stroških. V zvezi s priznanimi in odmerjenimi pravdnimi stroški tožnica navaja, da se deloma strinja s stališčem sodišča glede priznanih stroškov za kilometrine pooblaščencev ter stroškov, ki gredo na račun časa potovanja, vendar pa ne gre spregledati dejstva, da ima tožena stranka niz dobro usposobljenih specialistov, ki imajo kakovostno znanje, v kolikor pa so kakršnikoli drugi razlogi za angažiranje odvetnika, pa bi ga morala angažirati bistveno bližje kraju sodišča. Tožeča stranka zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po višini v celoti ugodi, skupaj s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške nastale ji v pritožbenem postopku.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uradni preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da so bila v postopku na prvi stopnji ugotovljena za ta postopek vsa pravno odločilna dejstva, ki so bila pomembna za odločitev o sedaj grajani višini tožnici odmerjene odškodnine ter je bila na tej podlagi sprejeta pravilna materialnopravna odločitev (179. člen in 182. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

6. Sodišče prve stopnje je v postopku tožnici odmerilo odškodnino za nematerialno škodo, utrpelo v škodnem dogodku dne 2. 1. 2015, v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec toženke. Tožnica je v posledici škodnega dogodka utrpela udarnino prsnega koša, udarnino obeh kolen in nateg vratne hrbtenice ter je s tožbo najprej zahtevala za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 1.800,00 EUR, za prestani strah 850,00 EUR in za zmanjšanje splošne življenjske aktivnosti 1.800,00 EUR, skupaj torej 4.450,00 EUR, nato pa po delnem plačilu zahtevanega zneska za nepremoženjsko škodo 1.800,00 EUR1 dne 24. 11. 2017 zahtevek za 1.800,00 EUR umaknila in zahtevala za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 1.080,00 EUR, za prestani strah 490,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti 1.080,00 EUR, skupaj torej 2.650,00 EUR. In končno je tožnica na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 25. 4. 2018 tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti umaknila ter zahtevek za prestane telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem zvišala iz zneska 1.080,00 EUR na znesek 2.160,00 EUR, kar na višino celotnega zahtevka za nepremoženjsko škodo ni imelo vpliva, saj je ta kot celota ostal enak.

7. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem postopku tožnici za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo odškodnino v znesku 2.160,00 EUR, za prestani strah pa 490,00 EUR, skupno torej 2.650,00 EUR, od tega zneska pa odštelo revalorizirani znesek 1.800,00 EUR že plačane odškodnine za nepremoženjsko škodo toženke 1.836,00 EUR in razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino za utrpelo nematerialno škodo v obravnavanem škodnem dogodku 814,00 EUR.

8. Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da prvostopenjsko sodišče pri vračunavanju v dosojeno odškodnino za nematerialno škodo že plačanega zneska toženke 1.800,00 EUR za nepremoženjsko škodo ne bi smelo upoštevati v celoti, ker tega zneska ob izplačilu ni ustrezno konkretizirala po posamičnih postavkah glede na obliko nepremoženjske škode, na katero se plačilo nanaša, s čemer smiselno uveljavlja, da je v tem primeru potrebno uporabiti določbo 287. člena OZ o vrstnem redu vračunavanja izpolnitve istovrstnih obveznosti. Odškodnina za nepremoženjsko škodo se sicer res določa za posamezne oblike škode, vendar se končno prisodi s skupnim enotnim zneskom, kar pomeni, da gre za enotno terjatev, saj so vse možne oblike nepremoženjske škode med seboj prepletene, brez določljivih razmejitev. Uporaba 287. člena OZ zato v obravnavanem primeru, če tudi toženka ob izplačilu ni natančno precizirala, na katere oblike nepremoženjske škode se plačilo nanaša, ne pride v poštev. Iz istega razloga je zato, ker je tožnica tožbeni zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti umaknila, potrebno celotno plačilo 1.800,00 EUR upoštevati na račun škode iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in prestanega strahu, kot je to pravilno storilo prvostopenjsko sodišče.2

9. Kriteriji za odmero denarne odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za prestani strah, so določeni v 179. in 182. členu OZ. Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo, pri čemer mora biti upoštevano tako subjektivno merilo (okoliščine konkretnega primera), kakor tudi objektivno merilo (sodna praksa v podobnih primerih ob medsebojnem primerjanju posameznih škod in prisojenih odškodnin primerljivih z obsegom obravnavane škode).

10. Upoštevaje vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti povzema, je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje tožnici iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo odškodnino, ki ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz zgoraj citiranih zakonskih določb OZ. Dejansko stanje o obsegu škode in naravi tožničinih poškodb, kar vse je bilo podlaga odmeri odškodnine iz tega naslova, je sodišče prve stopnje ugotovilo upoštevajoč ugotovitve v izvedenskem mnenju v postopku postavljenega izvedenca medicinske stroke, tožničine medicinske dokumentacije in njene izpovedbe. Pri tem je ustrezno upoštevalo tako čas trajanja bolečinskega obdobja kot intenziteto bolečin in vse neugodnosti tekom zdravljenja, pri čemer pa ni pomembno, kako visoke energijske sile so ob trčenju na tožnico delovale, ampak je pomembna narava samih poškodb, ki jih je tožnica v nesreči dobila, to pa so udarnine prsnega koša in obeh kolen ter nateg vratne hrbtenice.3 Pritožbeno sodišče se zato pridružuje razlogom sodišča prve stopnje navedenih v točkah 15, 16 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki nudijo vso podlago za odmero odškodnine tožnici iz tega naslova v višini 2.160,00 EUR.

11. Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da je tudi odmerjena odškodnina tožnici za prestani strah v višini 490,00 EUR primerna, saj ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz tega naslova. Tudi v tem delu se sodišče druge stopnje pridružuje razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točkah 18 in 19 obrazložitve izpodbijane sodbe, saj ti podpirajo višino odmerjene odškodnine iz tega naslova. Ustrezno so namreč že upoštevane v pritožbi izpostavljene okoliščine, da se je pri tožnici pojavil sekundarni strah, ki je presegel zaskrbljenost povprečne stopnje in kljub temu, da so se pri tožnici tudi po navedbi izvedenca pojavile motnje v obliki morečih sanj in podoživljanja škodnega dogodka, pa izvedenec ocenjuje, da je tožnica v obdobju približno meseca in pol doživljala sekundarni strah, ki je bil le blage intenzitete.

12. Upoštevaje vse navedeno je odmerjena odškodnina, ki jo je prvostopenjsko sodišče odmerilo tožnici za nastalo nepremoženjsko škodo v višini 2.650,00 EUR ter je toženka ob upoštevanju revaloriziranega že plačanega zneska tožnici dolžna plačati še znesek 814,00 EUR, tudi kot celota primerna. Odmera odškodnine namreč ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno,4 ampak jo je potrebno tudi ustrezno umestiti glede na sodno prakso v podobnih primerih, čemur pa je prav tako po oceni pritožbenega sodišča z dosojeno višino odškodnine zadoščeno.

13. Posledično je tudi odločitev o stroških pravdnega postopka pravilna, v skladu z določili drugega odstavka 154. člena in 155. členom ZPP. Glede doseženega uspeha v pravdi je prvostopenjsko sodišče pravilno izhajalo iz prvotne višine tožbenega zahtevka 4.450,00 EUR v prvi fazi postopka ter zneska 2.650,00 EUR glede na umik dela tožbenega zahtevka za 1.800,00 EUR v drugi fazi postopka, v razmerju do dosojenega zneska odškodnine in delnega plačila toženke (le v prvi fazi).

14. Pritožba posameznih postavk stroškovne odločitve sodbe sodišča prve stopnje ne graja, a navaja, da se deloma strinja s stališčem sodišča glede priznanih stroškov za kilometrine pooblaščencev ter stroškov, ki gredo na račun časa potovanja ter smiselno dodaja, da bi se toženka lahko, glede na dobro usposobljene specialiste, pravdala sama, v kolikor pa so kakršnikoli drugi razlogi za angažiranje odvetnika, pa bi ga lahko najela bistveno bližje kraju sodišča. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem odgovarja, da ima toženka kot stranka v pravdnem postopku v skladu z ZPP pravico, da si po lastni izbiri najame pooblaščenca (286. člen ZPP) ne glede na to, četudi ima sama ustrezne strokovnjake, ki bi jo lahko zastopali v pravdi in ne glede na siceršnjo oddaljenost najetih pooblaščencev od obravnavnega sodišča. Zgolj na podlagi tovrstne pritožbene graje zato v odločitev o priznanih stroških za kilometrine in za odsotnost iz pisarne pooblaščenca toženke ni mogoče posegati.

15. Iz navedenih razlogov pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije nastale ji stroške s pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Toženka v nalogu za izplačilo pod oznako vrsta izplačila navaja telesne poškodbe - nesporni del. 2 Glej tudi odločbe: sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 474/1998, sodba VSL II Cp 473/2009 in VSL II Cp 1845/2014. 3 Gre za lahke telesne poškodbe. 4 Glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 87/2008.