Jedro

Zdravljenje pri tožniku ni potekalo kontinuirano do 30.12.2005, glede na nesporno dejstvo, da je tožnik po nezgodi normalno delal naprej kot referent v zemljiški knjigi, da so bolečine lažje stopnje neprestano obstajale le šest tednov po nesreči. Glede na to, da je tožnik športnik, pritožbeno sodišče verjame, da je ustrezne vaje delal tudi v obdobju med fizioterapijo, ki jo je opravil vodeno, kar pa ne predstavlja kakšnega posebnega zdravljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v 15. dneh plačati 5.212,40 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi kot je to razvidno iz 1. odstavka 1. točke izreka, plačati zakonske zamudne obresti od zneska 2.712,40 EUR od 5.10.2006 do 29.11.2006, v 14. dneh in mu povrniti stroške postopka. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 35,69 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje, prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in iz naslova strahu bistveno prenizka, upoštevaje tudi sodno prakso. Tožnik se je zdravil več kot šest mesecev. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je njegovo zdravljenje potekalo nekontinuirano oziroma z daljšimi prekinitvami. Zdravljenje je potekalo ves čas, tako doma – izvajanje vaj, jemanje analgetikov, kot pri zdravnikih – opravljanje kontrol, tretmajev FTH. Kolikor bi izvajanje vaj doma tožniku pomagalo, ne bi obiskal fizioterapevta. V nasprotju z izvedenimi dokazi je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni mogel trenirati karateja samo šest tednov. Trenirati je začel šele februarja oziroma marca 2006. Izjavo priče G. M. je sodišče prve stopnje vzelo izven konteksta. Potrdil je, da drži tisto, kar je napisano v potrdilu KK G., da je tožnik pričel s treningi šele 28.2.2006. Očitno je, da je izpoved priče M. nezanesljiva in kontradiktorna, zato se sodišče nanjo pri izdelavi sodbe ne bi smelo opreti. Uporabilo bi lahko le njegovo izjavo o tem, da tožnik po nesreči ni treniral in da se mu je vse porušilo. Sicer pa, če je zdravljenje tožnika trajalo vse do 30.12.2005, je povsem logično, da tožnik v tem času ni mogel trenirati. Sodna praksa, ki jo sodišče navaja na strani 7 sodbe, ni podobna konkretnemu primeru, obravnava primere, pri katerih je bilo zdravljenje bistveno krajše, s tem pa tudi trajanje bolečin in obseg nevšečnosti. Iz tega naslova bi sodišče moralo tožniku priznati zahtevani znesek, 3.500,00 EUR. Prav tako je prenizka odškodnina iz naslova strahu v znesku 700,00 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je v prometni nesreči dne 22.6.2005 utrpel nateg vratne muskulature in nateg ledvene hrbtenice. Za prestani strah mu je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino v višini 700,00 EUR, torej toliko kot je tožnik zahteval (glej „modificirani“ tožbeni zahtevek, stran 2 zapisnika naroka z dne 2.11.2009 v zvezi s pripravljalno vlogo z dne 2.11.2009).

Za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, je sodišče prve stopnje tožniku priznalo odškodnino v višini 1.900,00 EUR (tožnik je zahteval 4.000,00 EUR - „modificirani“ tožbeni zahtevek). Upoštevalo je, da je tožnik čutil bolečine lažje stopnje prvih šest tednov, nato pa občasne bolečine lažje stopnje do konca zdravljenja, do 30.12.2005. Trpel pa je tudi nevšečnosti (najprej neprestano, nato pa občasno je jemal analgetike za bolečine lažje stopnje, hodil je na ambulantne kontrolne preglede ter na Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa, šest tednov je občasno zavijal vrat v brisačo, fizikalno terapijo je opravljal sedemnajstkrat vodeno, nato pa tudi doma, dvanajstkrat je bil izpostavljen ionizirajočemu sevanju). V okviru odškodnine iz tega naslova je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi tožnikove duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti in sicer zaradi dejstva, da je bil tožnik šest tednov oviran pri treniranju karateja. Zaključek, da je bil tožnik pri treningu oviran šest tednov in ne kar do konca februarja 2006, je logičen in prepričljiv, ne glede na potrdilo karate kluba in tudi če se ne upošteva izpovedba priče M. glede na dejstvo, ki ga je izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, da so toliko časa trajale stalne lažje bolečine, kar je tožnika nedvomno oviralo pri treningu. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da zdravljenje pri tožniku ni potekalo kontinuirano do 30.12.2005, glede na nesporno dejstvo, da je tožnik po nezgodi normalno delal naprej kot referent v zemljiški knjigi, da so bolečine lažje stopnje neprestano obstajale le šest tednov po nesreči. Glede na to, da je tožnik športnik, pritožbeno sodišče verjame, da je ustrezne vaje delal tudi v obdobju med fizioterapijo, ki jo je opravil vodeno, kar pa ne predstavlja kakšnega posebnega zdravljenja. Glede na vse povedano je odškodnina v višini 1.900,00 EUR pravična odškodnina in je v skladu tudi s sodno prakso, tudi s tisto, ki jo je upravičeno kot primerljivo izpostavilo sodišče prve stopnje. Pri tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je šlo pri tožniku le za nateg vratne in ledvene hrbtenice, v primeru II Ips 1269/2008 pa za zvin vratne in ledvene hrbtenice, torej nedvomno za hujšo poškodbo kot je bila tožnikova.

Skupno odškodnina iz naslova nematerialne škode v višini 2.600,00 EUR je zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča, pravična odškodnina, primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča odmerjajo v podobnih primerih, pravična pa tudi glede na individualne posebnosti tožnika (1. odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika). Ker je tožena stranka tožniku dne 29.11.2006 že plačala 2.712,40 EUR, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno in zakonito zavrnilo.

Glede na vse povedano je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).