Jedro

Pri kaznivem dejanju nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ storilec v javnosti ali družini povzroči ogroženost, zgražanje ali prestrašenost. Kadar gre za ravnanje storilca proti enemu ali več družinskih članov, ki je običajno storjeno v zasebnih prostorih, ni potrebno, da bi za to izvedela javnost ali druge osebe, pač pa se navedene posledice lahko pokažejo pri storilčevi družini.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega B.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 600 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Lendavi je s sodbo z dne 3.4.2006 obsojenega B.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece in petnajst dni zapora ter preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 100.000 SIT v šestih enakih zaporednih mesečnih obrokih. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 21.6.2007 zavrnilo pritožbo zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 420 EUR.

Zagovornika sta zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, obe napadeni sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno postopanje in odločanje.

Po stališču vložnikov zahteve obsojencu očitano dejanje nima zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ. Obsojencu se očita, da je zaradi štirih dejanj bila vznemirjena in prizadeta tudi mati R.R., to je M.T. Slednja pa je glede na njeno izpovedbo o dogodkih izvedela takrat, ko je oškodovanka že bila v varni hiši. Po mnenju zahteve je nepravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je M.T. bila vznemirjena in prizadeta zaradi ravnanja obsojenca. Sklicuje se na obrazložitev kazenskega zakonika, da ne gre za to kaznivo dejanje, če od storilčevega ravnanja preteče določen čas, ker je pretrgana časovna kontinuiteta, ki v tem primeru ni podana. Prav tako glede na komentar k 299. členu KZ to kaznivo dejanje ni podano, če storilec v zasebnem stanovanju nasilniško ravna proti oškodovancu, s katerim je v individualni zvezi ter zaradi tega nihče ni vznemirjen v stanovanju ali zunaj njega. Vsi štirje dogodki so se odvili v stanovanjski hiši, to je zasebnem stanovanju, po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je obsojenec ravnal proti oškodovanki, s katero je v individualni zvezi, saj sta bila takrat mož in žena. Na podlagi izvedenih dokazov pa se ni ugotovilo, da bi zaradi teh dejanj bil kdo vznemirjen v ali zunaj stanovanja. Zato ni osnovnih temeljnih pogojev za očitek kaznivega dejanja nasilništva po 299. členu KZ.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi zahteva v protispisnosti. Prvostopenjsko sodišče je preveč selektivno povzemalo izjave prič. Ne bi smelo spregledati izjav oškodovanke, da je poleti 2003 materi M.T. po telefonu povedala, da jo obsojenec pretepa. M.T. pa te izpovedbe ni potrdila. S.G. in dr. K. nista potrdila oškodovankinih navedb glede modric. Oškodovanka je na več mestih podala izpovedbo, ki je niso potrdili drugi dokazi. Zahteva opozarja tudi na izpovedbo S.G., ki je po eni strani izpovedala (na vprašanje državnega tožilca), da pri oškodovanki ni videla kakšne poškodbe, ko ji je pa bila predočena oškodovankina nasprotna izpovedba, je izpovedala, da je sicer možno, da bi jih videla, vendar jih ni povezovala z nasiljem. Sodišče je po oceni zahteve dejansko pri vsaki priči naredilo selektiven izvleček njene izjave in to le v tistem delu, ki "obsojenca nekako obremenjuje".

Vložnika zahteve tudi opozarjata, da se pisno prejeta prvostopenjska sodba in sodba, ki je bila razglašena na glavni obravnavi 3.4.2006 ne ujemata. Sodišče iz izreka ni le izpustilo besede "saj se ga obe bojita",razglašena sodba in sodba, ki jo je obsojenec prejel v pisni obliki, sta različni. O tej pritožbeni navedbi se višje sodišče ni izjavilo, gre pa za takšno kršitev, ki lahko vpliva na zakonitost same odločitve.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njegovem stališču ni podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, prav tako pa ne zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Predlog Vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovornikoma. O predlogu se je izjavil le obsojenec. Iz obrazložitve izjave sledi, da obsojenec ne soglaša s predlogom vrhovnega državnega tožilca ter poudarja, da je celotna zgodba o nasilju izmišljena in skrbno načrtovana s strani R.R. in njenih pomočnic, saj so v ta namen zlorabili institut varne hiše in v ta namen se zlorablja tudi M.R. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojencu je očitano, da je z drugim grdo ravnal in mu delal nasilje, s tem pa v družini povzročil ogroženost in prestrašenost na ta način, da so v treh primerih, opisanih v izreku pravnomočne sodbe, njegova ravnanja bila storjena proti ženi R.R., v enem primeru pa proti hčerki M.R.. V izreku je tudi opisano, da je obsojenec s svojimi ravnanji pri ženi R.R. in hčerki M.R., ki je vse to videla, povzročil ogroženost in prestrašenost ter da je zaradi njegovih dejanj bila vznemirjena in prizadeta tudi mati R.R., M.T. Takšen konkreten opis obsojenčevega ravnanja ima glede na njegovo dispozicijo, predpisano v prvem odstavku 299. člena KZ, vse zakonske znake tega kaznivega dejanja. V tem pogledu izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot kršitev kazenskega zakona. S svojimi navedbami zahteva dejansko očita sodišču, da je zmotno presodilo, da so podani vsi konstitutivni znaki obravnavanega kaznivega dejanja. Po trditvi vložnikov zahteve gre za zmotno presojo, da je obsojenčevo ravnanje povzročilo vznemirjenost in prizadetost M.T. ter da tudi sicer zaradi inkriminiranih dogodkov, ki so se odvili v stanovanjski hiši in proti oškodovanki, takrat še njegovi ženi, pri čemer ni bilo ugotovljeno, da bi bil kdo vznemirjen v stanovanju ali zunaj njega, ta zakonski znak ni podan.

Kot je razvidno iz abstraktnega opisa kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ, storilec v javnosti ali družini povzroči ogroženost, zgražanje ali prestrašenost. Kadar gre za ravnanje storilca proti enemu ali več družinskih članov, ki je običajno storjeno v zasebnih prostorih, ni potrebno, da bi za to izvedela javnost ali druge osebe, pač pa se navedene posledice lahko pokažejo pri storilčevi družini (glej tudi mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del GV založba, Ljubljana 2002). Ob očitku, da je obsojenec posamezna dejanja storil v družini, tako proti bivši ženi in otroku ob njuni hkratni navzočnosti, ni mogoče sprejeti stališča vložnikov zahteve, da je bilo njegovo ravnanje osredotočeno le na ženo R.R. in da zato ogroženost in prestrašenost kot posledici nista nastali pri obeh. Glede na vsebino dokazov, povzetih v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje in ob upoštevanju presoje le-teh, je povsem utemeljeno sklepanje sodišča, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje. Pri tem je treba opozoriti na ugotovitev, ki jo je sodišče obrazložilo v sodbi (tretji odstavek 8. strani prvostopenjske sodbe) in ki se opira na mnenje izvedenke dr. M.Ž. v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, da je bila M.R. izpostavljena nasilju med staršema.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je obsojenec z očitanim mu ravnanjem povzročil vznemirjenost in prestrašenost tudi pri M.T., ko je izvedela za dejanje. Tak zaključek dejansko temelji na izpovedbi navedene priče, ki jo je sodišče ocenilo kot verodostojno. Med ostalim pa je priča izpovedala tudi (list. št. 54), da je v letu 2003 dobila anonimni telefonski klic na domači telefon, v katerem ji je bilo sporočeno, da oškodovanko tepejo. Oškodovana hči ji je enkrat po navedenem anonimnem klicu tudi povedala, da jo je mož pretepel. Iz njene izpovedbe na glavni obravnavi (list. št. 98) sledi, da je bila žalostna, potrta in duševno uničena, ko je izvedela za dogajanje pri hiši obsojenca. Ne glede na izpovedbo te priče, da ji je hči o dogodkih začela govoriti šele, ko je bila v varni hiši, je ob upoštevanju navedenih okoliščin sodišče utemeljeno sklepalo, da so posledice obsojenčevega ravnanja nastale tudi pri njej. Obsojencu je očitano, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje po prvem odstavku 299. člena KZ v letih 2003 in 2004. Glede na čas, v katerem je M.T. izvedela, da je nasilen do oškodovane R.R., ni mogoče sklepati, da je bila časovna kontinuiteta pretrgana. Ne gre za primer, v katerem bi bilo mogoče sklepati, da je zaradi časovnega presledka pretrgana vzročna zveza med obsojenčevim ravnanjem in posledico, nastalo tudi pri M.T. Sicer pa se to vprašanje nanaša na presojo dejanskih okoliščin, ki jih z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Protispisnost je glede na določbo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Glede na takšno določbo gre za povzemanje vsebine listin ali zapisnikov o izpovedbah, ki je v nasprotju z njihovo dejansko, pri čemer mora biti nasprotje precejšnje. Iz utemeljitve zahteve takšna nasprotja niso razvidna. Trditev o selektivnem povzemanju izpovedb prič in o tem, da izpovedba oškodovane R.R. ni bila potrjena z drugimi dokazi ter opozarjanje na vprašljivost izpovedbe priče S.G., namreč pomeni grajo dokazne ocene in s tem v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Na glavni obravnavi 3.4.2006 je po končanem dokaznem postopku okrožni državni tožilec spremenil obtožbo. Kot je razvidno iz razglašene sodbe (list. št. 220), je sodišče prve stopnje v izrek povzelo tako spremenjeno obtožbo, pri čemer je v opisu posledic obsojenčevih dejanj, ki zadevajo R.R. in M.R., izpustilo besede "saj se ga obe bojita". Izrek razglašene sodbe je skladen s pisno izdelano sodbo (list. št. 224 in nadaljnje), njeni odpravki pa so bili vročeni strankam in oškodovanki (odredba na list. št. 233). Sodišče druge stopnje je pritožbene navedbe presodilo in utemeljilo, da navedeno postopanje sodišča prve stopnje ne daje podlage za zaključek, da je izrek sodbe nejasen. Ker je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ni kršilo določbe prvega odstavka 395. člena ZKP in zato tudi ni utemeljen očitek zahteve, da gre za takšno kršitev, ki je vplivala na zakonitost sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP). Trditve, da sta razglašena sodba in sodba, ki jo je prejel obsojenec v pisni obliki, različni, zahteva z ničemer ne konkretizira, kar pomeni, da je ni mogoče v tem delu preizkusiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obsojenega B.R. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).