Jedro

Sporna hiša torej ni bila pridobljena šele v času trajanja zakonske zveze, zato ni skupno premoženje po drugem odstavku 51. člena ZZZDR. To bi sicer lahko postala v primeru, če bi zaradi vlaganj spremenila substanco in postala povsem nova stvar. Vlaganja v njeno okolico (okrog 30 m2 asfalta), obnova balkona in skupno odplačevanje toženkinih kreditov za ta dela, ki jih zatrjuje tožnik, že po naravi stvari ne spreminjajo substance hiše. Lahko sicer povečajo vrednost hiše in omogočajo obligacijski zahtevek, ne morejo pa vplivati na nastanek skupne lastnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je stanovanjski objekt v Kamniku skupno premoženje pravdnih strank. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bila toženka od leta 1958 lastnica hiše, ki je po poroki s tožnikom ostala njena last. Med trajanjem zakonske zveze od 11.5.1974 do 6.9.1984 so bila vlaganja v hišo minimalna, tako da niso nastale pomembne spremembe v stanju in vrednosti hiše, ki bi pomenile novo premoženje, nastalo z delom v času trajanja zakonske zveze (51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo, in RS, št. 13/94 - 82/94). Po razvezi pa pravdni stranki nista živeli v zunajzakonski skupnosti in skupno premoženje na podlagi zakona ni moglo več nastati.

Proti tej sodbi se je tožnik pritožil, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Tudi pritožbeno sodišče se je strinjalo, da zakonca nista pridobila hiše kot skupnega premoženja v času trajanja zakonske zveze, saj je bila že od prej tožničina. Dogovora o skupnih vlaganjih tožnik ne izkazuje, sredstva, ki jih je po lastnem zatrjevanju vložil, pa niso tolikšna, da bi privedla do spremembe istovetnosti objekta in s tem do spremembe stvarnopravnega razmerja. Šlo je le za adaptacije, ki omogočajo samo obogatitveni zahtevek proti toženki.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje ter ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb. Navaja, da je v toženkino nepremičnino vlagal znatna sredstva, ki so presegala tekoče in investicijsko vzdrževanje in so povečala vrednost objekta. Po njegovem bi moralo sodišče upoštevati, da sta tudi po razvezi živela kot zakonca in bi moralo tožniku priznati stvarnopravni zahtevek. Če pravdni stranki ne bi živeli v zunajzakonski skupnosti, potem tožnik ne bi še naprej živel v isti hiši kot toženka in slednja ne bi šele leta 1997 zahtevala njegove izselitve.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V zvezi z uporabo določil procesnega prava je treba pojasniti, da je tudi revizijsko sodišče v danem primeru odločalo po pravilih ZPP 1977, ker je treba po prvem odstavku 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Uradni list RS, št. 26/99), ki je medtem začel veljati, nadaljevati postopek po dotedanjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo novega procesnega zakona na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Najprej je treba poudariti, da je tožnik zahteval ugotovitev, da spada sporna zgradba v skupno premoženje pravdnih strank. Zato sta sodišči pravilno ugotavljali lastninsko pravico na nepremičnini in obstoj razmerja, ki bi po tožnikovih navedbah lahko privedlo do nastanka skupnega premoženja. Glede lastninske pravice sta ugotovili, da je pripadla toženki na podlagi darilne pogodbe iz leta 1958, zato sta pravilno uporabili prvi odstavek 51. člena ZZZDR, po katerem premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga.

Sporna hiša torej ni bila pridobljena šele v času trajanja zakonske zveze, zato ni skupno premoženje po drugem odstavku 51. člena ZZZDR. To bi sicer lahko postala v primeru, če bi zaradi vlaganj spremenila substanco in postala povsem nova stvar. Vlaganja v njeno okolico (okrog 30 m2 asfalta), obnova balkona in skupno odplačevanje toženkinih kreditov za ta dela, ki jih zatrjuje tožnik, že po naravi stvari ne spreminjajo substance hiše. Lahko sicer povečajo vrednost hiše in omogočajo obligacijski zahtevek, ne morejo pa vplivati na nastanek skupne lastnine.

Poleg tega sta nižji sodišči ugotovili, da sta bili pravdni stranki poročeni le od leta 1974 do leta 1984, tožnik pa zahteva ugotovitev skupne lastnine tudi za vlaganje v 15 letih po tem. To bi bilo po 12. členu ZZZDR mogoče le v primeru dalj časa trajajoče skupnosti moškega in ženske, v kateri bi bila njuna razmerja taka, kot med zakoncema. Toda nižji sodišči sta z zaslišanjem tožnika in toženke ugotovili, da sta razvezana zakonca sicer še naprej živela na istem naslovu in je tožnik nekaj časa prispeval za hrano in ostale stroške, a njuno razmerje ni bilo takšno kot prej. Na tako ugotovljeno dejansko stanje, ki veže tudi revizijsko sodišče, sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko za premoženjska razmerja za čas po razvezi nista priznali enakih pravnih posledic, kot veljajo za zakonce. Tožnikova vlaganja po letu 1984 torej niso mogla privesti do nastanka skupnega premoženja. Vprašanje, zakaj je tožnik po razvezi še naprej živel v sporni hiši, in zakaj je toženka šele leta 1997 zahtevala njegovo izselitev, za odločitev o tem, ali hiša spada v skupno premoženje pravdnih strank, ni pomembno.

Ker je torej toženka postala lastnica sporne hiše že pred poroko in se med trajanjem zakonske zveze lastninsko razmerje ni spremenilo, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavrnili tožbeni zahtevek. Ker revizijsko sodišče ob tem ni našlo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo. Glede na to, da revizija ni bila uspešna, je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).