Jedro

Sodišče je vedno dolžno preveriti, oceniti in presoditi, kakšne so potrebe otrok in zmožnosti staršev ter šele nato določiti višino preživnine (79. člen ZZZDR). Te dolžnosti ga ne odveže niti sporazum, ki sta ga sklenila zakonca. Tudi tak sporazum je podvržen presoji po uradni dolžnosti, ali je dogovorjena višina preživnine ustrezna potrebam otrok in zmožnostim staršev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletna otroka pravdnih strank je dodelilo v vzgojo in varstvo materi, očetu pa naložilo plačevanje preživnine za mladoletni hčerki v višini po 25.000,00 SIT za vsako od 1.4.1997 dalje, na roke matere. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika zoper izrek o višini določene preživnine za obe mladoletni hčerki in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagal spremembo določene preživnine tako, da bo dolžan plačevati po 17.500,00 SIT za vsako hčerko od 1.6.1997 dalje. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni upoštevalo dogovora o višini in plačevanju preživnine za mladoletni hčerki pravdnih strank, ki sta ga tožnik in toženka sklenila pri pristojnem Centru za socialno delo dne 4.6.1997 in v katerem sta se dogovorila, da znaša preživnina za vsako hčerko 17.500,00 SIT in da jo je dolžan plačevati oče od 1.6.1997 dalje. Sodišče druge stopnje je naredilo napačen pravni zaključek, da toženka ni vezana na sklenjeni dogovor. S podpisom dogovora v prisotnosti predstavnika Centra za socialno delo sta oba prevzela dolžnost spoštovanja sklenjenega dogovora. Ker je bil dogovor sklenjen v prisotnosti uradnega predstavnika, je bilo poskrbljeno tudi za ustrezno višino dogovorjene preživnine. Sodišče druge stopnje je bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku, ker je dopustilo, da je toženka smela zahtevati višjo preživnino od dogovorjene. Ni jasno, od kod tak zaključek, da je toženka to smela narediti in da na sklenjeni dogovor ni vezana. Nerazumljivo je, da je sodišče prestavilo za dva meseca nazaj obveznost plačevanja preživnine, ko je bil rok za začetek plačevanja dogovorjen 1.6.1997. Sodišče pri določitvi višine preživnine ni upoštevalo otroških dokladov, ki jih prejema toženka. S takim ravnanjem, ko sklenjeni dogovor o plačevanju preživnine ni spoštovan, sodišče ustvarja pravno negotovost. V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Kadar sodišče razveže zakonsko zvezo na podlagi tožbe, odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju mladoletnih otrok (78. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR). Tudi kadar razveže sodišče zakonsko zvezo na podlagi sporazuma strank, mora ugotoviti, ali je s sporazumom zakoncev primerno poskrbljeno za varstvo, vzgojo in preživljanje otrok (3. odstavek 64. člena ZZZDR). Iz citiranih zakonskih določil tako sledi, da je sodišče vedno dolžno preveriti, oceniti in presoditi, kakšne so potrebe otrok in zmožnosti staršev ter šele nato določiti višino preživnine (79. člen ZZZDR). Te dolžnosti ga ne odveže niti sporazum, ki sta ga sklenila zakonca. Tudi tak sporazum je podvržen presoji po uradni dolžnosti, ali je dogovorjena višina preživnine ustrezna potrebam otrok in zmožnostim staršev. Sodišči prve in druge stopnje sta torej ravnali pravilno, ko sta presojali ustreznost dogovora pravdnih strank o preživnini za mladoletni hčerki. Dogovor o višini in plačevanju preživnine, ki sta ga sklenili pravdni stranki, po presoji sodišč ni bil sklenjen skladno potrebam otrok in zmožnostim staršev, zato je sodišče moralo določiti drugačno (višjo) preživnino za otroka. Obravnavani dogovor sta tožnik in toženka sklenila med razveznim postopkom, v času svetovalnega razgovora na centru za socialno delo. S takim ravnanjem sta v tem primeru sklenila dogovor o takojšnjem plačevanju preživnine v pisni obliki, ki nima večje teže, kot če bi se sama dogovorila o takojšnjem plačevanju preživnine ob tem, ko je sprožen razvezni postopek: podvržen je preizkusu ustreznosti po uradni dolžnosti sodišča. Dogovor veže stranki do konca glavne obravnave, ko je določena preživnina s strani sodišča ob upoštevanju opisanih zakonsko določenih meril. Tak značaj sta sporazumu pripisali tudi sodišči prve in druge stopnje in s tem nista ustvarili nobene pravne negotovosti. Pravilno sta uporabili materialno pravo, kar je revizijsko sodišče dolžno preveriti po uradni dolžnosti. Ob ugotovljenih dohodkih (oče okrog 115.000,00 SIT in mati okrog 70.000,00 SIT) in ugotovljenih potrebah otrok (okrog 68.000,00 SIT: šolske potrebščine, prehrana, mesečna vozovnica, izvenšolske dejavnosti, stanovanjski in režijski stroški, obleka, obutev, itd.) revizijsko sodišče ugotavlja, da je višina preživnine ustrezna merilom, ki jih je bilo sodišče dolžno upoštevati. Revizijska graja, da se potrebe otrok lahko vsak dan ugotavljajo drugače, je poskus izpodbijanja dejanske podlage v reviziji, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Sodišče tudi ni zagrešilo nobene kršitve s tem, ko pri odmeri preživnine ni upoštevalo otroških dodatkov, ki naj bi jih prejemala mati. Iz dejanskih ugotovitev v postopku sledi, da je mati vložila vlogo za uveljavitev otroškega dodatka (priloga B4), ni pa nobenega podatka o tem, da je pristojni organ vlogi ugodil. Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče določi preživnino od 1.4.1997 dalje. Med postopkom tega tožbenega predloga ni spremenil in tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik po razpadu družinske skupnosti preživninsko obveznost do otrok poravnal. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je družinska skupnost prenehala in glede na dolžnost sodišča, ki mora predvsem paziti na pravice otrok ter glede na tožbeni predlog, je sodišče pravilno ocenilo čas, od katerega mora oče plačevati preživnino za svoja otroka in ni sodilo preko zahtevka (čeprav bi glede preživnine za otroke smelo). Če je del obveznosti že poravnal, je dolžnik (preživninski zavezanec) te prost, še vedno pa je dolžan poravnati preostanek.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo, če je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP (386. člen ZPP) in ugotovilo, da take kršitve v pravdi ni bilo.

Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih revizija očita sodišču druge stopnje in tudi po uradni dolžnosti upoštevni ne, je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).