Jedro

Laborant oz. inštruktor ne sodi v krog oseb, ki po zakonu lahko napredujejo v pedagoški naziv.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožničino zahtevo za napredovanje v naziv mentorica. V obrazložitvi ugotavlja, da tožnica, ki je zaposlena na delovnem mestu laboranta kemije, ne sodi v krog oseb, ki po 1. členu pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu v zvezi z 8. členom zakona o plačah delavcev v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih ter 29. členom zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, lahko napredujejo v pedagoški naziv. Zakon o usmerjenem izobraževanju namreč v 176. členu razvršča laborante med sodelavce v srednjih šolah. Le-ti pa lahko napredujejo v pedagoški naziv le, če zakon to izrecno določa. Laborantom v srednjem šolstvu ta možnost z zakonom ni podeljena.

Tožnica v tožbi navaja, da je zaposlena na dveh srednjih šolah kot strokovni učitelj za laboratorijski pouk in zato sodi med pedagoške delavce. Za delovno mesto strokovnega učitelja (pozneje inštruktorja) se zahteva višja strokovna izobrazba kemijske smeri, dodatna pedagoško - andragoška izobrazba in strokovni izpit. Tožnica sicer nima višje izobrazbe, vendar po zakonu o usmerjenem izobraževanju lahko opravlja to delo. Po sprejemu novih normativov in standardov v šolstvu, ki jih je sprejela Vlada Republike Slovenije v avgustu 1991, pa se je njen status bistveno poslabšal. Naenkrat je postala laborant kemije s povečano delovno obveznostjo 30 ur tedensko in nepriznavanjem statusa pedagoškega delavca. Za naziv laboranta tožnica ni dobila nove odločbe in tako veljajo še stare pogodbe o zaposlitvi. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep ter zadevo reši tako, da se ji prizna naziv mentorica od 15.4.1993 dalje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Pogoji za uvedbo postopka o napredovanju v pedagoški naziv so praviloma podani le, če gre za delavca v osnovnem oziroma srednjem šolstvu, ki mu zakon daje pravico do pridobitve naziva. To pravico sta v času izdaje izpodbijanega sklepa določala zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/91-I) za pedagoške delavce, to je učitelje in vzgojitelje (2. odstavek 29. člena), ter zakon o plačah delavcev v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih (Uradni list RS, št. 16/92 in 42/93) za psihologe, pedagoge, specialne pedagoge, socialne delavce in knjižničarje (2. odstavek 8. člena). Iz navedenega izhaja, da pravice do napredovanja v pedagoški naziv zakon laborantom oziroma inštruktorjem ni priznaval. Po zakonu o usmerjenem izobraževanju (Uradni list RS, št. 11/80, 6/83, 25/89 in 35/89 ter Uradni list RS, št. 8/90) namreč laboranti in inštruktorji niso imeli statusa učitelja ampak status sodelavcev v vzgojno - izobraževalnem delu (1. in 3. odstavek 172. člena ter 1. odstavek 176. člena navedenega zakona).

Tožnica v tožbi sama navaja, da je v letu 1991 postala laborantka kemije s povečano delavno obveznostjo in da ji ni bil več priznan status pedagoške delavke. Trdi sicer, da za naziv laborantke kemije ni dobila nove odločbe in da "veljajo še stare pogodbe o zaposlitvi". Toda tožbi je priložila pogodbo o zaposlitvi z dne 28.6.1991, iz katere izhaja, da se delovno razmerje s tožnico sklepa "za delovno mesto inštruktorja". Po navedenih predpisih pa se tudi inštruktor ni štel za pedagoškega delavca, temveč za sodelavca v srednjem šolstvu. Odločilne dejanske okoliščine, ki so bile podlaga za izdajo spornega sklepa, to je, da tožnica ne sodi v krog oseb, ki po zakonu lahko zahtevajo napredovanje v pedagoški naziv, torej tožnici ni uspelo izpodbiti. Ob tej dejanski okoliščini pa je odločitev tožene stranke, da tožničin zahtevek za napredovanje v naziv zavrže, po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena. Tožena stranka bi morala svojo odločitev sicer opreti na 2. odstavek 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ki ureja ravnanje organa, kadar niso podani pogoji za uvedbo upravnega postopka) in ne na 131. člen (ki ureja ravnanje organa, kadar stranka umakne zahtevek). Vendar ta napaka na vsebino odločitve ni vplivala niti na razloge izpodbijanega sklepa, zato je sodišče po navedenem moralo tožbo zavrniti kot neutemeljeno.

Svojo odločitev je sodišče oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon in zakon o splošnem upravnem postopku je v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.