Jedro

Sodišče prve stopnje ni imelo osnove za sklep o pomanjkljivostih izvedenskega mnenja ali utemeljenega dvoma o njegovi pravilnosti, zato tudi ni bilo dolžno postaviti novega izvedenca. Zgolj nestrinjanje ene od strank postopka z izvedenskim mnenjem namreč ni razlog za postavitev novega izvedenca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 351,15 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanima sklepom in sodbo odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe v višini 189.054,35 EUR postopek v navedenem delu ustavi (1. točka izreka), toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 29.998,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2008 dalje do plačila (2. točka izreka) ter povrniti tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve prepisa te sodbe njene pravdne stroške v višini 3.805,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni upravičena do plačila ocenjene vrednosti njenega 2,38% poslovnega deleža, ki ga je imela kot družbenik tožene stranke ob izstopu 4. 1. 2005, ker naj zaradi obstoječega poslovnega deleža v višini 2,85% osnovnega kapitala do njenega izstopa iz tožene stranke sploh ne bi prišlo. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo namreč utemeljeno opozarja, da tožena stranka njenih trditev, da je v času izstopa 4. 1. 2005 razpolagala le s poslovnim deležem, katerega plačilo zahteva s predmetno tožbo, in z njim tudi v celoti izstopila kot družbenik tožene stranke, medtem ko je obstoječi poslovni delež pridobila šele naknadno, nikoli ni prerekala. Skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana, kar pa pomeni, da se vprašanje, ali je družbenik (tj. tožeča stranka) lahko sočasno imetnik dveh različnih poslovnih deležev v eni družbi, v predmetnem postopku sploh ne postavlja, zato se tudi pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi s tem ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Pritožba utemeljeno opozarja na napačno ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v dokaz svojih trditev o pravilni oceni vrednosti poslovnega deleža tožeče stranke ni pravočasno predlagala nobenega dokaza, saj je v vlogi z dne 5. 4. 2012 postavila dokazni predlog za postavitev drugega ocenjevalca vrednosti podjetij. Vendar pa pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo 13. 4. 2012 sprejelo dokazni sklep o zavrnitvi preostalih dokaznih predlogov kot nepotrebnih, kar vključuje tudi zavrnitev s strani tožene stranke predlaganega dokaza za postavitev drugega ocenjevalca vrednosti podjetij. Glede na navedeno odločitev sodišča prve stopnje, ki spornemu dokaznemu predlogu ni ugodilo, bi tožena stranka lahko oziroma morala že na samem naroku skladno z 286.b členom ZPP uveljavljati bistveno kršitev določb postopka, ker pa tega ni storila, je z uveljavljanjem navedene kršitve zaradi neizvedbe dokaza za postavitev drugega ocenjevalca vrednosti podjetij prekludirana.

7. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da sodišče prve stopnje z zavrnitvijo navedenega dokaznega predloga tudi sicer ni kršilo pravil pravdnega postopka, saj mora v skladu z 254. členom ZPP ponoviti dokaz z istim ali drugim izvedencem zgolj v primerih, ko ugotovi, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s sabo ali z raziskanimi okoliščinami, da so v izvedenčevem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti oziroma če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se pomanjkljivosti ne dejo odpraviti z novim zaslišanjem. Pritožbeno sodišče sledi sodišču prve stopnje, ki je izdelano izvedensko mnenje in njegovi dopolnitvi v celoti sprejelo ter na tej osnovi odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj je izvedenec podano oceno vrednosti spornega poslovnega deleža tožeče stranke podrobno utemeljil in argumentirano odgovoril na pripombe obeh pravdnih strank. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, pa se tožena stranka do dodatnih pojasnil niti ni konkretno opredelila, zlasti kar se tiče razlogov na strani izvedenca za uporabo drugačnih vrednosti diskonta za pomanjkanje tržljivosti in diskonta za pomanjkanje kontrole, kot jih je uporabila M. K. v mnenju, ki ga je tožena stranka pridobila pred pravdo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni imelo osnove za sklep o pomanjkljivostih izvedenskega mnenja ali utemeljenega dvoma o njegovi pravilnosti, zato tudi ni bilo dolžno postaviti novega izvedenca (prim. II Ips 154/2011). Zgolj nestrinjanje ene od strank postopka z izvedenskim mnenjem namreč ni razlog za postavitev novega izvedenca.

8. V zvezi z mnenjem M. K. pritožbeno sodišče še dodaja, da lahko sodišče izvedensko mnenje, ki ga pridobi stranka sama, obravnava le kot del strankinega trditvenega gradiva, ne more pa nanj opreti sodne odločbe, razen če sta stranki izrecno soglašali, da se takšna cenitev ali izvedensko mnenje lahko uporabita kot dokaz pri ugotavljanju dejanskega stanja, vendar pa ta pogoj v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Ker predpravdno izvedensko mnenje, ki ga je predložila tožena stranka, predstavlja (le) del njene trditvene podlage, ga sodišče prve stopnje pravilno ni štelo kot dokaz za njene navedbe.

9. Pritožba iz zgoraj navedenih razlogov ni utemeljena, ker pa pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), dolžna pa je povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka, ki obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 625 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 znaša 286,88 EUR, 2% materialnih stroškov v višini 5,74 EUR ter 20% DDV, kar skupaj znaša 351,15 EUR. Navedeni znesek ji je dolžna povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.