Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da so bile upoštevane vse navedbe iz tožnikove vloge za odpis dolga, ki jo je vložil 28. 1. 2013. Davčni organ je ugotovitev, da s plačilom 117,52 EUR ne bo ogroženo tožnikovo preživljanje, oprl na ugotovitev, da tožnik v času odločanja o njegovi vlogi za odpis dolga (tj. 30. 1. 2013), ni bil upravičen do socialnih transferjev, o katerih odloča pristojni organ socialnega skrbstva, da ne sodi v kategorijo težje zaposljivih oseb in da pri njem ni podano daljše obdobje brezposelnosti. Tem ugotovitvam tožnik ne ugovarja, zato tudi sodišče kljub temu, da je tožnik dolžan plačevati mesečno preživnino za otroka, nima razlogov za dvom v pravilnost ocene davčnega organa, da v času izdaje izpodbijane določbe ni bila izkazana zatrjevana ogroženost tožnikovega preživljanja.

Odpis dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoč.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo vlogo za odpis neporavnanih davčnih obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za starševsko varstvo in za zaposlovanje, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ter stroškov davčne izvršbe.

Iz obrazložitve je razvidno, da je bila tožnikova vloga v delu, ki se nanaša na odpis obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zavrnjena iz razloga, ker po tretjem odstavku 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ) teh prispevkov ni več mogoče odpisati, delno odpisati ali dovoliti odloga njihovega plačila oziroma plačila v obrokih. V preostalem delu je bila vloga zavrnjena, ker gre za obveznosti v skupni višini 117,52 EUR, katerih plačilo ne bi znatno poslabšalo tožnikovega finančnega položaja in zato tudi s plačilom te obveznosti ni ogroženo tožnikovo preživljanje (101. člen Zakona o davčnem postopku – v nadaljevanju ZDavP-2). Tožnik namreč po ugotovitvah upravnega organa ne sodi v kategorijo težje zaposljivih oseb, pri njem tudi ni podano daljše obdobje brezposelnosti in ni upravičen do denarne socialne pomoči po predpisih o socialnem varstvu (kar v vlogi tudi sam navaja).

Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi zatrjuje, da stanje njegove socialne ogroženosti ni bilo ugotovljeno v celoti, davčni organ pa naj bi o odpisu dolga odločal v imenu „SPIZ in ZZZS“, čeprav za odločanje o tem v davčnem postopku ni podlage. Pojasnjuje, da leta 2010 družbe A. k. d., niso „mogli dati v stečaj“, sredstev za prenehanje družbe pa ni imel (sklep o prenehanju družbe je pri notarju podpisal 8. 10. 2012). Navaja, da je bil v letu 2012 le en mesec zaposlen in da je zaprosil za denarno pomoč, a mu je bila zavrnjena. Pojasnjuje, da nima prejemkov, da je še vedno nezaposlen, da mu iskanje zaposlitve otežuje tudi zdravstveno stanje (artroza kolkov), da je dolžan plačevati preživnino za otroka in da je sedaj prejemnik socialne pomoči. Upravnemu organu očita kršitev pravice do izjave in se pri tem sklicuje na 55. člen Zakona o prekrških. Trdi, da je bil v svoji družbi zaposlen, dokler je ni zaprl zaradi njene nelikvidnosti. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Kot sta pravilno pojasnila prvostopenjski in drugostopenjski upravni organ, odpis dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoč (tretji odstavek 159. člena ZPIZ). Neutemeljeno pa je tožbeno stališče, da je davčni organ tožnikovo vlogo v delu, ki se nanaša na te prispevke, zavrnil v imenu Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Na podlagi prvega odstavka 159. člena ZPIZ prispevke za obvezno zavarovanje po tem zakonu pobira davčna uprava, v postopku pa se na podlagi drugega odstavka istega člena tudi glede pravic in obveznosti zavezanca uporablja zakon, ki ureja davčni postopek in davčno izvršbo. Odpis davčne obveznosti ureja 101. člen ZDavP-2, ker pa tretji odstavek 159. člena ZPIZ določa izjemo od tega pravila, davčni organ v postopkih, ki jih začne na zahtevo stranke, ne more odpisati prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Taka ureditev torej ne prepoveduje davčnemu organu odločanja o tožnikovi vlogi za odpis prispevkov, temveč daje podlago za zavrnitev take vloge. Določba 110. člena ZDavP-2, ki določa, da se med drugim tudi 101. člen tega zakona ne uporablja za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pa po vsebini pomeni le, da v tem postopku dolga iz tega naslova ni mogoče odpisati po določbah 101. člena ZDavP-2. Vloga za odpis dolga iz naslova zdravstvenega zavarovanja ni predmet izpodbijane odločbe. Iz upravnih spisov je namreč razvidno, da je davčni organ tožnikovo vlogo v tem delu zavrgel s sklepom DT 4292-935/2013-2 z dne 30. 1. 2013. Po ugotovitvi davčnega organa, ki ji tožnik ne ugovarja, znaša višina preostanka obveznosti tožnika kot davčnega zavezanca (iz naslova prispevkov za starševsko zavarovanje, prispevkov za zaposlovanje, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in stroškov izvršbe) 117,52 EUR. Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik ugovarja ugotovitvi, da s plačilom tega zneska ne bo ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje njegovih družinskih članov. Trdi namreč, da je bilo dejansko stanje glede njegove ogroženosti preživljanja ugotovljeno nepopolno, vendar ne navaja nobenega dejstva, okoliščine oz. podatka, ki ga davčni organ ni upošteval. Zgolj posplošeni očitek o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede njegovega finančnega položaja pa ne more utemeljiti tega ugovora.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da upravni organ ni upošteval tožnikove izjave. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da so bile upoštevane vse navedbe iz tožnikove vloge za odpis dolga, ki jo je vložil 28. 1. 2013. Davčni organ je ugotovitev, da s plačilom 117,52 EUR ne bo ogroženo tožnikovo preživljanje, oprl na ugotovitev, da tožnik v času odločanja o njegovi vlogi za odpis dolga (tj. 30. 1. 2013), ni bil upravičen do socialnih transferjev, o katerih odloča pristojni organ socialnega skrbstva, da ne sodi v kategorijo težje zaposljivih oseb in da pri njem ni podano daljše obdobje brezposelnosti. Tem ugotovitvam tožnik ne ugovarja, zato tudi sodišče kljub temu, da je tožnik dolžan plačevati mesečno preživnino za otroka, nima razlogov za dvom v pravilnost ocene davčnega organa, da v času izdaje izpodbijane določbe ni bila izkazana zatrjevana ogroženost tožnikovega preživljanja.

V tožbi tožnik sicer navaja, da je sedaj prejemnik socialne pomoči, vendar teh navedb sodišče v upravnem sporu zoper izpodbijani akt ne more upoštevati, ker se nova dejstva in novi dokazi v skladu z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta. Sklicevanje na dejstvo, da je tožnik sedaj prejemnik socialne pomoči je torej prepozno, saj je to dejstvo nastalo po izdaji izpodbijane odločbe.

Drugih okoliščin, ki bi izkazovale, da bi se s plačilom 117,52 EUR ogrozilo njegovo preživljanje in preživljanje njegovih družinskih članov, tožnik v upravnem postopku ni navajal. Na odločitev o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane določbe namreč ne morejo vplivati tožbene navedbe o tem, ali je bil tožnik obveščen o prenehanju delovnega razmerja v svoji družbi, niti dejstvo, da jo je „zaprl“ zaradi njene nelikvidnosti.

Izpodbijani akt ni bil izdan v postopku zaradi prekrška, zato je v tem upravnem sporu neupoštevno tudi tožbeno sklicevanje na tožnikovo pravico do obrambe in na določbe Zakona o prekrških.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj tožnik navaja dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev ter nova dejstva in dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).