Jedro

Določba 7. člena ZOZP v regresni pravdi ne izključuje presoje sodišča, ali toženec odškodninsko odgovarja tudi za plačilo stroškov pravdnega postopka, ki je tekel med oškodovancem in zavarovalnico.

Če zavarovalnica ni plačala odškodnine v roku iz 1. odstavka 943. člena OZ, pa bi jo morala, je nastanek pravdnih stroškov povzročila sama in jih zavezanec ni dolžan povrniti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se prisojeni znesek zniža za 688,53 EUR in se zavrne zahtevek na plačilo 688,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2004. V preostalem delu se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

Tožeča stranka mora tožencu v 15 dneh povrniti 42,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožnici plačati 3.341,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2004 in 1.674,29 EUR pravdnih stroškov. Zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 3.341,30 EUR za čas od 17. 4. 2004 do 3. 5. 2004 je sodišče zavrnilo.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožnik vztraja pri stališču, da do prometne nezgode sploh ni prišlo, obstajajo zgolj indici, da bi do nje lahko prišlo. Sodišče je premalo upoštevalo časovni moment prometne nezgode, ki ga toženec v pritožbi natančno analizira. Poudarja, da izvedensko mnenje izvedenca Ž. L. ni potrdilo navedb tožeče stranke, saj je izvedenec jasno zapisal, da na podlagi razpoložljivih podatkov ni mogoče izvršiti celovite analize prometne nezgode.

Pritožnik še poudarja, da se ni izmikal preizkusu alkoholiziranosti in je po razgovoru z oškodovancem brez slabe vesti zapustil zatrjevani kraj nezgode. Alkohol je zaužil po srečanju z oškodovancem, kar je prepričljivo potrdila priča F. K.. Pritožnik graja dokazno oceno izpovedi omenjene priče, poudarja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj bi bila oškodovančeva izpoved bolj verodostojna od izpovedi priče, saj je povsem jasno, da se je glede trenutka nezgode zlagal bodisi na glavni obravnavi bodisi takoj po nezgodi zdravniku. Pritožnik podaja svoje stališče o izpovedi policistov.

Pritožnik še poudarja, da sodišče ni preverilo, ali je toženec res sam poklical policista, preden sta prišla še enkrat na ogled, s čimer je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

V nadaljevanju pritožbe toženec izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je bila plačana odškodnina primerna, tudi če se upošteva 20 % soprispevek, ker toženec (najbrž pravilno oškodovanec) ni bil pripet z varnostnim pasom, sploh pa ni upoštevalo navedb toženca, da tudi če bi prišlo do zatrjevane prometne nezgode, ob tako rahlem trčenju, ne bi mogle nastati posledice, kot izhajajo iz zdravstvene dokumentacije oškodovanca.

Sodišče pri višini odškodnine ni upoštevalo tožbi priložene poravnave, v kateri je zapisano, da se oškodovancu povrne vsa škoda. Če bi tožnica pri poravnavi upoštevala oškodovančevo soodgovornost, bi se to v poravnavi zapisalo. V podobnih primerih se priznavajo odškodnine le okrog 2.000,00 EUR, upoštevaje soprispevek po okrog 1.500,00 EUR.

Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo ugovora toženca, da ni dolžan povrniti pravdnih stroškov oškodovančevega pooblaščenca, saj bi morala zavarovalnica ponuditi primerno odškodnino ali pa vztrajati v pravdi in doseči čim boljši uspeh.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

O očitani kršitvi določb pravdnega postopka Toženec je predlagal, naj sodišče opravi poizvedbo o tem, ali so ga policisti po nesreči obiskali dvakrat ali le enkrat oz. ali je toženec res sam poklical policista, preden sta prišla na ogled drugič. Okoliščina, ali so policisti toženca obiskali enkrat ali dvakrat, za odločitev o tožbenem zahtevku ni odločilnega pomena. Tudi če sodišče predlaganega dokaza ne bi izvedlo, torej ne bi kršilo določb pravdnega postopka. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pritožbeni očitek, da sodišče poizvedbe ni opravilo, ni utemeljen. Sodišče je poizvedbo opravilo (dopis na list. št. 103 v spisu) in dobilo odgovor Policijske postaje Celje, da hrani arhiv le za pet let, tako da ni mogoče preveriti, ali je toženec 22. 8. 2002 klical na PP Celje ali na telefonsko številko 113 (odgovor je v spisu na list. št. 104).

O dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje in dokazni oceni Sodišče prve stopnje je ugotovilo: da je toženec 22. 8. 2002 povzročil prometno nesrečo, ko se je zaletel v oškodovančev avtomobil, ki je stal pri rdeči luči, da je imel toženec ob 18.40 uri kar 2,10 g/kg alkohola v krvi in je ob preizkusu alkoholiziranosti izjavil, da je nazadnje pil ob 14.30 uri, da je tožnica oškodovancu plačala 2.487,52 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in 853,78 EUR stroškov odvetniškega zastopanja, da je oškodovanec utrpel zvin vratne hrbtenice in obtolčenino ledvenega predela.

Pritožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da (in kako) je prišlo do škodnega dogodka ter ponovno predstavlja svoje videnje zadeve. Vendar pritožbene navedbe prepričljive, vsebinsko polne in jasne dokazne ocene sodišča prve stopnje (na 6. in 7. strani sodbe), ki tudi ustreza metodološkim napotkom 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne uspejo izpodbiti. To velja tudi za pritožbeno izpostavljanje ure, ob kateri je prišlo do prometne nesreče in primerjavo različnih podatkov o le-tej. Natančna ura prometne nezgode ni podatek, za katerega bi bilo pričakovati, da si ga bo oškodovanec zapomnil. Čas, ki je naveden v zdravniškem potrdilu, glede na to, kaj je sicer vsebina le-tega in čemu je namenjeno, še posebej pa glede na to, čemu je namenjen zdravniški pregled, ne more biti pomembna. Tudi sicer pa ni bistvenega pomena, kdaj natanko je do prometne nezgode prišlo.

Poskusi dokazovanja, da je toženec pil po prometni nesreči, in sklicevanje na izpoved priče F.K., so že glede na to, kar je ob preizkusu alkoholiziranosti izjavil sam toženec (in je zapisano in s strani toženca podpisano v policijskem zapisniku, vsebine katerega pritožnik ni izpodbil), lahko ostali zgolj pri trditvah, ki jim enostavno ni mogoče slediti. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da se je toženec kritičnega dne zaletel v vozilo oškodovanca, ki je stalo pri rdeči luči, da je bil ob tem pod vplivom alkohola in da je do nezgode prišlo prav zaradi tega, saj je splošno znano, da ob tako hudi alkoholiziranosti občutek za razdalje in hitrost ni popoln.

Sklicevanje na to, da izvedenec Ž. L. ni potrdil navedb tožeče stranke, je neutemeljeno. Dejstvo, da ni mogoče izvršiti celovite analize prometne nezgode, ne pomeni, da analize ni mogoče izvršiti. Ob tem, ko je sodišče prve stopnje o nastanku nezgode sklepalo na podlagi vrste izvedenih dokazov (zaslišanje oškodovanca, zaslišanje policistov, vpogled v predlog za uvedbo postopka o prekršku, zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom) in prepričljivo obrazložilo, zakaj jim sledi, nikakor ni mogoče zaključiti, da obstajajo zgolj indici, da je prišlo do prometne nezgode tako, kot trdi tožeča stranka. Izvedenec pa je v svojem mnenju mehanizem nastanka potrdil in ni našel nobenega argumenta, ki bi tožničino tezo ovrgel. Glede višine plačane odškodnine Pritožnik v pritožbi skuša prikazati, da pri hitrosti, s kakršno je prišlo do trčenja, ne bi moglo priti do škode, kakršno je utrpel oškodovanec. V tem delu iztrgano iz konteksta predstavlja izvedensko mnenje izvedenca dr. M. K. (na list. št. 134 in 135 v spisu), ki pa ga je sodišče prve stopnje korektno povzelo in tudi pravilno ugotovilo, da so oškodovancu poškodbe lahko nastale in zaključilo, da so mu nastale v prometni nesreči, do kakršne je prišlo kritičnega dne.

Toženec izpodbija tudi višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je zavarovalnica plačala oškodovancu in je tedaj predstavljala 3,6 povprečnih plač v državi. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je bila glede na naravo poškodbe in težo posledic izplačana odškodnina v skladu s tedaj prisojanimi odškodninami za podobne primere in je tudi ustrezala obsegu škode, kakršnega je utrpel oškodovanec, upoštevaje njegov prispevek k nastali škodi. Pritožbena navedba, da naj bi bilo splošno znano, da se v besedilu poravnave vselej zapiše, kakšen prispevek oškodovanca je bil upoštevan (kar naj bi kazalo na to, da v tem primeru ni bil upoštevan), predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne more obravnavati. Tudi sicer pa kaj takšnega, kar trdi pritožnik, ni splošno znano.

Pritožnik pa utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožencu naložilo tudi plačilo oškodovančevih stroškov za odvetniško zastopanje v pravdnem postopku, ki se je z umikom tožbe zaključil po sklenitvi poravnave. V skladu z določbo drugega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu ima zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu, v primerih, določenih z zakonom ali zavarovalnimi pogoji, res pravico od zavarovanca uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški. Ker je toženec plačilu stroškov nasprotoval, je moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali jih je zavarovalnica utemeljeno plačala in še posebej, ali tudi za ta del zahtevka obstaja zavarovančeva odškodninska odgovornost zaradi kršitve zavarovalne pogodbe. Prav slednjega pa sodišče prve stopnje v tem primeru ni ugotovilo. Tožnica ni navedla, zakaj bi bil toženec dolžan plačati pravdne stroške oz. s katerim svojim ravnanjem je povzročil nastanek stroškov pravdnega postopka. Ključno pa je to, da tožnica tudi ni navedla, kaj je bil razlog za to, da oškodovancu odškodnine ni plačala v roku 14 dni iz 1. odstavka 943. člena Obligacijskega zakonika. Rok, ki ga predpisuje citirana določba, ni določen le v interesu oškodovanca, ampak tudi v interesu zavarovanca. Vsi stroški, ki so nastali zaradi vložitve tožbe, so nastali zato, ker zavarovalnica ni plačala odškodnine, takrat ko bi jo v skladu z materialnim pravom morala plačati, četudi jo je bila očitno dolžna plačati. Nobenega razloga ni za to, da bi toženec odgovarjal za takšno ravnanje tožeče stranke, stroškov pravdnega postopka zato ni dolžan plačati.

Drugače velja za stroške sestave odškodninskega zahtevka (39.600,00 SIT oz. 165,247 EUR), ki hkrati predstavlja tudi opomin zavarovalnici za plačilo obveznosti. Zgolj glede stroškov odvetniškega zastopanja v času pravdnega postopka (164.999,80 SIT oz. 688,53 EUR) je zato višje sodišče v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP toženčevi pritožbi ugodilo in v tem delu sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

V preostalem delu pa je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo, saj pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišča pa tudi ni našlo kakšne od kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

O stroških Kljub delni spremembi sodbe je še zmeraj pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka, zaradi katerega niso nastali posebni stroški. Odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženec tožeči stranki povrniti vse potrebne pravdne stroške, je torej pritožbeno sodišče kljub delni spremembi sodbe ohranilo v veljavi.

V pritožbenem postopku pa je toženec uspel z 20 %, zato mu mora tožnica povrniti 20 % pritožbenih stroškov (za sestavo pritožbe, skupaj z 2 % materialnimi stroški in 20 % davka na dodano vrednost), kar znaša 42,00 EUR. Pritožnik ni uveljavljal plačila obresti od priglašenih stroškov pritožbenega postopka.