Jedro

Po določbah 12. člena zakona o nadzoru državne meje (Ur. l. RS št. 1/91-I) je za gradnjo ali postavitev objektov in naprav na mejnem prehodu potrebno dovoljenje republiškega organa za notranje zadeve, ki dovoljenja ne izda, če bi objekt ali naprava ovirala izvajanje mejne kontrole in varnostnih ukrepov na državni meji. Po presoji sodišča je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za postavitev gostinskega objekta na predvideni lokaciji v območju mejnega prehoda med kontrolnima objektoma slovenskih in italijanskih mejnih organov. Zadrževanje v gostinskem objektu je gotovo nevarnejše in daljše kot v že obstoječih trgovskih objektih na tem območju in bi oviralo izvajanje mejne kontrole in varnostnih ukrepov na zahtevni državni meji tudi zaradi predvidene specifične lege objekta. Tožbena ugovora, da so podobni objekti na nekaterih drugih večjih slovenskih mejnih prehodih in na mejnih prehodih v drugih evropskih državah, sta pavšalna in ju sodišče ne more upoštevati. Nikjer tudi ni predpisano, da bi tožena stranka morala pred odločitvijo vprašati za mnenje delavce mejnega oddelka policije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za zgraditev gostinskega objekta s ponudbo hitro pripravljene hrane v območju mejnega prehoda na tožnikovi parc. št. 1187/119. Ugotovila je, da tožnik želi zgraditi ta gostinski objekt na lokaciji med kontrolnima objektoma slovenskih in italijanskih mejnih organov. To območje je namenjeno hitremu prestopu državne meje in naj bi se potniki tam zadrževali čim krajši čas, gostinski lokali pa so namenjeni prav daljšemu zadrževanju ljudi. Zato meni, da bi postavitev gostinskega objekta na predvideni lokaciji ovirala izvajanje mejne kontrole in varnostnih ukrepov na državni meji. V skladu z 2. odstavkom 12. člena zakona o nadzoru državne meje pa dovoljenja ni mogoče izdati, če so podani takšni zadržki.

V tožbi tožnik meni, da je izpodbijana odločba izdana na podlagi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in v posledici tega je bil tudi nepravilno uporabljen zakon o nadzoru državne meje kot materialno pravni predpis. Navaja, da se predvidena lokacija nahaja med že zgrajenimi trgovskimi objekti brezcarinske prodajalne, trgovine in mesnice, v katerih se potniki tudi zadržujejo od 15 do 30 minut. Tožnik bi zgradil manjši gostinski objekt s toplimi sendviči, enolončnicami ipd., kot je podobne objekte že mogoče videti na nekaterih večjih slovenskih mejnih prehodih, predvsem pa na mejnih prehodih v drugih evropskih državah. Tožnik se vse življenje ukvarja z gostinstvom in je strokovnjak na tem področju, zato bi zagotovil, da tak gostinski objekt ne bi povzročil daljšega ustavljanja in zadrževanja potnikov ter kot dokaz, da se potniki ne bi zadrževali več kot 20 minut, predlaga dopis gostinskega podjetja, ki ima v Ljubljani podoben lokal. Tožena stranka tudi ni vprašala za mnenje delavcev mejnega oddelka policije, ki jim je promet preko tega mejnega prehoda natančneje poznan. Zato sodišču predlaga, da opravi dodatne poizvedbe in pridobi ustrezna mnenja, po potrebi opravi ustno obravnavo v smislu 2. odstavka 34. člena zakona o upravnih sporih in nanjo povabi obe stranki ter spremeni izpodbijano odločbo tako, da se tožnikovi vlogi ugodi; podrejeno pa sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe in meni, da je izpodbijana odločba pravilna in v skladu s pooblastili, ki jih daje zakon o nadzoru državne meje. Navaja kot v izpodbijani odločbi ter da je na podlagi tožnikove zahteve in dokumentacije o lokaciji pristojni operativni organ opravil ogled kraja predvidene gradnje gostinskega objekta in dodaja, da zaradi specifične lege obstaja možnost, da bi v objektu prihajalo do izmenjave tihotapskega blaga, dogovorov sumljivih oseb in celo zadrževanja tistih oseb, ki jim je vstop v Republiko Slovenijo prepovedan. Opravljanje takšne dejavnosti bi oviralo promet preko državne meje, tekoče in varno opravljanje prometa pa je eden od pogojev za neovirano izvajanje mejne kontrole in varnostnih ukrepov na državni meji in hkrati pogoj za izdajo dovoljenja za postavitev ali gradnjo objekta na območju mejnega prehoda. Zato sodišču predlaga, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah 12. člena zakona o nadzoru državne meje (Ur. l. RS št. 1/91-I) je za gradnjo ali postavitev objektov in naprav na mejnem prehodu potrebno dovoljenje republiškega organa za notranje zadeve, ki dovoljenja ne izda, če bi objekt ali naprava ovirala izvajanje mejne kontrole in varnostnih ukrepov na državni meji. Po presoji sodišča je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za postavitev gostinskega objekta na predvideni lokaciji v območju mejnega prehoda med kontrolnima objektoma slovenskih in italijanskih mejnih organov na parc. št. 1187/119 iz razlogov, ki jih je ugotovila v izpodbijani odločbi. Zadrževanje v gostinskem objektu je gotovo nevarnejše in daljše kot v že obstoječih trgovskih objektih na tem območju in bi oviralo izvajanje mejne kontrole in varnostnih ukrepov na zahtevni državni meji tudi zaradi predvidene specifične lege objekta. Tožbena ugovora, da so podobni objekti na nekaterih drugih večjih slovenskih mejnih prehodih in na mejnih prehodih v drugih evropskih državah, sta pavšalna in ju sodišče ne more upoštevati. Nikjer tudi ni predpisano, da bi tožena stranka morala pred odločitvijo vprašati za mnenje delavce mejnega oddelka policije. Po presoji sodišča je torej izpodbijana odločba zakonita, ker so bila v upravnem postopku ugotovljena vsa za odločitev pomembna dejstva in ni bilo kršitev pravil postopka, ki bi vplivale na odločitev o stvari.

Na podlagi navedenega tožnik ni mogel uspeti v tem upravnem sporu, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).