Jedro

Opustitev obvestila policije o prometni nesreči še ne pomeni, da tožnik ne more z drugimi dokazi izpodbiti domneve o izmiku preiskave in s tem domneve o alkoholiziranosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Predlog za dodelitev zadeve drugemu sodniku se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 3.020,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2008 dalje do plačila.

2. Tožnik s pritožbo izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Toženka v postopku ni zatrjevala, da se je tožnik izmaknil preizkusu alkoholiziranosti oziroma da je bil v času škodnega dogodka pod vplivom alkohola. Odhod s kraja prometne nezgode in opustitev obvestila policiji ne pomenita, da je bilo dejanje storjeno pod vplivom alkohola, ali da je povzročitelj nesreče z odhodom s kraja dejanja želel preprečiti ugotovitev svoje alkoholiziranosti. Sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da je tožnik izgubil zavarovalne pravice, ker na kraj prometne nesreče ni poklical policije. Nična je vsaka določba zavarovalne pogodbe ali splošnih pogojev, ki bi tožniku nalagala, da po škodnem dogodku izpolni katero izmed predpisanih ali dogovorjenih obveznosti (obvesti policijo o prometni nesreči, obvesti zavarovalnico o nastanku škodnega dogodka, sam zahteva opravo alkotesta), sicer izgubi pravico do odškodnine. Sodišče prve stopnje je dokazno breme neutemeljeno prevalilo na tožnika, ker je zmotno štelo, da lahko tožnik izpodbije domnevo alkoholiziranosti le, če dokaže, da je poklical policijo oziroma da je ni poklical iz opravičljivih razlogov. Opravljeni alkotest ni edini dokaz, ki lahko izpodbije domnevo vinjenosti. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo verodostojnima izpovedbama tožnika in priče Ž. B. Na podlagi 953. člena Obligacijskega zakonika (2) toženka ne more izključiti svoje odgovornosti za posamezne telesne poškodbe, saj ta določba omogoča toženki izključitev določenih rizikov in škode, ne pa tudi izključitev odgovornosti za posamezne telesne poškodbe. Ekonomski razlog uporabe 953. člena OZ ne opravičuje. Določba 2. člena splošnih pogojev je v nasprotju z Ustavo RS, saj telesne integritete ni mogoče deliti, je pa tudi nična v smislu drugega odstavka 121. člena OZ zato je sodišče ni dolžno uporabiti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Razmerje med tožnikom in toženko (zavarovalnico) temelji na zavarovalni pogodbi za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO+), katere del so tudi Splošni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-PLUS-04) v zvezi s Pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO-04). Iz 4. člena Pogojev AO-PLUS-04 v zvezi s 3. členom Pogojev AO-04 izhaja, da upravičenec izgubi svoje zavarovalne pravice, če je voznik upravljal vozilo pod vplivom alkohola, saj se šteje, da je bil pod vplivom alkohola (domneva alkoholiziranosti), če se po nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti oziroma jo odkloni ali konzumira alkohol, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi, oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče. 5. V odgovoru na tožbo je toženka res le trdila, da tožnik na kraj nesreče ni poklical policije, kar glede na zgoraj navedeno ne predstavlja ustrezne trditvene podlage za vzpostavitev domneve alkoholiziranosti, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka svoje trditveno breme izpolnila v pripravljalni vlogi z dne 27. 03. 2009, ko je domnevo o alkoholiziranosti tožnika utemeljevala s tožnikovim izmikanjem preiskavi alkoholiziranosti. Domneva alkoholiziranosti se vzpostavi takoj, ko zavarovalnica izkaže eno od predpostavk iz 4. točke prvega odstavka 3. člena Pogojev AO-04 (nedovoljeno stopnjo alkohola v krvi, pozitiven alkotest, izmik preiskavi). Vzpostavljena domneva alkoholiziranosti je na tožnika prevalila dokazno breme, da dokaže, da se ni izmaknil preiskavi oziroma, da ni bil v času nesreče pod vplivom alkohola. Če tožnik teh dejstev ne uspe prepričljivo dokazati, je njegov zahtevek neutemeljen.

6. Sodišče prve stopnje je glede na trditveno in dokazno podlago strank moralo ugotoviti, ali je tožnik zaradi domneve alkoholiziranosti izgubil svoje zavarovalne pravice. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je toženka dokazala domnevo, da se je tožnik izmaknil preiskavi, materialnopravno pa je zmotna ugotovitev, da tožniku ni uspelo izpodbiti domneve o izmiku preiskave, ker ni poklical policije. Opustitev obvestila policije o prometni nesreči (glej 4. točko prvega odstavka 3. člena Pogojev AO-04) še ne pomeni, da tožnik ne more z drugimi dokazi izpodbiti domneve o izmiku preiskave in s tem domneve o alkoholiziranosti. Prvo sodišče je zmotno štelo, da je domnevo mogoče izpodbiti le v primeru, če bi bila opustitev dolžnosti prijave policiji opravičljiva. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 99/2005 (3) izhaja, da opustitev dolžnosti prijave nesreče v skladu s splošnimi pogoji ne pomeni izgube pravic iz zavarovanja, temveč predstavlja le domnevno bazo, na podlagi katere se sklepa o obstoju izmikanja preiskavi. V primeru, da vse dejanske okoliščine utemeljujejo zaključek, da se tožnik preiskavi ni izmaknil, pa vprašanje obstoja domnevne baze (opustitve prijave nesreče) za odločitev ni več relevantno. Zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč je prvo sodišče dokazno ocenilo le dejstva, vezana na vprašanje, ali tožnik iz opravičljivih razlogov ni obvestil policije in ali mu je zato mogoče očitati opustitev skrbnega ravnanja, ki ima za posledico izgubo zavarovalnih pravic. Prvo sodišče se ni opredelilo glede ostalih dokazov, s katerimi tožnik dokazuje, da se ni izmaknil preiskavi alkoholiziranosti oziroma da ni vozil pod vplivom alkohola. Sodba sodišča prve stopnje zato nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Domnevo alkoholiziranosti je mogoče izpodbijati z dokazom nasprotja, ki je glavni dokaz, za uspeh katerega je potrebno polno prepričanje. Stališče, da so lahko objektivni dokazi o neobstoju vinjenosti le strokovno opravljeni preizkusi in testi alkoholiziranosti (ne nujno s strani policije, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje), saj objektivnih meritev o obsegu alkohola v organizmu ne morejo nadomestiti nobeni drugi dokazi, je v nasprotju z 8. členom ZPP. Tožnik lahko svojo nealkoholiziranost dokazuje tudi z drugimi dokazi, vendar ob neobstoju objektivnih dokazov nase prevzame riziko, da z njimi ne bo prepričal sodišča. 8. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede neustavnosti, nezakonitosti in ničnosti določbe 2. člena Pogojev AO-PLUS-04 pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre v konkretnem primeru za prostovoljno pogodbeno zavarovanje, kjer sta stranki tisti, ki določita obseg zavarovalnega kritja. Zavarovalnica se lahko odloči, da nekaterih rizikov oziroma pretečih škod ne bo zavarovala. Zavarovalnica ponudi določen obseg zavarovanja, na sklenitelju zavarovanja pa je odločitev, ali bo takšne pogoje sprejel in sklenil zavarovalno pogodbo (4).

9. Tožnik zahteva od toženke tudi povračilo nepremoženjske škode za pretrpljene telesne bolečine zaradi udarca v levo ramo in natega vratnih mišic. V skladu z 2. členom Pogojev AO-PLUS-04 zavarovalnica ne krije nepremoženjske škode, ki je posledica natega ali zvina vratne, prsne ali ledvene hrbtenice, razen v primerih, ko je sveže nastala funkcionalna nestabilnost hrbtenice dokazana z ustrezno rentgenološko diagnostiko in to pod pogojem, da je prvi pregled pri zdravniku opravljen najpozneje v roku 48 ur od nastanka zavarovalnega primera. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno štelo, da je treba tožbeni zahtevek na plačilo nepremoženjske škode zavrniti že iz razloga, ker tožbenega zahtevka tožnik ni specificiral glede na posamezno obliko poškodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik res ni razmejil telesnih bolečin na račun udarca v levo ramo od tistih, ki so posledica natega vratnih mišic (in so iz zavarovalnega kritja izključene), vendar zadostuje, da je predlagal dokaz z izvedencem medicinske stroke, ki bo takšno razmejitev lahko opravil, seveda ob predpostavki, da bo tožnik dokazal, da ni izgubil zavarovalnega kritja.

10. Pritožbeni razlogi zoper sodbo so bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo treba glede na navedena materialnopravna izhodišča ugotoviti, ali je tožnik uspel dokazati, da se preiskavi alkoholiziranosti ni izmaknil oziroma da v času prometne nesreče ni bil pod vplivom alkohola, ugotovitve pa morajo temeljiti na dokazni oceni vseh (relevantnih) dokazov kot to določa 8.člen ZPP.

11. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

12. Predlog za dodelitev zadeve drugemu sodniku je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj tožnik ni navedel nobenega opravičljivega razloga za dodelitev zadeve drugemu sodniku.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanju OZ.

(3) Na katero se v sodbi sklicuje sodišče prve stopnje.

(4) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 522/2006.