Jedro

1. Sodišče stranke ni dolžno obveščati, da predlogu za preložitev naroka za glavno obravnavo ni ugodilo. Le če je predlogu za preložitev ugodeno, mora sodišče stranko o tem obvestiti (drugi odstavek 116. člena ZPP/77). Ker tožnik ni prejel obvestila sodišča o preložitvi naroka, je moral vedeti, da narok ni preložen. Sodišče prve stopnje v zvezi s tožnikovim predlogom za preložitev naroka ni ravnalo nezakonito in tožniku ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem, zato bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77 ni podana. 2. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo: -poškodbe: 7 cm dolga odrgnina na levem licu; 5 cm dolga razpočna rana v prvem interdigitalnem prostoru leve dlani in oteklina oz. udarnina desnega komolca; -oškodovanec: ob škodnem dogodku 65-letni moški; -škodni dogodek: pretep; -odškodnina: strah - 100.000,00 SIT; telesne bolečine - 400.000,00 SIT, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - zahtevek zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan tožniku plačati 500.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.5.1999 dalje; višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tožniku je sodišče naložilo, da je dolžan povrniti tožencu 22.942,50 SIT pravdnih stroškov. Zoper zavrnilni del sodbe in glede odločitve o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) pravočasno pritožuje tožnik. V obsežni pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje z obravnavanjem zadeve na naroku dne 25.5.1999 bistveno kršilo določbe postopka (7. točko drugega odstavka 354. člena ZPP/77), ker tožniku ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem. Sodišče je namreč v tožnikovi odsotnosti opravilo narok, čeprav je njegov pooblaščenec predlagal preložitev naroka. Pooblaščenec se naroka ni mogel udeležiti, ker je kot zagovornik obdolženega za isti dan prejel vabilo za glavno obravnavo v kazenski zadevi, v kateri je bil postavljen kot zagovornik po uradni dolžnosti. Zaradi navedenega bi sodišče prve stopnje narok moralo preložiti. Ker pa o predlogu za preložitev ni niti odločalo in ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo predloga tožnika, je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ker je bil narok dne 25.5.1999 opravljen v odsotnosti tožnika, le-ta izvedenca dr. R. ni mogel zaslišati. Zaslišanje izvedenca pa je bilo bistvenega pomena za ugotovitev obsega trajnih posledic, ki jih je zaradi poškodb utrpel tožnik. Pritožnik še meni, da je odškodnina, ki mu jo je prisodilo sodišče prve stopnje, prenizka. Predvsem je prenizka odškodnina zaradi strahu, ki jo tožnik primerja z odškodninami prisojenimi poškodovanim v prometnih nesečah in meni, da je strah ob fizičnem napadu hujši. Za hud in velik strah ob samem dogodku je odškodnina v višini 100.000,00 SIT prenizka. Tožnik opozarja, da je bil toženčev napad nanj izjemno agresiven in neobvladan; tožnik je v strahu bežal in se zatekel k sosedom; v času napada ni vedel, ali bo napad preživel ali ne. Pritožnik je tudi hud srčni bolnik, ni zmožen hujših telesnih naporov, bistveno bolj občutljiv pa je tudi na stres. Orodje, ki ga je pri napadu uporabil toženec (noga mize) je takšno, da se z njim lahko telo hudo poškoduje; toženec bi lahko, če bi zadel vitalne dele telesa, tožnika celo ubil. Tožnik še poudarja, da bi mu moralo sodišče prisoditi tudi odškodnino za strah za izid zdravljenja. Sodišče je spregledalo dejstvo, da tožnik trpi zaradi angine pectoris in jemlje zdravila za redčenje krvi - predvsem Marivarin, na kar je ob zaslišanju opozorila njegova žena J. G.. Zato je vsaka krvavitev za tožnika lahko življenjsko nevarno in mora biti v primeru krvavitve takoj hospitaliziran. Tožnik v zvezi s tem prilaga zdravniško potrdilo. Iz zdravniške dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnik utrpel tudi 5 cm dolgo razpočno rano na levi dlani, iz katere je močno krvavel. Njegova žena je izpovedala, da je bil, ko ga je našla pri sosedovi hiši, od strahu in zaradi krvavitve že ves bled. Tožnik se zaveda, da se mu kri ne strjuje, kot bi se morala, dobro pa se tudi zaveda posledic nestrjevanja krvi. Zaradi tega so neutemeljeni zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik ni utrpel strahu za izid zdravljenja. Tožnik pa je hud sekundarni strah za izid zdravljenja utrpel tudi zaradi hudih udarnin po obeh komolcih. Po poškodbi ni vedel ali bo desno roko sploh lahko še uporabljal in dejansko je gibljivost roke še bistveno bolj zavrta kot pred poškodbo. Zaradi slednjega tožnik meni, da je nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnilo zahtevek, ki se nanaša na odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožniku je udarec po desnem komolcu zapustil trajno okvaro. Res je bil desni že komolec pred poškodbo omejeno gibljiv; vendar pa je po poškodbi stanje še bistveno slabše. Bistveno zmanjšano gibljivost desne roke je ugotovil tudi izvedenec dr. R.. Vendar pa je ugotovitev izvedenca, da je "kirurg v Brežicah pri pregledu ugotovil, da je omejena gibljivost približno za četrtino in je posledica stare poškodbe..." netočna, saj gre za nekorekten povzetek izvida dežurnega kirurga. Le-ta je namreč navedel samo, da je na RTG posnetku vidna stara poškodba, ne omenja pa omejene gibljivosti, kot posledice stare poškodbe. Takšna ugotovitev bi bila tudi nemogoča, saj ob sveži poškodbi ni bilo mogoče ugotoviti, kakšna je bila gibljivost po stari poškodbi. Izvedenec bi moral ugotoviti ali je lahko nova poškodba že prizadetega mesta prispevala k deformaciji koželjnice v takšni meri, da se je gibljivost komolca poslabšala. Takšna ugotovitev pa bi nedvomno pomenila, da je tožnik utrpel tudi škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik nasprotuje tudi izreku o stroških v izpodbijani sodbi. Zaradi storjene bistvene kršitve določb postopka, ko je bil narok dne 25.5.1999 opravljen v nenavzočnosti tožnika, le-ta ni mogel pravočasno priglasiti svojih pravdnih stroškov. Poleg tega je sodišče tožniku za priglasitev stroškov podelilo rok 3 dni, ki ni mogel začeti teči že na dan naroka, ki se ga tožnik ni udeležil, ampak šele ko je pooblaščenec prejel zapisnik o glavni obravnavi. Roki po ZPP/77 namreč tečejo od dneva vročitve sodnih pisanj strankam. Tožnik je torej svoje pravdne stroške priglasil pravočasno. Zaradi navedenega pritožnik predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V skladu z določbo 359. člena ZPP/77 je bila pritožba vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena. V nadaljevanju obrazložitve pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 375. člena ZPP/77 odgovarja le na tiste od obsežnih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu tožnika oz. njegovega pooblaščenca za preložitev naroka, ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Predpostavka omenjene bistvene kršitve je namreč nezakonitost ravnanja sodišča. V skladu z določbo prvega odstavka 116. člena ZPP/77 lahko sodišče preloži narok iz opravičenih razlogov. Ali je razlog opravičen se presoja po subjektivnih okoliščinah predlagajoče stranke. Opravičena zadržanost pooblaščenca stranke je sicer lahko opravičen razlog v smislu določbe 116. člena ZPP; vendar je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni ugodilo predlogu za preložitev naroka. Kljub izkazani zadržanosti pooblaščenca, namreč tožnik ni navedel nobene okoliščine, ki bi kazala, da se naroka ne bi mogel udeležiti osebno. Prav tako pa pritožnik ne navaja nobenega razloga zaradi katerega za posamezno pravdno dejanje (torej za zastopanje na kritičnem naroku) ne bi mogel pooblastiti drugega odvetnika ali pa njegov pooblaščenec substituta. Še toliko bolj, ker tožnik ni prejel obvestila sodišča o preložitvi naroka in je zato moral vedeti, da narok ni preložen. Sodišče stranke namreč ni dolžno obveščati, da predlogu za preložitev ni ugodilo. Le če je predlogu za preložitev ugodeno, mora sodišče stranko o tem obvestiti (drugi odstavek 116. člena ZPP/77). S tem je odgovorjeno tudi na pritožbeni očitek v smeri bistvene kršitve določb postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Poleg tega pritožbeno sodišče poudarja, da pojasnilo, zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu pooblaščenca za preložitev naroka, ne predstavlja odločilnega dejstva v smislu 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Iz opisanega je torej razvidno, da sodišče prve stopnje v zvezi s tožnikovim predlogom za preložitev naroka ni ravnalo nezakonito in tožniku ni odvezelo možnosti obravnavanja pred sodiščem. Ker je tožnik, kot je bilo zgoraj opisano, moral vedeti, da narok ni preložen, sodišče pa ga seveda ni bilo dolžno preložiti, je glavno obravnavo lahko opravilo v odsotnosti tožnika in njegovega pooblaščenca (195. člen ZPP/77). Pritožbeno sodišče le dodaja, da si je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 10. člena ZPP/77 pravilno prizadevalo, da se postopek opravi brez zavlačevanja. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena nobena od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP/77 pazi po uradni dolžnosti. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi sta predvsem določbi 154. in 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Obravnavani škodni dogodek je povzročitev telesnih poškodb, ki jih je z nogo mize tožniku prizadejal toženec. Ob pravilni uporabi določbe tretjega odstavka 12. čl. ZPP/77 (po kateri je sodišče v pravdnem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega) ter ob zavrnitivi pavšalnega ugovora toženca, da naj bi k nastanku škode prispeval tudi tožnik, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen in je odločalo le še o višini zahtevka. Za odločitev o tožbenem zahtevku so bile zato ključne ugotovitve sodišče prve stopnje: da je tožnik ob napadu utrpel 7 cm dolgo odrgnino na levem licu; 5 cm dolgo razpočno rano v prvem interdigitalnem prostoru leve dlani in oteklino oz. udarnino desnega komolca. Te ugotovitve v pritožbenem postopku niso izpodbijane. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je omejena gibljivost desnega komolca, zaradi katere trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, posledica stare poškodbe in ne škodnega dogodka. Vendar pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sledi prepričljivim dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da ni vzročne zveze med zatrjevano škodo (ki je sicer izkazana) in škodnim dogodkom. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke dr. B. R., ki ga pritožnik neutemeljeno graja. Pritožbena trditev, da naj bi izvedenec netočno in nekorektno povzel izvid dežurnega kirurga ("kirurg v Brežicah je pri pregledu ugotovil, da je omejena gibljivost približno za četrtino in je posledica stare poškodbe..."), je protispisna. Iz izvida kirurga (priloga A2 v spisu) je razvidno, da je sporno besedilo identično besedilu, kot ga je v izvedenskem mnenju povzel izvedenec dr. B. R. in je citirano zgoraj. Sodišče prve stopnje je glede tožnikovih pomislekov v zvezi z izvedenskim mnenjem, kljub temu, da se tožnik naroka ni udeležil, korektno zaslišalo izvedenca in utemeljeno sledilo njegovi ugotovitvi, da tožnik trajnih posledic zaradi poškodb ob škodnem dogodku (udarnin komolca) nima. Sodišče prve stopnje je torej popolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s tem elementom odškodninske odgovornosti ter ob pravilni uporabi določb 154. člena in 1. odstavka 200. člena ZOR tožbeni zahtevek v tem delu v celoti zavrnilo. Za strah je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v višini 100.000,00 SIT. Pri tem je pravilno upoštevalo, da je bil tožnikov strah ob napadu hud in da se je tožnik bal tako za svoje zdravje, kot za življenje. Pritožbeno sodišče poudarja, da je v prisojeni odškodnini zajet strah, kot ga v pritožbi opisuje tožnik, torej strah ali bo napad sploh preživel, pa tudi takojšen strah za zdravje in življenje; ne glede na to, kaj konkretno (poleg toženčevega napada) je vplivalo na intenziteto tožnikovega strahu. Odškodnine za nadaljnji strah za izid zdravljenja pa sodišče prve stopnje tožniku pravilno ni priznalo, saj ni bil objektivno pogojen. Tožnikova zaskrbljenost za izid zdravljenja ne bi smela biti takšne intenzitete, da bi bilo njegovo psihično ravnovesje porušeno, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Ob ugotovitvi, da je zdravljenje potekalo brez vsakih zapletov je torej odločitev sodišča prve stopnje povsem pravilna. Višja denarna odškodnina za strah ne bi bila v skladu z namenom odškodnine in bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z naravo in namenom odškodnine, ki je le v satisfakciji za pretrpljeno škodo. Tožnik v pritožbi sicer navaja, da se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje; torej očitno tudi zoper zavrnjeni del tožbenega zahtevka glede odškodnine za pretrpljene telesne bolečine. Vendar pa v tem delu pritožbe ne obrazloži. Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu opravilo le uradni preizkus izpodbijane sodbe v okviru določbe drugega odstavka 365. člena ZPP/77. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialno pravo, torej določbo 200. člena ZOR uporabilo pravilno. Prisojena odškodnina v višini 400.000,00 SIT za pretrpljene telesne bolečine (kratkotrajne hude; teden dni trajajoče srednje hude; dva tedna trajajoče lahke in dva do tri tedne trajajoče občasne lahke bolečine) pa v celoti ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine. Odškodnina v višini 500.000,00 SIT je v obravnavani zadevi pravična odškodnina; sodišče prve stopnje je pri prisoji odškodnine pravilno gledalo na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Pritožba torej ni utemeljena; ker tudi niso podani po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je višje sodišče v skladu z določbo 368. člena ZPP/77 pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede odločitve o pravdnih stroških pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da bistvena kršitev določb postopka ni bila storjena in je sodišče prve stopnje zadnji narok za glavno obravnavo pravilno opravilo v nenavzočnosti tožnika in njegovega pooblaščenca (195. člen ZPP/77). Sodišče pa o stroškovnem zahtevku odloči na podlagi zahtevkov strank ter podatkov, ki morajo biti predloženi najkasneje do konca glavne obravnave (določba tretjega odstavka 164. člena ZPP/77). Pritožnik ni ravnal v skladu s citirano določbo in je svoje pravdne stroške priglasil prepozno. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje tožniku na naroku dalo rok za priglasitev stroškov, pa v omenjeno določbo ne more posegati. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je tožnik stroške priglasil prepozno in mu jih zato ni priznalo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana v odločitvi o glavni stvari. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/99) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS 55/92).