Jedro

Dolžnik sicer ima odprt varen elektronski poštni predal, a med strankami ni sporno, da le kot stečajni upravitelj. Stečajni upravitelj sicer mora sprejemati pošto po elektronski poti, a v obravnavani izvršilni zadevi ne gre za tak primer. V obravnavanem postopku dolžnik nastopa kot fizična oseba in ne v vlogi stečajnega upravitelja.

Sodišče prve stopnje pa tudi ni pravilno uporabilo specialnega določila četrtega odstavka 132. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki opredeljuje možnost elektronskega vročanja po prejšnjem obvestilu sodišča, če ima stranka registriran elektronski predal. Navedeno določilo opredeljuje izjemo od pravila, da mora stranka jasno sporočiti, da želi elektronsko vročanje, saj se šteje, da je z registracijo privolila v tovrstno vročanje, če se ji v nadaljevanju postopka ni posebej odpovedala. Vendar v obravnavani zadevi navedene zakonske domneve privolitve in dolžnosti izrecne zavrnitve elektronskega vročanja ni mogoče upoštevati, saj ne gre za svobodno izbiro registracije predala, ampak obvezno registracijo za določen namen zastopanja strank v svojstvu stečajnega upravitelja, ki je ni dopustno avtomatično širiti tudi na druge primere.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je štelo, da je dolžnikov ugovor umaknjen.

2. Dolžnik v pravočasni pritožbi navaja, da je ugovor vložil kot fizična oseba, ga lastnoročno podpisal in po pošti poslal sodišču. Dolžnik ni podal izjave, da želi vročanje po elektronski poti, zato za tovrstno vročanje ni bilo podlage. Elektronskega predala, na katerega mu je sodišče prve stopnje poslalo sodno pisanje tudi ni mogel uporabljati zaradi poteka digitalnega potrdila. Predlaga razveljavitev sklepa.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo v bistvenem navaja, da je bil dolžnik kot stečajni upravitelj dolžan prevzeti sodno pisanje v elektronskem predalu glede na določilo sedmega odstavka 132. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je dolžnik kot stečajni upravitelj moral imeti varen elektronski poštni predal, kar sicer tudi sam priznava. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zakonska določila o možnostih elektronskega vročanja sodnih pisanj razlagalo preširoko, s tem pa z vidika realne možnosti, da se dolžnik seznani pravočasno s sodnim pisanjem zavzelo pretirano omejujoč pristop k pravici do izjave, katere predpogoj je pravica do informacije (22. člen Ustave RS - URS). Iz ustavnosodne prakse izhaja, da je ključna uporaba metode vročanja, ki zagotovi realno pričakovanje, da se bo naslovnik s sodnim pisanjem pravočasno seznanil. Izpostavljeno je, da je možnost elektronskega vročanja v izvršilnem postopku razmeroma nova in je razumna predvidljivost elektronskega vročanja pri vzporednem izvajanju vročanja v fizični obliki in elektronskega vročanja otežena.1 Sodišče druge stopnje meni, da v okoliščinah obravnavanega primera za dolžnika vročanja po elektronski poti ni bilo razumno pričakovati.

6. Dolžnik sicer ima odprt varen elektronski poštni predal, a med strankami ni sporno, da le kot stečajni upravitelj. Stečajni upravitelj sicer mora sprejemati pošto po elektronski poti (sedmi odstavek 132. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), a v obravnavani izvršilni zadevi ne gre za tak primer. V obravnavanem postopku dolžnik nastopa kot fizična oseba in ne v vlogi stečajnega upravitelja. Kot fizična oseba in ne kot zastopnik osebe v stečaju je označen v predlogu za izvršbo ter odločbah sodišča prve stopnje. Označen je tudi dolžnikov naslov, ki je drugačen od poslovnega naslova, ki je javno objavljen s strani Zbornice stečajnih upraviteljev. Razumevanje navedene izjeme obveznega elektronskega vročanja stečajnim upraviteljem mora biti ozko omejeno in je ni dopustno širiti na druge primere, kot si neutemeljeno prizadeva upnik v odgovoru na pritožbo.

7. Sodišče prve stopnje pa tudi ni pravilno uporabilo specialnega določila četrtega odstavka 132. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki opredeljuje možnost elektronskega vročanja po prejšnjem obvestilu sodišča, če ima stranka registriran elektronski predal. Navedeno določilo opredeljuje izjemo od pravila, da mora stranka jasno sporočiti, da želi elektronsko vročanje, saj se šteje, da je z registracijo privolila v tovrstno vročanje, če se ji v nadaljevanju postopka ni posebej odpovedala. Vendar v obravnavani zadevi navedene zakonske domneve privolitve in dolžnosti izrecne zavrnitve elektronskega vročanja ni mogoče upoštevati, saj ne gre za svobodno izbiro registracije predala, ampak obvezno registracijo za določen namen zastopanja strank v svojstvu stečajnega upravitelja, ki je ni dopustno avtomatično širiti tudi na druge primere.

8. Sodišče prve stopnje bi v pojasnjenih okoliščinah smelo vročati sodno pisanje po elektronski poti le, če bi se dolžnik s tem izrecno strinjal (tretji odstavek 132. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Nenazadnje je dolžnik vložil ugovor v fizični obliki po običajni pošti, s čimer je sam izbral fizično in ne elektronsko pot komunikacije s sodiščem. V takšnih okoliščinah opravljena vročitev plačilnega naloga za sodno takso za ugovor po elektronski poti ni bila pravilna, s čimer tudi ni utemeljena posledica, da šteje ugovor kot umaknjen zaradi zamude v navedenem plačilnem nalogu določenega roka za plačilo sodne takse (peti odstavek 29.b člena ZIZ).

9. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Sodišče prve stopnje bo v novem postopku moralo opraviti pravilno vročanje na pojasnjen način.

11. Odločitev o priglašenih stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

1 Odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-520/16 z dne 7. 6. 2017.