Jedro

Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu vročilo obtožni predlog in vabilo za prvo glavno obravnavo. V vabilu so bili zapisani vsi pravni pouki iz prejšnje točke tega sklepa. Prva glavna obravnava je bila razpisana za 2. 9. 2014, vabilo pa je bilo obdolžencu vročeno preko izvršitelja 15. 8. 2014, torej zadosti časa za pripravo obrambe, predvsem pa še dovolj časa, da bi si vzel zagovornika, čeprav se je zaradi bolezni opravičil. Sodišče prve stopnje je nato obdolženca še večkrat vabilo na glavne obravnave in v vabilih vedno znova zapisalo ustrezne pravne pouke in obdolženca opozorilo na posledice, v kolikor si zagovornika ne bo vzel. Obdolženčev očitek sodišču prve stopnje, da se glavne obravnave ni udeležil in si ni najel zagovornika, ker je vabilo prejel le dva dni pred obravnavo, zato ne more imeti uspeha zaradi zgoraj obrazloženih okoliščin. Pritožbeno sodišče je zato prepričano, da obdolžencu ni bila kršena pravica do obrambe, kot tudi ne pravica do zagovornika, saj je bil, kot je bilo že obrazloženo, večkrat poučen, da si sme vzeti zagovornika in večkrat poučen o posledicah, če tako ne bo ravnal. Sicer pa obdolženec v svoji kratki pritožbi ne pove in ne obrazloži, kako bi naj smiselno uveljavljana kršitev pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP, v kolikor bi bila zares podana, vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Pritožba obdolženca I. G. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega I. G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 328. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po prvem in drugem odstavku 48. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo še kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega leta, računajoč od dneva pravnomočnosti te sodbe. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP; na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP pa mu je naložilo plačilo stroškov, ki jih je povzročil po svoji krivdi.

2. Proti taki sodbi se je z laično pritožbo pritožil obdolženec. Iz vsebine pritožbe izhaja, da se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. 439. člen ZKP (skrajšani postopek) v drugem odstavku določa med drugim tudiZAZNAMEK, da se obdolženca pouči, da ima pravico vzeti si zagovornika, da pa, če obramba ni obvezna, glavna obravnava ne bo preložena, če zagovornik nanjo ne bi prišel, ali če bi si obdolženec šele na njej vzel zagovornika. Tretji odstavek istega člena pa določa, da se vabilo obdolžencu vroči tako, da mu ostane med vročitvijo vabila in glavno obravnavo zadosti časa za pripravo obrambe, najmanj pa trije dnevi.

5. Določba drugega odstavka, ki se nanaša na pouk obdolžencu o pravici do zagovornika in opozorilo, pod katerimi pogoji se bo opravila glavna obravnava brez zagovornika, je specialna v razmerju do določbe devetega odstavka 227. člena. Po tej določbi sme biti obdolženec zaslišan brez zagovornika, če se je tej pravici „izrecno“ odpovedal, obramba pa ni obvezna. O pravici, da si sme vzeti zagovornika, mora biti obdolženec poučen pred prvim zaslišanjem (drugi odstavek 67. člena). Če je bil obdolženec v vabilu na glavno obravnavo pravilno obveščen o pravici do zagovornika in opozorjen, da glavna obravnava ne bo preložena, če nanjo ne bi prišel zagovornik, ali če bi si šele na njej vzel zagovornika, pomeni, da je obdolženec privolil v navedeno posledico, če je prišel na glavno obravnavo brez zagovornika. Tudi če bi obdolženec na glavni obravnavi izjavil, da se ne odpoveduje pravici do zagovornika, sodišče lahko opravi glavno obravnavo. Drugačna razlaga, da mora sodišče v takem primeru obravnavo vselej preložiti, ker sicer krši obdolženčevo pravico, da se brani z zagovornikom, bi pomenila, da sta pouk in opozorilo v vabilu brezpredmetna in da bi moralo sodišče tudi preloženo obravnavo znova preložiti, če bi obdolženec tudi nanjo prišel brez zagovornika in ponovno izjavil, da si želi vzeti zagovornika oziroma, da se ne odpoveduje pravici do zagovornika. Pritožbeno sodišče pa v tej zvezi poudarja še, da velja zakonski minimalni rok treh dni za pripravo obrambe samo za prvo vabilo na glavno obravnavo.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu vročilo obtožni predlog in vabilo za prvo glavno obravnavo. V vabilu so bili zapisani vsi pravni pouki iz prejšnje točke tega sklepa. Prva glavna obravnava je bila razpisana za 2. 9. 2014, vabilo pa je bilo obdolžencu vročeno preko izvršitelja 15. 8. 2014, torej zadosti časa za pripravo obrambe, predvsem pa še dovolj časa, da bi si vzel zagovornika, čeprav se je zaradi bolezni opravičil. Sodišče prve stopnje je nato obdolženca še večkrat vabilo na glavne obravnave in v vabilih vedno znova zapisalo ustrezne pravne pouke in obdolženca opozorilo na posledice, v kolikor si zagovornika ne bo vzel. Obdolženčev očitek sodišču prve stopnje, da se glavne obravnave ni udeležil in si ni najel zagovornika, ker je vabilo prejel le dva dni pred obravnavo, zato ne more imeti uspeha zaradi zgoraj obrazloženih okoliščin. Pritožbeno sodišče je zato prepričano, da obdolžencu ni bila kršena pravica do obrambe, kot tudi ne pravica do zagovornika, saj je bil, kot je bilo že obrazloženo, večkrat poučen, da si sme vzeti zagovornika in večkrat poučen o posledicah, če tako ne bo ravnal. Sicer pa obdolženec v svoji kratki pritožbi ne pove in ne obrazloži, kako bi naj smiselno uveljavljana kršitev pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP, v kolikor bi bila zares podana, vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

7. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

8. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.