Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici med tem, ko je bila slednja odsotna zaradi izrabe dopusta za nego in varstvo otroka, ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je dne 18. 7. 2010 podala tožena stranka tožnici, nezakonita (1. točka) ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji še traja ter da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delovno mesto „natakarica“, jo za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo prijaviti v zavarovanja za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ji za isto obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožnici izplačana, če bi v istem obdobju delala pri toženi stranki, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevke ter tožnici izplačati mesečne zneske plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu, za pretekli mesec do plačila, vse v osmih dneh, pod izvršbo (2. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 571,08 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (3. točka).

Tožena stranka vlaga laično vsebinsko pritožbo, ki jo je sodišče prejelo 3. 6. 2011, sicer z naslovom „Odgovor na tožbo opr. št. Pd 178/2010“. V njej navaja, da je dne 20. 5. 2011 prejela po pošti tožbo, ki jo je proti njej vložila tožnica. Tožnici je poslala namero o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kot to določa zakon. V januarju 2010 je tožena stranka zaprla poslovno enoto, v kateri je bila tožnica zaposlena. Tožena stranka je sprejela poslovno odločitev, da obdrži na delu delavke po kriterijih: najdaljša zaposlitev v podjetju, možnost izobraževanja in prekvalifikacije oziroma razporeditev na drugo mesto, izkušnje na področju vodenja gostinskega lokala oziroma sposobnost le-tega, izobrazba. Glede na kriterije je tožena stranka ugotovila, da tožnica kriterijev ne izpolnjuje. Odzvali so se tudi na Inšpektoratu za delo Republike Slovenije. Trditev Centra za socialno delo L., da so tožnico odjavili v času porodniške, tudi ne velja. Sodišče tudi navaja, da se na razpravo niso odzvali, ker jim je bila pošta vročena kasneje, kot je bil datum obravnave, torej bi bilo potrebno zagotoviti nov termin, česar pa sodišče ni storilo. Zaradi dopusta pošte tožena stranka ni uspela dvigniti.

Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke in vztraja pri tem, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita, saj varstvo pred odpovedjo zaradi porodniškega dopusta oziroma dopusta za varstvo in nego velja še en mesec po vrnitvi na delo. Postopke v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi bi tožena stranka morala sprožiti šele en mesec po vrnitvi tožnice na delo. Tožena stranka se ni udeležila obravnave na sodišču, pri čemer ji je bilo vabilo vročeno in se je štelo, da ga je prejela po preteku 15-dnevnega roka. Tožba ji je bila vročena v poštni predalčnik. Negativne posledice svoje pasivnosti lahko tožena stranka pripiše zgolj sebi. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v celotno listinsko dokumentacijo, ki jo je predložila tožnica, pri čemer tožena stranka ni predložila in predlagala nobenih dokazov, je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici nezakonita ter posledično navedenemu tudi ugodilo tožbenemu zahtevku za reintegracijo in reparacijo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka po prejemu sodbe podala vlogo z naslovom „Odgovor na tožbo“ opr. št. 178/2010 z dne 24. 5. 2011 in v njej praktično identično navajala kot v odgovoru na tožbo z dne 16. 1. 2011. Iz odgovora na tožbo z dne 24. 5. 2011 pa izhaja, da gre sicer za pritožbo zoper sodbo. V pritožbi tožena stranka navaja, da se niso odzvali na obravnavo, ker iz vročilnice izhaja, da jim je bila pošta vročena kasneje kot je bil datum obravnave, sodišče pa pri tem ni določilo novega termina. Bili so na dopustu in zato niso vabila na glavno obravnavo pravočasno prejeli. Iz predloženega spisa izhaja, da je sodišče toženo stranko vabilo na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, pri čemer iz vročilnic izhaja, da je poštni uslužbenec dne 15. 2. 2011 pustil poštno pošiljko z vabilom na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo v predalčniku, kar pomeni, da je prišlo na podlagi določil 141. člena ZPP do nadomestne vročitve z dnem 15. 2. 2011, tako da je glede na to, da je sodišče opravilo glavno obravnavo dne 22. 3. 2011, bil spoštovan tudi 15-dnevni rok iz 280. člena ZPP, ki sicer določa, da se narok za glavno obravnavo določi tako, da ostane strankam zadosti časa za pripravo, vendar najmanj 15 dni od prejema vabila. Poudariti pa tudi je, da si mora delodajalec delo organizirati tako, da le-to v času njegovega dopusta poteka nemoteno.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka spoštovala določila zakona, ko je odločala, da bo tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi in upoštevala kriterije, kot je najdaljša zaposlitev v podjetju, možnost izobraževanja in prekvalifikacije oziroma razporeditve na drugo delo ter izkušnje na področju vodenja gostinskega lokala oziroma sposobnost le-tega ter izobrazbo. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 18. 7. 2010 in je tožnici tudi delovno razmerje prenehalo, pri čemer je ta zvedela o kršitvah svojih pravic na razgovoru na Zavodu za zaposlovanje dne 20. 12. 2010. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2007 – ZDR) v 115. členu ureja posebno pravno varstvo pred odpovedjo in v 1. odstavku določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti ter ves čas, ko doji otroka in staršem, v času, ko izrabljajo starševski dopust v obliki polne odsotnosti z dela in še en mesec po izrabi tega dopusta. Delavcem v času iz tega odstavka ne more prenehati delovno razmerje zaradi odpovedi delodajalca. Tožnici je tožena stranka podala odpoved dne 18. 7. 2010, torej jo je podala v času, ko je na podlagi odločbe Centra za socialno delo L. z dne 18. 12. 2010 izrabljala upravičen dopust za nego in varstvo otroka v trajanju 260 dni, to je od 3. 2. 2010 do 30. 10. 2010. Navedeno pomeni, da je podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita in tako tožbeni zahtevek tožnice utemeljen v celoti.

Sodišče je tožnici tudi utemeljeno priznalo stroške za zastopanje po pooblaščencu na podlagi določil 154. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP, ki določata, da mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka in sicer tiste, ki so bili za pravdo potrebni. Sodišče je o stroških pravilno odločalo na podlagi določil Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 – ZOdvT).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.