Jedro

V času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke pri tožnici še ni prišlo do izgube delazmožnosti. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 9. 2012 in št. ... z dne 3. 4. 2012 ter da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 21. 12. 2012 dalje s pravico do invalidske pokojnine. Nadalje je odločilo, da stroški tožnice bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je že od 24. 6. 2009 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela s polnim delovnim časom. Sodišče je odločitev oprlo na mnenje sodne izvedenke specialistke psihiatrinje, iz katerega izhaja, da je tožnica delovno nezmožna šele od 12. 9. 2013 dalje. Tožnica se ne strinja da do izdaje izpodbijane dokončne odločbe z dne 10. 9. 2012 še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Tožnica je namreč imela ves čas enake zdravstvene težave zato ni logično, da bi šele z 12. 9. 2013 izgubila delovno zmožnost. Sodna izvedenka ni upoštevala poročila A. z dne 26. 11. 2010, iz katerega je razvidno, da tožnica ni zmožna opravljati kakršnegakoli pridobitnega dela. Prav tako ni upoštevala izvida Psihiatrične bolnišnice B. z dne 12. 4. 2012, iz katerega prav tako izhaja, da ni sposobna za pridobitno delo. Tako se ne more strinjati z ugotovitvami izvedenke, da je šele diagnostika v času hospitalizacije v avgustu in septembru 2013 pokazala na resen upad kognitivnih sposobnosti, ki so tudi v odsotnosti psihotične simptomatike ključne za sposobnost opravljanja dela. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. III Ps 2235/2012 z dne 28. 5. 2013 že zavrnilo tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodba pa je bila s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Psp 409/2013 z dne 27. 2. 2014 razveljavljena in je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju razčistilo dejansko stanje, kot je to opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu ter v zadevi ponovno razsodilo.

Sodišče prve stopnje je pridobilo pisno izvedensko mnenje sodne izvedenke specialistke psihiatrinje prof. dr. C.C., ki jo je nato tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo. Sodna izvedenka ugotavlja, da je bila tožnica zaradi motenj mišljenja, zaznavanja in čustvovanja, ki so se epizodično intenzivirale v sklopu paranoidne shizofrenije do 10. 9. 2012 sposobna le za psihično manj zahtevno delo, brez časovnega pritiska, v zaščitenem okolju v polnem delovnem času. Izvidi iz tega obdobja, ki opisujejo njeno duševno stanje (razen poslabšanj, ki so zahtevala hospitalizacijo) ne kažejo kontinuiranih motenj mišljenja, zaznavanja in čustvovanja, kažejo pa slabšo socialno vključenost, pomanjkanje interesov in lastne pobude ter povečano utrudljivost. Tožnica pa za organizirano pridobitno delo ni več zmožna od 12. 9. 2013 dalje. Gre za datum, ko je bila odpuščena z zadnje hospitalne obravnave. Pri tožnici se je v letu 2013 duševno stanje poslabšalo predvsem na polju kognitivnih funkcij, kar ji onemogoča učinkovito vključevanje v delovni proces. To je bilo potrjeno tudi z rezultati klinično psihološkega pregleda z dne 10. 9. 2013. Gre za prepričljivo mnenje sodne izvedenke, ki je odgovorila na postavljena vprašanja sodišča in tudi na vprašanja, ki jih je na naroku postavila pooblaščenka tožnice. Sodne izvedenka je tako pojasnila, da v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, ki je bila predmet presoje pred sodiščem, pri tožnici še ni prišlo do izgube delazmožnosti, s tem pa torej tudi ne gre za stanje, na podlagi katerega bi bila tožnica razvrščena v I. kategorijo invalidnosti. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v spornem obdobju, namreč v 1. alinei 2. odstavka 60. člena določa, da je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Sodna izvedenka se je opredelila tudi do izvida A. z dne 26. 11. 2010 kot tudi do izvida lečečega psihiatra z dne 12. 4. 2012. Zaslišana na naroku za glavno obravnavo je pojasnila, da poročilo A. ne temelji na zdravstveni dokumentaciji, temveč gre za poročilo strokovnih delavcev (socialne delavke) o sposobnostih, ki jih ugotovijo pri uporabnikih storitev A.. Glede izvida Psihiatrične bolnišnice B. z dne 12. 4. 2012 pa je pojasnila, da je prognoza tožničinega zdravstvenega stanja sicer realna, vendar pa mnenje o popolni nesposobnosti za pridobitno delo ni argumentirano. Vsi izvidi psihiatričnih pregledov iz obdobja pred tem namreč ne utemeljujejo I. kategorije invalidnosti, saj iz izvidov izhaja, da se počuti dobro, je umirjena, sproščena, urejena, brez psihotične simptomatike. Bistvo, ki izhaja tudi iz podanega izvedenskega mnenja je ravno v tem, da se je pri tožnici zdravstveno stanje slabšalo. Tako je diagnostika v času hospitalizacije v avgustu in septembru 2013 ter klinično psihološki pregled, pa tudi opis lečečega psihiatra pokazal resen upad kognitivnih sposobnosti, ki so tudi v odsotnosti psihotične simptomatike ključne za sposobnost opravljanja dela. Kognitivne motnje se ob takem zdravstvenem stanju, kot je izkazano pri tožnici razvijajo postopoma. Izvid duševnega funkcioniranja je bil do 10. 9. 2012 še v redu, v letu 2013 pa gre za večjo intenzivnost kognitivnih motenj, zato je sodna izvedenka tudi ocenila, da je pri tožnici z 12. 9. 2013 prišlo do nastanka I. kategorije invalidnosti, vzrok pa je kronificirana paranoidna shizofrenija. Sodišče prve stopnje je torej ravno iz razloga, da bi razčistilo vprašanje razhajanja med izvidi lečečih specialistov in pa mnenji invalidskih komisij postavilo sodno izvedenko. Ta je po proučitvi dokumentacije v spisu in pa tudi po osebnem razgovoru s tožnico prepričljivo odgovorila na zastavljena vprašanja. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ustrezno razčistilo dejansko stanje so torej s tem v zvezi neutemeljene. V času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke pri tožnici še ni prišlo do izgube delazmožnosti, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Očitno pa se je tožnici zdravstveno stanje kasneje poslabšalo, saj po mnenju sodne izvedenke od ponovne hospitalizacije dalje, torej od 12. 9. 2013 dalje ni več zmožna za pridobitno delo. V tem primeru pa gre za novoto, ki jo lahko tožnica uveljavlja v novem postopku pri toženi stranki.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.