Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je v pravdi zaradi motenja posesti pasivno legitimiran tudi tisti, ki motilno dejanje odobri ali ga dopušča oziroma ima od njega koristi, vendar je spregledalo, da mora biti med motilnim dejanjem in koristjo podana vzročna zveza, korist mora biti neposredna posledica motilnega dejanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v III., IV. in V. točki izreka spremeni tako, da glasi: "III. Tožbeni zahtevek se v delu, ki glasi: "Drugo tožena stranka je dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje v kamnolomu A., ki se nahaja na nepremičnini k.o. ... parcela 594/1, na način, da preneha z izvajanjem del v kamnolomu in odvažanjem materiala ter iz kamnoloma odstrani kontejner in vso svojo mehanizacijo ter tako tožeči stranki omogoči posest predmetnega kamnoloma, kakršno je imela pred izvedenim motilnim posegom, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

Drugo toženi stranki se v bodoče prepoveduje v bodoče s takšnimi ali podobnimi ravnanji posegati v tožnikovo izključno posest kamnoloma A., ki se nahaja na nepremičnini k.o... parcela 594/1 in je dolžna opustiti vsakršno nadaljnje motenje posesti tožeče stranke v kamnolomu A., ki se nahaja na nepremičnini k.o... parcela 594/1." zavrne.

IV. Prva tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 1.129,21 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so pričele teči po preteku 8 dni od dneva vročitve sklepa sodišča prve stopnje do plačila, v roku 15 dni.

V. Tožeča stranka je dolžna povrniti drugi toženi stranki 1.005,85 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve tega sklepa do plačila, v roku 15 dni."

II. V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti drugi toženi stranki 243,72 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve tega sklepa do plačila, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala, da prva in druga tožena stranka (v nadaljevanju toženca) v kamnolomu A., ki se nahaja na nepremičnini parcela 594/1 k.o..., v roku 8 dni vzpostavita prejšnje posestno stanje ter da se jima prepove nadaljnje motenje posesti (I. do IV. točka izreka) in naložilo tožencema, da tožnici v roku 8 dni nerazdelno povrneta pravdne stroške v višini 2.258,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Toženca s pravočasno pritožbo izpodbijata navedeni sklep iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Primarno navajata, da je tožba prepozna, saj se je tožnica z zatrjevanim motenjem posesti in storilcem tega motenja seznanila že dne 2. 12. 2022, ko je prejela pisno Odpoved Sporazuma iz leta 2018, kar je več kot 30 dni pred vložitvijo tožbe. Sodišče prve stopnje je Odpovedi neutemeljeno odreklo moč seznanitve tožnice s preprečitvijo vstopa v kamnolom, torej z odvzemom zatrjevane posesti tožnice, saj je besedilo jasno. Izgovor tožnice, da Odpovedi ni jemala resno, ker je prvi toženec predhodno večkrat grozil, da jo bo odstranil iz kamnoloma oziroma odpovedal Sporazum, po materialnem pravu ne more imeti nobene teže. Ob tako jasnem sporočilu bi namreč tožnica, če je v resničnost zapisanega dvomila, dejstva morala preveriti na terenu, pa tega ni storila, kar je pripisati zgolj njeni neskrbnosti, posledično pa mora sama trpeti posledice te svoje opustitve. Dokazom, ki jih je ponudila tožnica v prid svojemu zatrjevanju, da naj bi se z motilnim ravnanjem seznanila šele 21. 1. 2023, po mnenju pritožbe ni mogoče nakloniti vere. Sodišče prve stopnje za zaključek o verodostojnosti izpovedi zakonitega zastopnika tožnice in priče B. B. tudi ni navedlo razlogov, predvsem pa njunih izpovedi ni primerjalo z listinami v spisu ter nasprotnimi izpovedmi tožencev, ob tem tudi ni navedlo, zakaj ne verjame izpovedim tožencev. Ob skrbni presoji dokazov bi sodišče prve stopnje lahko zaključilo le, da sta izpostavljeni izpovedi neverodostojni, s tem pa bi bilo izkazano tudi, da se je tožnica z odvzemom vstopa v kamnolom seznanila bistveno več kot 30 dni pred vložitvijo tožbe. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je sledilo izpovedim zakonitega zastopnika tožnice in priče B. B. ter kršilo materialno pravo, ko je v obrazložitvi napravilo umetno ločnico med njunimi zaznavami. Tudi če bi menjavo ključavnice zaznal B. B., pa tega ne bi sporočil zakonitemu zastopniku (oziroma bi mu celo neresnično prikazoval nasprotno), bi to zadostovalo za začetek teka subjektivnega roka. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo predlog tožencev, da tožnici naloži predložitev knjige ogledov v originalu in v celoti ter nato angažira izvedenca forenzične stroke, ki bi lahko na podlagi analize zapisov v knjigi ocenil, če ta ni bila prilagojena ali ustvarjena za potrebe tega postopka. Obrazložitev, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno na podlagi drugih dokazov, v danih okoliščinah ne predstavlja zakonitega in ustavno dopustnega razloga za zavrnitev dokaznega predloga. Nadalje navaja, da tožničina pretekla prisotnost v kamnolomu na podlagi Sporazuma ne predstavlja pravno upoštevne posesti, ki bi ji bilo mogoče nuditi varstvo po določbah SPZ. Prvi toženec je tožnici zgolj naročil izvajanje rudarskih del, zato je pravno razmerje po Sporazumu po svoji pravni naravi podobno prekariju oziroma enako ali vsaj podobno gradbeni pogodbi in izvajalca (tožnice) ne upravičuje do posestnega varstva. Sodišče prve stopnje se do pravne narave obravnavanega razmerja, razen z navedbo, da ne gre za prekarij, ni opredelilo. Pritožba vztraja, da je prvemu tožencu zaradi tožničinega neizvajanja rudarskih del v kamnolomu grozila nepopravljiva škoda v obliki odvzema koncesije in posledično popolnega razvrednotenja nepremičnine. Menjava ključavnice zato ne predstavlja protipravnega ravnanja, saj je bilo to nujno potrebno, da je prvi toženec obvaroval svojo lastnino. Na navedeno je sodišče prve stopnje odgovorilo, da takšnemu zagovoru prvega toženca, ki naj škode ne bi izkazal, ni sledilo. Pri tem ni pojasnilo, zakaj na podlagi navedb prvega toženca škoda ni izkazana (oziroma kaj bi prvi toženec moral storiti, da jo izkaže), nadalje pa tudi ne, zakaj ob opisanih rezultatih dokaznega postopka šteje, da tožencu koncesija ne bi bila odvzeta ter zakaj v predmetnem primeru niso upoštevna stališča sodne prakse, na katera sta se toženca sklicevala (VSL Sklep II Cp 2647/2013 in VSL Sklep II Cp 1994/2017). Pritožba prav tako vztraja, da druga toženka ni pasivno legitimirana, saj ni mogoče zaključiti, da bi druga toženka v času izvršitve motenja od tega imela kakršnokoli korist. Nesporno je namreč, da je druga toženka v kamnolom prišla šele več kot mesec in pol po izvršenem motenju, tožnica pa ni zatrjevala, da bi prvi toženec motenje izvršil po dogovoru z drugo toženko ali da bi slednja pri tem kakorkoli sodelovala. Druga toženka je zgolj izvajalec del v kamnolomu, ki ga je prvi toženec angažiral po tem, ko je iz kamnoloma "odstranil" tožnico. Med prisotnostjo druge toženke v kamnolomu in domnevnim motenjem posesti s strani prvega toženca torej ni nobene povezave ali vzročne zveze, kar bi moralo biti izkazano za zaključek o pasivni legitimaciji druge toženke. Predlagata, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbo v celoti zavrže ter podrejeno zavrne s stroškovno posledico, ter podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ter priglašata pritožbene stroške.

3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. v zvezi s 366. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Izpodbijano odločitev je mogoče preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje zavzelo jasne in razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih. Podane niso niti preostale pritožbeno zatrjevane niti uradoma upoštevne kršitve določb postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, v skladu s temeljnim metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede pasivne legitimacije druge toženke, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. Eno temeljnih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti, v skladu s katerim mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (5. člen ZPP). Element pravice do izjave je tudi pravica stranke, da navaja dokaze in načelna dolžnost sodišča, da te dokaze izvede. Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče sme zavrniti posamezne dokazne predloge strank, vendar mora biti zavrnitev (ustavno) upravičena ter ustrezno obrazložena. V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko sodišče tako zavrne izvedbo dokaza, če je ta: 1. nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, 2. nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno, 3. popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva ali 4. prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. Če sodišče ne izvede substanciranega dokaznega predloga, s katerim želi stranka dokazati pravno pomembno dejstvo, zagreši absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.1 Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (14. do 16. točka obrazložitve) izhaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam tožnice, da so tudi po 1. 12. 2022 tedensko vstopali v kamnolom s ključem stare ključavnice in tako izvrševali posest, ter da to za vprašanje pravočasnosti vložene tožbe niti ni bistveno. Pritožbeno sodišče navedenemu pritrjuje (kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju) in posledično meni, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za predložitev celotne originalne knjige pregledov poti in etaž ter za izvedbo dokaza z izvedencem za forenzične preiskave kot nepotreben in nerelevanten, prav tako pa dokazna ocena izpovedi prvega toženca in zakonitega zastopnika druge toženke v tej zvezi ni bila potrebna.

7. Po 32. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) je sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca (subjektivni rok), najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (objektivni rok). Kljub materialnopravno zmotnemu stališču, da bi bile navedbe prvega toženca, da naj bi bila tožnica že dne 2. 12. 2022 seznanjena z zamenjavo ključavnice, lahko relevantne zgolj z vidika poteka objektivnega roka za vložitev predmetne tožbe, kot pravilno opozarja pritožba, je sodišče prve stopnje pravilno štelo tek subjektivnega roka od dne, ko je tožnica izvedela za motenje in storilca.

8. Kot že navedeno, sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam tožnice, da je priča B. B. tudi po 1. 12. 2022 tedensko vstopal v kamnolom s ključem stare ključavnice2, s katerimi je prerekala navedbe tožencev, da je bila ključavnica zamenjana že dne 1. 12. 2022. Glede na ustrezno pojasnjen izid dokaznega postopka (16. točka obrazložitve) je verjelo zakonitemu zastopniku tožnice, ki je izpovedal, da po prejemu Odpovedi dne 2. 12. 2022 ni hodil v kamnolom do 21. 1. 2023, ko je ob prisotnosti priče B. B. ugotovil, da je bila ključavnica na vhodu v kamnolom zamenjana, v Odpovedi podane navedbe prvega toženca v smeri prepovedi vstopa v kamnolom pa je vzel kot grožnjo. Pri tem je dodalo, da v Odpovedi podane navedbe prvega toženca nimajo vpliv na okoliščino, kdaj je tožnica izvedela za motilno dejanje. Torej, tudi če je prvi toženec ključavnico zamenjal že 1. 12. 2022, je sodišče prve stopnje štelo, da tožnica o tem ni bila obveščena s prejemom Odpovedi dne 2. 12. 2022. Pritožbeno sodišče se s tem strinja in pojasnjuje, da se besedilo Odpovedi v bistvenem nanaša na samo odpoved Sporazuma, njegova sporočilna vrednost glede onemogočenega vstopa v kamnolom pa ni zadostne kvalitete za zaključek, da je bila tožnica z navedenim pisanjem seznanjena z menjavo ključavnice. Da bi tožnica v času od 2. 12. 2022 pa do 21. 1. 2023 kako drugače zvedela za motenje in storilca pa toženca niti nista zatrjevala. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožnica izvedela za motenje in storilca šele 21. 1. 2023, in zaključilo, da je dne 15. 2. 2023 vložena tožba pravočasna, pritožba pa je v tej zvezi neutemeljena.

9. Do sodnega varstva pred motenjem posesti po 33. členu SPZ je upravičen tisti, ki dokaže, da je imel pred motenjem posest stvari, da je bila posest zares motena, da je bila tožena stranka tista, ki je v posest posegla, da njeno ravnanje res pomeni motenje in da je to protipravno. Izkazani morajo biti vsi navedeni elementi, ki jih je treba ugotoviti in oceniti glede na okoliščine konkretnega primera. Ob upoštevanju materialnopravnih določb in okoliščin konkretnega primera pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna v delu, ki se nanaša na prvega toženca, ne pa tudi v delu, ki se nanaša na drugo toženko.

10. Posest je dejanska oblast nad stvarjo (24. člen SPZ), ki uživa sodno varstvo, dokler traja, in v okviru katere se ne ugotavlja pravica do posesti, pravna podlaga, poštenost ali nepoštenost posesti (426. člen ZPP). Pritožba nima prav, da tožničina pretekla prisotnost v kamnolomu na podlagi Sporazuma z dne 11. 6. 2018 ni predstavljala posesti, ki bi ji bilo mogoče nuditi varstvo po določbah SPZ. Glede na ugotovljeno dejansko stanje (2. točka obrazložitve) ob upoštevanju določb Sporazuma, na katere se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje (3., 5., in 7. člen), tožnica v kamnolomu ni zgolj izvajala rudarskih del za prvega toženca, temveč je bila edina upravičenka do izvajanja rudarskih del, ki je izvajala tudi tehnično vodenje kamnoloma in vse ukrepe varnosti pri delu ter plačevala stroške, prvi toženec kot s.p. pa ji je predal celotni kamnolom in vse naprave ter opremo v kamnolomu, v vseobsegajočo uporabo oziroma razpolago. Po navedenem ne gre pritrditi pritožbi, da je pravno razmerje med tožnico in prvim tožencem po svoji pravni naravi podobno prekariju oziroma gradbeni pogodbi, s čimer si smiselno prizadeva za zaključek, da je bila tožnica zgolj imetnica3 in ne posestnica kamnoloma.

11. Toženca splošnih navedb, da tožnica ni odkopala in odpeljala količin, ki so bile po Sporazumu predvidene za odkup v letu 2022, saj je v letu 2022 izpolnjevala sporazum za leto 2021, ter da je z izvajanjem del v kamnolomu v celoti prenehala, nista konkretizirala kljub opozorilom tožnice med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Iz takšnih navedb ne izhaja niti kaj je bilo dogovorjeno niti kaj je bilo izpolnjeno v letih 2021 in 2022, posledično pa ni mogoče presojati, ali je tožnica posest izvrševala v nasprotju s pravnim poslom in prepovedjo povzročanja škode (10. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), v posledici česar ravnanja prvega toženca (zamenjave ključavnice), ne bi bilo mogoče opredeliti kot samovolje, zatiranju katere je namenjeno posestno varstvo, ampak kot varstvo njegove lastnine pred grozečo škodo, ki ima oporo v javnem redu (15. in 33. člen Ustave RS) in prvem odstavku 133. člena OZ4. Sodni odločbi, na katere se sklicuje pritožba, pa se nanašata na dejanski situaciji, ki nista primerljivi z obravnavano zadevo.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je v pravdi zaradi motenja posesti pasivno legitimiran tudi tisti, ki motilno dejanje odobri ali ga dopušča oziroma ima od njega koristi, vendar je spregledalo, da mora biti med motilnim dejanjem in koristjo podana vzročna zveza, korist mora biti neposredna posledica motilnega dejanja. V predmetni zadevi je prvi toženec tožnici odvzel posest z zamenjavo ključavnice, drugi toženec pa je začel opravljati dela v kamnolomu po naročilu prvega toženca, ko tožnica ni imela več posesti. Drugi toženec torej ni tisti, ki je tožnici odvzel posest, njegova morebitna korist pa ni posledica samega motilnega dejanja, temveč odločitve prvega toženca po izvršitvi motilnega dejanja. Tožnica pa pri tem ni zatrjevala, da bi prvi toženec motenje izvršil po dogovoru z drugo toženko ali da bi slednja pri tem kakorkoli sodelovala, kot pravilno navaja pritožba. Glede na navedeno je treba pritrditi pritožbi, da druga toženka v predmetni zadevi ni pasivno legitimirana in tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.

13. Navedeno vpliva na uspeh pravdnih strank, posledično pa tudi na stroškovno odločitev, zato je bilo potrebno na novo odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je v celoti uspela zoper prvega toženca, zoper drugo toženko pa v celoti propadla, zato je njen uspeh 50%. Glede na navedeno mora prvi toženec povrniti tožnici 50% njenih pravdnih stroškov, tožnica pa mora povrniti vse pravdne stroške drugi tožnici, ki je v celoti uspela (154. člen ZPP).

14. Prvi toženec mora tožnici povrniti 50% stroškov po pravilni odmeri sodišča prve stopnje, ki je pritožba ne graja, in sicer 1.129,21 EUR, v roku 15 dni (drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so pričele teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (načelno pravno mnenje VSRS z dne 13. 12. 2006).

15. Tožencema gre v skladu s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT): 300 točk za odgovor na tožbo z dne 7. 3. 2023 (tar. št. 20/1 OT), 300 točk za odgovor na tožbo z dne 23. 3. 2023 (tar. št. 20/1 OT), 330 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 9. 5. 2023 (tar. št. 20/1 OT v zvezi z 7. členom OT), 247,5 točk za drugo pripravljalno vlogo z dne 20. 6. 2023 (tar. št. 20/2 OT v zvezi z 7. členom OT), 165 točk za tretjo pripravljalno vlogo z dne 20. 10. 2023 (tar. št. 20/3 OT v zvezi z 7. členom OT), 165 točk za četrto pripravljalno vlogo z dne 14. 11. 2023 (tar. št. 20/3 OT v zvezi z 7. členom OT), 330 točk za prvi narok dne 8. 6. 2023 (tar. št. 21/1 OT v zvezi z 7. členom OT), 165 točk za drugi narok dne 9. 11. 2023 (tar. št. 21/2 OT v zvezi z 7. členom OT), 165 točk za tretji narok dne 16. 11. 2023 (tar. št. 21/2 OT v zvezi z 7. členom OT), 160 točk za urnino na naroku dne 16. 11. 2023 (6. člen OT), 33 točk za materialne stroške (11. člen OT), skupaj 2360,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke na dan odmere (0,60 EUR) znaša 1.416,30 EUR, skupaj z 22% DDV v višini 311,59 EUR in kilometrino na relaciji Ljubljana - Slovenska Bistrica - Ljubljana (3 x 2 x 110 km x 0,43 EUR) v višini 283,80 EUR pa 2.011,69 EUR. Pritožbeno sodišče tožencema ni priznalo priglašenih 400 točk za prevzem zadeve, posvet s stranko, pregled dokumentacije in poročilo stranki, ker je to zajeto že v nagradi za odgovor na tožbo, ter nagrade za četrto pripravljalno vlogo z dne 14. 11. 2023 v presežku do priglašenih 247,5 točk. Toženca, ki sta sospornika na pasivni strani v procesnem smislu, zastopa skupni pooblaščenec. Tožnica je delno uspela z zahtevkom zoper prvega toženca, zoper drugo toženko pa je v celoti propadla. ZPP ne vsebuje pravil, po katerih se mora sodišče ravnati v takem primeru, stališče sodne prakse pa je, da se uporabi analogija s prvim odstavkom 161. člena ZPP, po kateri so torej sosporniki upravičeni do stroškov po enakih delih5. Druga toženka je tako glede na 100 % uspeh upravičena do polovice priznanega zneska tožencev, torej do 1.005,85 EUR. Tožnica ji mora povrniti navedene stroške v roku 15 dni (drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (načelno pravno mnenje VSRS z dne 13. 12. 2006).

16. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in spremenilo sklep sodišča prve stopnje v III., IV. in V. točki izreka tako, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem pa jo je zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka (2. točka 365. člena ZPP).

17. Druga toženka je uspela s pritožbo, zato ji je dolžna tožnica povrniti pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). V skladu s 155. členom ZPP, Zakonom o sodnih taksah ter OT gre tožencema skupaj 412 točk za pritožbo (tar. št. 21/1 OT), 8 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj tako 420 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke na dan odmere (0,60 EUR) znaša 252,00 EUR, skupaj z 22% DDV v višini 55,44 EUR in sodno takso v višini 180,00 EUR pa 487,44 EUR. Glede na zgoraj pojasnjeno analogijo s prvim odstavkom 161. člena ZPP je druga toženka upravičena do povrnitve 243,72 EUR pritožbenih stroškov. Tožnica z odgovorom na pritožbo ni v bistvenem prispevala k razjasnitvi zadeve, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

18. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP tožnici naložilo plačilo pritožbenih stroškov v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (načelno pravno mnenje VSRS z dne 13. 12. 2006).

1 Primerjaj VSL Sklep I Cp 1561/2017 z dne 20.09.2017. 2 V tem delu je torej sodišče prve stopnje sledilo tožencema, zato pritožbeno sodišče pritožbenih navedb v tej zvezi ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). 3 Prvi odstavek 26. člena SPZ: Kdor izvršuje dejansko oblast nad stvarjo za drugega in se je dolžan ravnati po njegovih navodilih, nima posesti (imetnik). 4 Vsakdo lahko zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. 5 Primerjaj VSL sodba in sklep I Cp 450/2002 z dne 16. 10. 2002, VSL sodba II Cp 1391/2010 z dne 5. 5. 2010, VSL sklep I Cp 2290/2013 z dne 2. 10. 2013.