Jedro

Za terjatve, ki so nastale v času veljavnosti Splošnih pogojev iz leta 2006, izhaja torej subsidiarna odgovornost toženca kot lastnika neprofitnega stanovanja že iz 22. člena Splošnih pogojev, kakor tudi iz 3. člena Pogodbe o dobavi in sprejemu toplote, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju tega sklepa.

Za terjatve, ki so nastale v času veljavnosti Splošnih pogojev iz leta 2000, izhaja torej subsidiarna odgovornost toženca kot lastnika neprofitnega stanovanja iz 3. člena Pogodbe o dobavi in sprejemu toplote in ne iz določb 15. člena ZTLR oziroma 68. člena SPZ, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje.

Če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev ali z uveljavljanjem pobota terjatev v sporu oziroma s priglasitvijo terjatve v kakšnem drugem postopku, začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan. To velja tudi, če je bilo zastaranje pretrgano s predlogom za prisilno izvršbo ali zavarovanje (tretji odstavek v zvezi s petim odstavkom 369. člena OZ).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I. in IV. izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu - zoper točki II. in III. izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožba tožene stranke zavrže. III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 146623/2014 z dne 30. 10. 2014, ostane v veljavi tako, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) znesek v skupni višini 8.517,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila, kot je to podrobneje razvidno iz točke I. izreka citirane sodbe. V presežku je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo ter tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki glasi na ugotovitev, da pravnomočni sklepi o izvršbi izdani v postopkih zoper najemnika F.B. učinkujejo tudi zoper lastnika nepremičnine - toženca (točka III. izreka) in odločilo, da je slednji dolžan tožnici plačati pravdne stroške v višini 1.061,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka IV. izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje (smiselno zoper točki I. in IV. izreka) se pritožuje toženec, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Bistvo pritožbene graje je, da je zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni ugovarjal specifikaciji dolga, ki ga je tožnica podala v prvi pripravljanji vlogi napačen, saj je argumentirano ugovarjal višini tožbenega zahtevka, kot ta izhaja iz izpiska odprtih postavk (konto kartice) na podlagi katerega je tožnica vložila predlog za izvršbo in pri tem pojasnil, da gre v danem primeru za izterjavo stroškov ogrevanja, ki pa ne glede na dejstvo, da je tožnica sicer pravočasno sprožila izvršilne postopke zoper najemnika F.B., upoštevajoč 6. točko prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zastarajo v enem letu. Sodna praksa je namreč zavzela stališče, da je z vložitvijo predloga za izvršbo prišlo do pretrganja zastaranja terjatev zoper poroka in da je posledično zastaranje začelo znova teči naslednji dan po vložitvi predloga za izvršbo, in sicer ne glede na to, kdaj je sklep o izvršbi postal pravnomočen oziroma v kateri fazi je izvršilni postopek. V tej zvezi pritožba še dodaja, da je toženec v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da so v posledici začetka postopka osebnega stečaja nad najemnikom kot glavnim dolžnikom vsi izvršilni postopki že zaključeni, vendar bi dokaz o tem morala predložiti tožnica, saj toženec ni stranka predmetnih izvršilnih postopkov in posledično nima vpogleda vanje. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje, navkljub pomanjkanju dokazov, nekritično sledilo navedbam tožnice, da so vsi izvršilni postopki zoper najemnika še v teku. Prav tako je pritožba mnenja, da tožnica svoje terjatve ni v zadostni meri specificirala, saj po eni strani ni predložila vseh vtoževanih računov, po drugi strani pa vtožuje tudi račune, ki s posameznimi izvršilnimi predlogi zoper najemnika niso zajeti, pri tem pa povsem spregleda dejstvo, da je toženec postal lastnik predmetnega stanovanja šele meseca novembra 2001 in so zato navedbe, da bi moral poravnati tudi obveznosti najemnika, ki so zapadle v plačilo pred tem dnem neutemeljene. Ob tem pa tožnica vtožuje tudi obveznosti iz leta 2014, ko je najemno razmerje med tožencem in F.B. že prenehalo in spregleda dejstvo, da sta pravdni stranki za poravnavo najemnikovih obveznosti, ki so zapadle v obdobju od 1. 10. 2013 do 30. 6. 2014 že sklenili sodno poravnavo. V nadaljevanju toženec izpostavlja, da so določila Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1) v razmerju do določil Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR) in Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) specialnejša, vsled česar določil ZTLR in SPZ ni mogoče uporabiti za razmerja, ki so drugače urejena v SZ-1. Upoštevajoč četrti in šesti odstavek 24. člena SZ-1 je tako lahko od obvestila o najemu dalje edini dolžnik iz naslova obratovalnih stroškov stanovanja samo najemnik, drugih dolžnikov za ta dolg pa po kakršnemkoli drugem pravnem temelju ni. Glede na navedeno je stališče sodišča prve stopnje, da je lastnik neprofitnega stanovanja do 25. 6. 2008 kot solidaren porok soodgovoren za najemnikove obveznosti napačno, saj je zakonodajalec iz zakonitega poroštva, zaradi zagotavljanja socialne stanovanjske politike, zavestno izvzel lastnike neprofitnih stanovanj. V nadaljevanju pritožba še izpostavlja, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na splošne pogoje tožnice napačno, saj je podpis pogodbe o dobavi toplote pogoj, da se splošni pogoji dobavitelja med pogodbenima strankama sploh lahko uporabljajo, pri čemer pa so bili ti do 25. 6. 2008 tudi v nasprotju s kongentnimi določili SZ-1, ki izključujejo (solidarno/subsidiarno) odgovornost lastnika neprofitnega stanovanja, zato jih sodišče prve stopnje, četudi gre za podzakonske predpise, ne bi smelo uporabiti kot pravne podlage svoje odločitve. V tej zvezi pritožba še dodaja, da tudi v kolikor bi v danem primeru dejansko šlo za solidarno odgovornost lastnika neprofitnega stanovanja za plačilo obratovalnih stroškov najemnika, bi slednje pomenilo, da so vse tožničine terjatve zastarale, saj gre pri solidarni odgovornosti za samostojno in neodvisno obveznost posameznega dolžnika, pri čemer sprožitev izvršilnega postopka zoper enega od solidarnih dolžnikov ne vpliva na zastaranje obveznosti drugega solidarnega dolžnika. Ob tem sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo na kakšni pravni podlagi naj bi toženec do 25. 6. 2008 sploh odgovarjal kot solidarni porok, saj določil 68. člena SPZ ni mogoče razumeti kot poroštvo, temveč gre za samostojno obveznost solidarnega dolžnika, zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Nazadnje toženec še izpostavlja, da ga tožnica ni redno obveščala o neplačanih obveznostih najemnika oziroma je to storila bistveno kasneje, kot so terjatve do najemnika nastale, s čimer je bistveno poslabšala njegov položaj.

3. Tožnica se v obsežnem odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe, vse s stroškovno posledico za toženca, pri tem pa ponavlja svoja, že v postopku na prvi stopnji zastopana stališča. 4. Pritožba je delno utemeljena in delno nedovoljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo s pritožbo zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, v posledici česar ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, prav tako pa je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo to obrazloženo v nadaljevanju tega sklepa.

6. Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da toženec sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, pri tem pa za izpodbijanje zavrnilnega dela sodbe (točki II. in III. izreka) nima pravnega interesa, niti v tem delu ne poda argumentirane vsebinske pritožbene graje, vsled česar je sodišče druge stopnje pritožbo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo, kot to izhaja iz točke II. izreka tega sklepa (četrti odstavek 343. člena v zvezi z 352. členom in 1. točko 365. člena ZPP).

7. Pregled zadeve pokaže, da je tožnica kot upnica zoper toženca kot dolžnika dne 27. 10. 2014 vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer konto kartice kupca - najemnika F.B., št. K007086 z dne 24. 10. 2014, v skupni višini 8.517,42 EUR (priloga spisa A2). Navedeno terjatev naj bi predstavljal skupek zapadlih in neplačanih računov tožnice iz naslova oskrbe s toplotno energijo v obdobju od dne 13. 10. 2000 do meseca februarja 2012, zakonske zamudne obresti ter izvršilni stroški, ki so tožnici nastali v predhodnih izvršilnih postopkih zoper najemnika F.B.. Okrajno sodišče v Ljubljani je navedenemu predlogu za izvršbo v celoti ugodilo s sklepom o izvršbi, opr. št. VL 146623/2014 z dne 30. 10. 2014, ki ga je nato na podlagi dolžnikovega ugovora s sklepom, opr. št. VL 146623/2014 z dne 16. 1. 2015, razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba ter sklenilo, da se bo o zahtevku in stroških odločalo v nadaljnjem pravdnem postopku. Tožnica je nato v predmetnem pravdnem postopku s prvo pripravljalno vlogo z dne 7. 7. 2015 (list. št. 24 - 41) specificirala tožbeni zahtevek tako, da je pojasnila katere račune je izterjevala v posameznem izvršilnem postopku zoper najemnika F.B., koliko so znašali stroški posameznega izvršilnega postopka ter napravila obračun zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega računa do vložitve predloga za izvršbo v katerem je bil ta račun zajet, pri tem pa zahteva še zakonske zamudne obresti od naslednjega dne po vložitvi posameznega predloga za izvršbo dalje do plačila oziroma od zapadlosti posameznega računa dalje do plačila.

- O temelju tožbenega zahtevka:

8. Pravilno sodišče prve stopnje zaključuje, da je toženec kot lastnik stanovanja št. 26 na naslovu Cesta P, M., subsidiarno odgovoren za plačilo zapadlih in neporavnanih obveznosti najemnika F.B. iz naslova dobavljene toplotne energije, pri čemer ima njegova obveznost naravo subsidarnega poroštva.

9. Medtem, ko je pritožbeno nesporno, da takšna obveznost na podlagi petega odstavka 24. člena SZ-1 obstoji za terjatve nastale po 25. 6. 2008, ko je v veljavo vstopila novela SZ-1A (Ur. l. RS, št. 57/2008), ki je odpravila razlikovanje med subsidiarno odgovornostjo lastnikov tržnih in službenih stanovanj ter lastnikov neprofitnih stanovanj za obratovalne stroške (oziroma za terjatve iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe(1)) najemnikov, ki jo je do tedaj poznal prvotni SZ-1, je med pravdnima strankama sporno predvsem, ali je toženec subsidiarno odgovarja tudi za obratovalne stroške najemnika zapadle do tega dne.

10. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o temelju tožbenega zahtevka pravilno oprlo tudi na določila splošnih pogojev tožnice, in sicer splošne pogoje za dobavo in odjem toplote iz distribucijskega omrežja Mestne občine (Uradni list RS, št. 20/2006, v nadaljevanju splošne pogoje iz leta 2006), ki so že v letu 2006 določali subsidiarno odgovornost lastnika neprofitnega stanovanja, kakor tudi na predhodne Splošne pogoje za dobavo toplote iz vročevodnega omrežja Javnega podjetja T. d.o.o. (Medobčinski uradni vestnik – MUV, št. 1/2000, v nadaljevanju splošne pogoje iz leta 2000).

11. Oboji splošni pogoji imajo pravno naravo predpisa, saj so sprejeti na osnovi direktnega pooblastila iz 70. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju: EZ(2)), ki pooblašča sistemskega operaterja za sprejem Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije, toplote in plina, pri čemer morajo biti ti splošni pogoji skladni z metodologijo, ki jo določi Agencija RS za energetiko (v nadaljevanju: Agencija) po predhodnem soglasju vlade. Agencija je tako na podlagi 70. in 87. člena EZ izdala Akt o določitvi metodologije za določitev splošnih pogojev za dobavo in odjem toplote iz distribucijskega omrežja (Uradni list RS, št. 74/2005, v nadaljevanju: Akt), na podlagi katerega je nato tožnica sprejela Splošne pogoje iz leta 2006, h katerim je dala soglasje tudi lokalna skupnost in ki določajo, da v primeru oddaje nepremičnine v najem lahko odjemalec pisno pooblasti najemnika za plačevanje stroškov za ogrevanje. Pooblastilo preda distributerju toplote. V primeru, da najemnik ne poravna stroškov distributerju toplote je odjemalec (lastnik) subsidiarno - nadomestno odgovoren za plačilo neporavnanih obveznosti (šesti odstavek 22. člena). V skladu z 16. točko prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev je odjemalec toplote vsaka fizična ali pravna oseba, ki je lastnik nepremičnine ali dela nepremičnine, kateri distributer toplote na podlagi pisne pogodbe ali brez nje dobavlja toploto po distribucijskem omrežju. Odjemalec toplote je lahko v skladu s Splošnimi pogoji tudi skupina fizičnih ali pravnih oseb, ki so priključene na skupno odjemno mesto, kot je to v danem primeru, skupno odjemno mesto imenovano TOP 209, kamor so priključeni bloki z vhodi na Cesti proletarskih brigad, kar pa povedanega ne spremeni. Pogodba o dobavi in sprejemu toplote mora biti torej sklenjena z lastnikom (dela) nepremičnine in ne z morebitnim najemnikom. Takšno določilo ni v nasprotju z določilom četrtega odstavka 24. člena SZ-1, ki določa najemnika kot zavezanca za plačilo obratovalnih stroškov. Navedeni člen SZ-1 namreč ne določa, da mora biti najemnik hkrati tudi pogodbena stranka v pravnih razmerjih do dobaviteljev energentov. To je tudi logično, ker mora lastnik stanovanja, ki ga oddaja v najem poskrbeti, da je stanovanje primerno za bivanje(3). Stanovanje pa je primerno za bivanje samo v primeru, če je poleg prostorskih pogojev zagotovljena tudi dobava osnovnih energentov (toplote, elektrike, vode ipd.).

12. Splošni pogoji iz leta 2006 za odjemalca veljajo ne glede na to ali je z distributerjem sklenil pogodbo za dobavo in odjem toplote iz distribucijskega omrežja ali ne, saj se šteje, da je pogodba sklenjena z dnem začetka dobave in sprejema toplote tudi, v kolikor pogodba ni sklenjena v pisni obliki oziroma v kolikor ni podpisana s strani odjemalca ali distributerja (1. člen v zvezi z drugim odstavkom 19. člena). Smiselno enako določata tudi 15. člen Akta in drugi odstavek 2. člena Pogodbe o dobavi in sprejemu toplote (priloga spisa A24), zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

13. Za terjatve, ki so nastale v času veljavnosti Splošnih pogojev iz leta 2006, izhaja torej subsidiarna odgovornost toženca kot lastnika neprofitnega stanovanja že iz 22. člena Splošnih pogojev, kakor tudi iz 3. člena Pogodbe o dobavi in sprejemu toplote, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju tega sklepa.

14. Tudi predhodni Splošni pogoji iz leta 2000 so bili sprejeti na podlagi direktnega pooblastila iz 70. člena EZ(4) in so enako določali, da v kolikor pogodba o dobavi toplote ni sklenjena v pisni obliki, se šteje, da je pogodbeno razmerje med dobaviteljem in odjemalcem (lastnikom)(5) nastalo z dnem dobave toplote (prvi odstavek 17. člena). Res je, da so ti splošni pogoji v nadaljevanju citiranega člena predpisovali solidarno odgovornost odjemalca in dejanskega uporabnika toplote za nastale obveznosti, vendar je potrebno ob tem upoštevati dejstvo, da so nekongentna določila splošnih pogojev v prvi vrsti namenjena varstvu dobavitelja toplote(6) in ne odjemalca toplote, zato se je lahko lastnik stanovanja s pogodbo zavezal dobavitelju strožje(7), kot je bilo to v danem primeru. Tako sta se pogodbeni stranki v 3. členu pogodbe dogovorili, "da se lastnik stanovanja, ki stanovanje oddaja v najem, lahko z najemnikom dogovori, da dobavitelj stroške ogrevanja zaračunava najemniku. Ob morebitnem najemnikovem neplačevanju obveznosti dobavitelju, pa je lastnik subsidiarno odgovoren in je dolžan stroške poravnati na podlagi Stvarnopravnega zakonika. Ob sklenitvi takega dogovora je lastnik dolžan o tem obvestiti dobavitelja s pisno izjavo in najemno pogodbo." Iz predložene podpisane najemne pogodbe z dne 27. 1. 2000, sklenjene med tožencem in najemnikom F.B. izhaja, da sta se dogovorila, da plačuje stroške ogrevanja najemnik (peta alineja drugega odstavka 10. člena najemne pogodbe). S predložitvijo najemne pogodbe tožnici je toženec kot lastnik stanovanja zadostil zahtevam iz 3. člena pogodbe o dobavi in sprejemu toplote, da torej stroške ogrevanja primarno plačuje najemnik, toženec kot lastnik stanovanja pa odgovarja subsidiarno. Tak dogovor med tožencem kot lastnikom in tožnico kot dobaviteljico je možen in ne nasprotuje zgoraj naštetim predpisom(8).

15. Povedano velja še toliko bolj, ker je potrebno upoštevati dejstvo, da se toženec od "običajnega" lastnika stanovanja razlikuje po tem, da nikoli ne more bivati v stanovanju, niti biti najemnik stanovanja. Ustanovljen je bil z Odlokom o ustanovitvi Javnega medobčinskega stanovanjskega sklada (Medobčinski uradni vestnik Štajerske in Koroške regije, št. 6/2009, 25/2009, 22/2010, 3/2011, 19/2014). Njegova naloga pa je upravljanje in razpolaganje z namenskim premoženjem, ki ga sestavljajo stanovanja in stanovanjske hiše ter drugo premoženje potrebno za zagotavljanja javnega interesa na področju stanovanjske oskrbe. Stanovanja toženec podeljuje na javnem razpisu, na katerega se lahko prijavi vsak, ki takšno stanovanje potrebuje in izpolnjuje pogoje, pri čemer se o uvrstitvi na prednostno listo in izbiri nato odloča v posebnem upravnem postopku. Ta postopek je svojevrstna socialna kategorija, v katerem se upoštevajo socialni položaj in potrebe iskalcev najemnih stanovanj. Gre za zasledovanje javnega interesa za zagotavljanje stanovanja tudi socialno najšibkejšim, to pa je hkrati tudi podlaga za omejevanje lastninske pravice lastnika stanovanja in na drugi strani za opredelitev dolžnosti lastnika v zvezi s postopkom oddaje stanovanja v najem, v zvezi z vsebino najemne pogodbe in odpovedjo le - te ter kritja stroškov v primeru neplačila. Navedeno predstavlja specifičnost razmerja med lastnikom in najemnikom neprofitnega stanovanja, v okviru katere je potrebno razlagati toženčevo odgovornost za plačilo stroškov ogrevanja.

16. Za terjatve, ki so nastale v času veljavnosti Splošnih pogojev iz leta 2000, izhaja torej subsidiarna odgovornost toženca kot lastnika neprofitnega stanovanja iz 3. člena Pogodbe o dobavi in sprejemu toplote in ne iz določb 15. člena ZTLR oziroma 68. člena SPZ, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje.

O zastaranju tožbenega zahtevka:

17. Pritožbeno nesporno je, da je tožnica kot upnica pravočasno sprožila izvršilne postopke zoper najemnika F.B. za izterjavo zapadlih in neporavnanih obveznosti, s čimer je pretrgala tudi zastaranje terjatve zoper toženca kot subsidiarnega poroka (tretji odstavek 1034. člena OZ). Če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev ali z uveljavljanjem pobota terjatev v sporu oziroma s priglasitvijo terjatve v kakšnem drugem postopku, začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan. To velja tudi, če je bilo zastaranje pretrgano s predlogom za prisilno izvršbo ali zavarovanje (tretji odstavek v zvezi s petim odstavkom 369. člena OZ).

18. Glede na navedeno je oziroma bi zastaranje terjatve zoper toženca začelo teči šele po pravnomočnem zaključku posameznega izvršilnega postopka, in ne že naslednji dan po vložitvi predloga za izvršbo, kot to zmotno meni pritožba.

19. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da iz kopij predloženih izvršilnih postopkov zoper najemnika F.B. ne izhaja, da bi bili kateri izmed njih že pravnomočno končani. Toženec je namreč ves čas postopka izpostavljal vprašanje ali so predmetni izvršilni postopki v posledici začetka postopka osebnega stečaja nad najemnikom še v teku ali so morda že pravnomočno zaključeni, pri tem pa je tožnica sama kot dokaz predložila potrdilo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 12. 10. 2015 (priloga spisa A38) iz katerega izhaja, da so nekateri izvršilni postopki že pravnomočno končani. Tako se je izvršilni postopek opr. št. VL 97337/2010 pravnomočno končal dne 18. 9. 2013, izvršilni postopek opr. št. VL 45737/2008 pravnomočno končal dne 21. 3. 2011, izvršilni postopek opr. št. I 08381/2006 pravnomočno končal dne 27. 2. 2012 in izvršilni postopek opr. št. I 13696/2005 pravnomočno končal dne 12. 2. 2015. Vsi navedeni izvršilni postopki z izjemo zadnjega (opr. št. I 13696/2005) so se tako končali še pred začetkom postopka osebnega stečaja nad najemnikom F.B. (20. 1. 2015) zaradi česar se zastavlja vprašanje zastaranja tega dela tožbenega zahtevka, kot to utemeljeno izpostavlja toženec (drugi odstavek 1034. člena OZ). Prav tako iz predmetnega potrdila z dne 12. 10. 2015 izhaja, da sklep o izvršbi, opr. št. I 12504/2000 z dne 24. 10. 2000, sploh še ni pravnomočen in da so preostali izvršilni postopki še v teku. Tega se očitno zaveda tudi tožnica, ki je na naroku za glavno obravnavo z dne 10. 11. 2015 sama navedla, da je večina izvršilnih postopkov še v teku ter da zastaranje terjatve začne znova teči od pravnomočnega zaključka posameznega izvršilnega postopka, kar pa je sodišče prve stopnje povsem spregledalo, potrdila Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 12. 10. 2015 pa tudi ni dokazno ocenilo, čeprav ga je zajelo z dokaznim sklepom (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

20. V danem primeru je tako zastaranje dela terjatve, ki izvira iz posameznega že pravnomočno zaključenega izvršilnega postopka začelo teči znova po pravnomočnem zaključku tega izvršilnega postopka in vprašanje na katerega bo moralo odgovoriti sodišče prve stopnje je ali so terjatve, ki izvirajo iz pravnomočno zaključenih izvršilnih postopkov do začetka postopka osebnega stečaja že zastarale, česar pa sodišče prve stopnje (še) ni ugotavljajo. Tožnica je namreč svojo terjatve do najemnika F.B. prijavila v postopek osebnega stečaja (priloga spisa A32), s čimer je bilo zastaranje znova pretrgano (tretji odstavek 1034. člena OZ), predmetni stečajni postopek pa še ni končan. Ne glede na navedeno pa ne gre spregledati dejstva, da iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev izhaja, da je stečajni upravitelj prerekal del priglašene terjatve, in sicer v skupni v višini 3.671,57 EUR, kot to podrobneje izhaja iz izjave upravitelja R.T..

O višini tožbenega zahtevka:

21. Kot že rečeno vtoževana terjatev v skupni višini 8.517,42 EUR predstavlja skupek glavnic iz posameznih izvršilnih postopkov (t.j. zapadlih in neporavnanih računov za dobavo toplotne energije), pripadajočih zakonskih zamudnih obresti in izvršilnih stroškov, pri čemer je tožnica na naroku za glavno obravnavo z dne 10. 11. 2015 pojasnila, da računi v konto kartici kupca z dne 24. 10. 2014, ki se končajo s črko "G" predstavljajo glavnico po posameznih sklepih o izvršbi, računi, ki se končajo s črko "T" predstavljajo sodno takso, računi, ki se končajo s črko "O" predstavljajo obračun zamudnih obresti ter računi, ki se končajo s črko "S" stroške izvršilnega postopka. Tako pojasnjen ključ pa po oceni sodišča druge stopnje ne zadošča za celovito razumevanje obračuna dolga oziroma višine vtoževane terjatve, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, ki v tej zvezi samo zapiše, "da so navedbe in vsebina predloženih listin lahko mestoma težko razumljivi". Posledično je stališče sodišča prve stopnje, da so ugovori toženca v zvezi z višino tožbenega zahtevka povsem pavšalni, neutemeljeno, saj toženec z načinom obračuna terjatve vse do naroka za glavno obravnavo sploh ni bil seznanjen in mu zato ni mogel argumentirano nasprotovati. Ne glede na navedeno pa je toženec tekom postopka na prvi stopnji ves čas nasprotoval pravilnosti izračuna višine terjatve (specifikaciji dolga) in ob tem zatrjeval, da določeni vtoževani računi sploh niso zajeti v predhodnih izvršbah zoper najemnika, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

22. Je pa sodišče prve stopnje v tej zvezi zavzelo kontradiktorno stališče, da je tožnica višino tožbenega zahtevka izkazala s tem, da je "na jasen način predstavila način razdeljevanja in sodišču predložila račune s specifikacijami (A3)" (19. točka obrazložitve), pri tem pa v nadaljevanju izpodbijane sodbe navedlo, da "kontna kartica kupca, na podlagi katere je tožena stranka oblikovala zahtevek, neposredno ne izkazuje zneskov, ki so bili predmet izvršilnih postopkov zoper najemnika" in da "tožeča stranka ni predložila vseh računov, kot jih navaja v konto kartici kupca" (29. točka obrazložitve). Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da so nekateri izvršilni postopki že pravnomočno zaključeni ter da je tudi stečajni upravitelj R.T. deloma prerekal priglašeno terjatev tožnice v osebnem stečaju dolžnika F.B., in sicer celo zaradi (delnega) poplačila glavnice v izvršilni postopkih, opr. št. I 04/12301, opr. št. I 06/08381, opr. št. I 06/13250 in opr. št. I 12651/2007, kakor tudi zakonske zamudne obresti ter izvršilne stroške v vseh preostalih izvršilnih postopkih z izjemo dveh (opr. št. VL 216672/2012 in opr. št. 94834/2012), sodišče druge stopnje zaključuje, da tožnica ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu (prvi odstavek 7. člena v zvezi z 212. členom ZPP) v zvezi z višino tožbenega zahtevka, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje.

23. Ob tem ne gre spregledati niti dejstva, da je med pravdnima strankama nesporno, da je najemno razmerje z najemnikom F.B. prenehalo dne 30. 4. 2012, o čemer je bila tožnica obveščena dne 28. 5. 2012, zaradi česar od tedaj naprej subsidiarna odgovornost lastnika stanovanja ne more biti več pravna podlaga tožbenega zahtevka, kot to spregleda sodišče prve stopnje. Tožnica namreč vtožuje tudi terjatve iz leta 2014, kot to utemeljeno opozarja pritožba, ki pa lahko imajo podlago le v samostojni in ne subsidiarni odgovornosti lastnika za obratovalne stroške stanovanja. Obveznost najemnika in lastnika namreč temelji na različnih pravnih podlagah. Nima pa obravnavana pritožba prav, da so vtoževane terjatve iz leta 2014 že zajete v izvensodni poravnavi (priloga spisa B3), saj je bila ta sklenjena že dne 19. 12. 2013 in zajema samo terjatve iz leta 2012 in 2013 ter se v zvezi z najemnikom F.B. nanaša zgolj na zapadle in neporavnane obveznosti imenovanega, ki jih je tožnica uveljavljala v izvršilnem postopku opr. št. VL 188969/2012, ki pa ni zajet s predmetnim tožbenim zahtevkom.

24. V zvezi z višino tožbenega zahtevka pritožba še neutemeljeno graja, da je toženec postal lastnik predmetnega stanovanja šele meseca novembra 2001, saj je kot lastnik stanovanja najemno pogodbo z najemnikom F.B. sklenil že dne 27. 1. 2000 (priloga spisa B1).

25. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje v zvezi s tekom izvršilnih postopkov in višino terjatve zmotno ugotovilo dejansko stanje ter posledično v zvezi z zastaranjem terjatve zmotno uporabilo materialno pravo, pri tem pa glede odločilnih dejstev obstaja tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vsled česar ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, saj so razlogi o odločilnih dejstvih sami s seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), kar narekuje razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točki I. in IV. izreka) ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj sodišče druge stopnje kršitev postopka glede na njihovo naravo ne more samo odpraviti, ker bi s tem ugotavljajo dejstva, ki jih nobena izmed pravdnih strank ni določno zatrjevala ter izvajalo dokaze, o katerih sodišče prve stopnje sploh ni sprejelo dokazne ocene.

26. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje tako opraviti celovito dokazno oceno sprejetih dokazov in ponovno odločiti.

27. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi toženca deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v ugodilnem ter stroškovnem delu (točkah I. in IV. izreka) razveljavilo, kot je to razvidno iz točke I. izreka tega sklepa (prvi odstavek 354. člena ZPP).

O pravdnih stroških:

28. Delna razveljavitev odločbe o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, saj se dosežen uspeh pravdnih strank v ponovljenem postopku lahko spremeni (drugi odstavek 154. člena v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 165. člena ZPP).

O pritožbenih stroških:

29. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1) : V tej zvezi sodišče druge stopnje pojasnjuje, da zajema obratovanje večstanovanjske stavbe po tretjem odstavku 25. člena SZ-1 sklepanje in izvrševanje poslov, ki so potrebni za zagotavljanje pogojev za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe kot celote ter za uporabo skupnih delov večstanovanjske stavbe. Kadar so dobave in storitve namenjene za posamezne dele, se stroški zanje štejejo za skupne stroške pod pogojem, da naprave večstanovanjske stavbe ne omogočajo individualnega odjema in obračuna dobav ter storitev za posamezne dele. Stroški ogrevanja stanovanj na daljavo v sporni večstanovanjski stavbi so tipičen primer skupnih obratovalnih stroškov po tretjem odstavku 25. člena SZ-1. Posameznih stanovanj namreč ni mogoče odklopiti od sistema ogrevanja. Če bi bilo to mogoče, bi se v stavbo dobavljena toplotna energija, zaradi svoje specifičnosti še vedno izgubljala tudi preko odklopljenega stanovanja (zidovi, stavbno pohištvo) - tako tudi sodba Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 1605/2013 z dne 4. 3. 2014. Op. št. (2) : Uradni list RS, št. 79/1999, 8/2000 - popr., 52/2002 - ZJA, 110/2002 - ZGO-1, 50/2003 - odl. US, 51/2004. Op. št. (3) : Lastnik stanovanja mora na podlagi prve alineje 92. člena SZ-1 izročiti stanovanje kot predmet najema po najemni pogodbi v stanju, ki najemniku stanovanja omogoča normalno uporabo stanovanja, skladno z veljavnimi normativi in standardi.

Op. št. (4) : Uradni list RS, št. 79/1999, 8/2000 - popr.

Op. št. (5) : Drugi odstavek 2. člena določa: Odjemalec toplote je vsaka fizična ali pravna oseba, ki je lastnica objekta ali dela objekta in je priključena na vročevodno omrežje dobavitelja in prejema od dobavitelja toploto (v nadaljnjem besedilu: odjemalec).

Op. št. (6) : Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 114/2011 z dne 15. 10. 2013: "Takšna ureditev ne nasprotuje nobenemu predpisu višje hierarhične ravni in je tudi logična. Ščiti dobavitelja, ki nima vpliva na to, kdo se bo grel, kdo bo torej dejanski uporabnik toplote in s tem, če naj obvelja tožilčeva razlaga, njegov dolžnik. Dobavitelj nima vpliva na to, s kom bo na ta način stopil v pogodbeno razmerje. Ne obvladuje tveganja morebitne neplačevitosti takšnih prejemnikov njegovih dobav oziroma storitev in tudi nima koristi od tega, da prostore, ki jih ogreva lastniku, uporablja tretja oseba." Op. št. (7) : Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cp 218/2012 z dne 5. 6. 2012. Op. št. (8) : Tako tudi sodba Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 651/2016 z dne 4. 10. 2016.