Jedro

Tožnik je bil od 2. 11. 2012 dalje družbenik zasebne družbe in poslovodna oseba ter v tem času ni bil zavarovan na drugi podlagi. Zato so izpolnjeni pogoji za obvezno zavarovanje po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1. Tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb tožene stranke in na ugotovitev, da od 2. 11. 2012 nima lastnosti zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 31. 12. 2012 in 6. 3. 2013 ter da se ugotovi, da tožnik od 2. 11. 2012 nima lastnosti zavarovanca po drugem odstavku 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da mu na glavni obravnavi ni bilo dovoljeno pojasniti vse ugovore in navesti vsa neskladja v zvezi z izpodbijano odločbo in Zakonom o delovnih razmerjih ter Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in v zvezi s kršitvijo ustavnih in temeljnih človekovih pravic ter neskladnosti navedenih predpisov v posameznih členih z Ustavo RS. Ker je primer zapleten je pričakoval, da bo na zaslišanju imel možnost navesti vsa dejstva, kar pa ni bilo dovoljeno. S takim postopanjem naj bi bil kršen 21. in 25. člen Ustave RS. Izpodbijana odločba tožene stranke nima pravne podlage. Dejstvo je, da je v času od 1. 10. 2001 do 31. 10. 2010 imel registrirano in prijavljeno dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik pod nazivom A. s.p.. Za celotno obdobje je tudi plačal z zakonom predpisane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zdravstveno zavarovanje, kar pomeni, da bi se mu moralo celotno obdobje, torej skupaj 9 let, šteti v pokojninsko dobo. B. d.o.o. je bil od leta 2000 vseskozi v blokadi in poslovanje ni bilo mogoče. Edini priliv, ki ga je prejel v mesecu juliju 2007, je bil znesek 6.200,00 EUR od likvidacijskega upravitelja C. d.d., kar pa je zasegel DURS za DDV. Meni, da ga je tožena stranka zavedla ter oškodovala in mu preprečila upokojitev, saj mu do polne delovne dobe 40 let manjka samo 10 mesecev. Glede na predhodni variantni izračun in ugotovitveni zapisnik pa so se upoštevali plačani prispevki samo za obdobje od 8. 7. 1970 do 30. 11. 1999 ter za obdobje od 1. 10. 2010 do 31. 10. 2012. Zahteva za ponovni izračun delovne dobe je bila poslana tudi na OE ZPIZ D.. Tožnik v nadaljevanju navaja pravne podlage ter besedila posameznih členov iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) ter Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) in nadalje določbe Ustave RS in pa določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami). Po mnenju tožnika naj bi bila tudi sporna sestava sodišča prve stopnje, saj naj bi bil senat sestavljen iz vpletenih strani in gre tako za navzkrižje interesov. S tem naj bi bil kršen tudi 23. člen Ustave RS. Tožnik omenja tudi mednarodne akte. Zaradi izpodbijane odločbe tožene stranke mu je bilo onemogočeno prostovoljno zavarovanje, tako da je ostal brez osnovnega kot dopolnilnega zavarovanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 6. 3. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 31. 12. 2012. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva zasebne družbe B. d.o.o., v kateri je hkrati poslovodna oseba, na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1, od 2. 11. 2012 dalje.

6. V zadevi je sporno, ali ima tožnik lastnost zavarovanca po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1. Iz navedene določbe izhaja, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v RS, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi.

7. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki med strankama tudi niso sporna izhaja, da je tožnik edini družbenik v družbi B. d.o.o., v kateri je hkrati tudi poslovodna oseba. Omenjeno je razvidno tudi iz zgodovinskega izpisa iz sodnega oz. poslovnega registra za obdobje od 1. 2. 2008 dalje, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. Iz njega izhaja, da je tožnik 100 % lastnik družbe ter nadalje, da je tudi direktor družbe. V času do 2. 11. 2012 je bil kot poslovodja določena druga oseba, tožnik pa je bil voden kot prokurist. Od 2. 11. 2012 pa je bil tožnik ponovno direktor družbe. Bistveno za odločitev je tudi dejstvo, da tožnik v obdobju od 2. 11. 2012 dalje ni bil vključen v zavarovanje na drugi podlagi. Iz obvestila Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 28. 4. 2013, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa izhaja, da tožnik z 2. 11. 2012 ne izpolnjuje več pogojev za vodenje v evidenci, ker na podlagi 1. alineje 129. člena Zakona o urejanju trga dela, ni več brezposelna oseba. Že sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da dejstvo, da je družbenik zasebne družbe in hkrati poslovodna oseba, pomeni, da to izključuje pridobitve statusa brezposelne osebe. Prav tako iz 22. člena ZPIZ-1 izhaja, da so obvezno zavarovani kot brezposelni le tisti, ki prejemajo denarno nadomestilo za primer brezposelnosti in osebe, ki jim zavod za zaposlovanje plačuje prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za priznanje pravice do pokojnine. Za tak primer pa v predmetni zadevi ne gre.

8. Glede na navedeno so tudi po stališču pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za vključitev tožnika v obvezno zavarovanje po že citiranem drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1. Na vključitev v zavarovanje namreč nima nobenega vpliva odgovor na vprašanje, ali je v času pred oz. po vključitvi v zavarovanje prejel dohodke, temveč je odločilo zgolj dejstvo, da je bil družbenik zasebne družbe in da je bil v tej družbi tudi poslovodna oseba ter da ni bil zavarovan na drugi podlagi. ZPIZ-1 je sicer v drugem odstavku 15. člena, ki je veljal do sprejema novele ZPIZ-1 (Ur. l. RS, št. 109/2001) kot pogoj določal, da se obvezno zavarujejo poslovodne osebe in družbeniki, katerih osnova za obračun dohodnine dosega najmanj znesek minimalne plače, če niso obvezno zavarovani na drugi podlagi. Z že citirano novelo pa je bil navedeni drugi odstavek 15. člena spremenjen tako, da je določeno, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v RS, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi, kar pomeni, da ni več odločilno doseganje dohodka oz. dobička. Tudi sedaj veljavni ZPIZ-2 v prvem odstavku 16. člena določa, da se obvezno zavarujejo osebe, ki so družbenice ali družbeniki oz. delničarji gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi v RS, oz. ustanoviteljice oz. ustanovitelji zavodov ter zadrug in so poslovodne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi. Torej tudi po določbi novega ZPIZ-2 vključitev v zavarovanje družbenikov, ki so poslovodne osebe, ni vezano na vprašanje doseganja dohodka oz. dobička. V zvezi s tem je stališče zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 162/2014 z dne 15. 12. 2014. Vrhovno sodišče RS v tem primeru pojasnjuje, da se opredelitev iz 8. člena ZPIZ-1 tako kot je zapisana lahko nanaša le na osebe iz prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Tudi pogoji, pod katerimi zavarovanje ni obvezno (18. člen ZPIZ-1, takoimenovani izvzem iz zavarovanja) se ne nanašajo na družbenike zasebnih družb v RS, ki so poslovodne osebe, ampak samo na zaposlene iz prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Pokojninsko zavarovanje družbenikov zasebnih družb v RS, ki so poslovodne osebe (in niso zavarovane na drugi podlagi), je po določbi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 obvezno in nastane z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za tako zavarovanje (drugi odstavek 7. člen ZPIZ-1). Vrhovno sodišče RS v navedeni sodbi dodatno pojasnjuje, da obveznost plačila prispevkov oz. višina osnove za obračun prispevkov za zavarovance iz drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 ni odvisna od prihodkov (dobička družbe). Ker je višina zavarovalne osnove glede na višino davčne osnove določena v 209. členu ZPIZ-1, pri čemer za zavarovance iz drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 ne more biti manjša od najnižje pokojninske osnove (četrti odstavek 208. člena ZPIZ-1) in glede na to, da v 18. členu ZPIZ-1 (ki določa pogoje, pod katerimi zavarovanje ni obvezno), ti zavarovanci niso zajeti, ima lastnost zavarovanca tudi družbenik - poslovodna oseba, ki ni ustvaril dobička.

9. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi prišlo do kršitve predpisov, kot jih navaja tožnik. V sporni zadevi ne gre za delovno razmerje, kar pomeni, da določbe ZDR-1 glede vključitve v zavarovanje kot družbenik, ki je istočasno poslovodna oseba, nimajo nobene povezave. Po mnenju pritožbenega sodišča tudi ne gre za kršitev mednarodnih aktov oz. Ustave RS, saj ZPIZ-1 povsem jasno določa, da zavarovanje nastane že po samem zakonu in da gre za obvezno zavarovanje oseb v primeru, ko je izpolnjen dejanski stan, kot je urejen v določbah ZPIZ-1 oz. sedaj ZPIZ-2. 10. Tožnik v pritožbi navaja, da mu pred sodiščem ni bilo omogočeno, da bi dodatno, v okviru zaslišanja, pojasnil ključna dejstva. V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja, da je tožnik vložil tožbo in v tožbi je imel možnost pojasniti vsa ključna dejstva. ZPP namreč v prvem odstavku 7. člena določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Namen zaslišanja pa ni, da bi stranka dodatno pojasnjevala dejstva. V sporni zadevi tudi ni bilo potrebno zaslišanje stranke, saj so bila vsa dejstva, bistvena za odločitev, razvidna že iz tožnikovih navedb in pa dokumentacije v upravnem spisu. Tožnik na naroku na zapisnik tudi ni podal nobenih pripomb, kar pomeni, da so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Prav tako tožnik neutemeljeno uveljavlja, da naj bi bil senat sodišča prve stopnje nepravilno sestavljen. Pri sojenju so sodelovali sodniki porotniki, ki se volijo z list kandidatov zavarovancev in zavodov. Oblikovanje list je določeno v 16. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Razen tega pa pritožbeno sodišče zgolj še opozarja na določbo drugega odstavka 72. člena ZPP, kjer je določeno, da mora stranka, v primeru če meni, da sodnik oz. sodnik porotnik ne bi smel opravljati sodniške funkcije, njegovo izločitev zahtevati takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe. Tožnik pa izločitve ni zahteval. 11. Glede pritožbenih navedb v zvezi z upoštevanjem zavarovalne dobe, pa pritožbeno sodišče poudarja, da vprašanje, ali in za katero obdobje so bili plačani prispevki, ni bilo predmet presoje v sporni zadevi. Sodišče je bilo namreč vezano na presojo izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, ki se je nanašala na vprašanje lastnosti zavarovanca. Glede izpolnitve pogojev za upokojitev oz. glede plačila prispevkov ter dopolnjene zavarovalne dobe, se lahko tožnik neposredno obrne na toženo stranko, kar je očitno tudi že storil, saj v pritožbi sam navaja, da je bila zahteva za ponovni izračun delovne dobe že poslana na OE ZPIZ D..

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.