Jedro

Sklep o zavrnitvi začasne odredbe z dne 9.9.2009 je pravnomočen. Pravnomočnost obsega ves dejanski kompleks (zgodovinski dogodek), s katerim se utemeljuje ali bi se lahko utemeljevalo izdajo sodne odločbe. Zajema tudi dejstva, ki so obstajala v času izdaje odločbe, a v postopku niso bila uveljavljana. Tožnik v ponovljenem predlogu ne navaja ničesar takega, kar bi presegalo tako pojmovane objektivne meje pravnomočnosti. Njegovo zahtevo je bilo zato treba zavreči kot nedopustno.

Izrek

I. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi stroške postopka za izdajo začasne odredbe.

Obrazložitev

1. Urad RS za varstvo konkurence (v nadaljevanju: Urad) je v postopku ugotavljanja usklajenega ravnanja družb po Zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1) z odločbo ugotovil, da je pet družb, med katerimi je tudi tožnik, ravnalo „usklajeno pri zvišanju cen električne energije za gospodinjske odjemalce, saj so zvišanje cen napovedale sočasno, tj. 22. in 23.11.2007, v skoraj enakem znesku ter s pričetkom veljavnosti na isti dan, tj. 1.1.2008.“ S tako opisanim ravnanjem naj bi preprečevale, ovirale oziroma izkrivljale konkurenco v Republiki Sloveniji (1. točka izreka). Urad je ugotovil, da opisano ravnanje predstavlja kršitev 6. člena ZPOmK-1 in 81. člena Pogodbe ES in je prepovedano in nično (2. točka izreka), odločil je, da morajo družbe prenehati s takim ravnanjem (3. točka izreka), da se izrek odločbe objavi na spletni strani Urada (4. točka izreka), in da med postopkom niso nastali posebni stroški (5. točka izreka).

2. Tožnik s tožbo v postopku sodnega varstva zahteva, da Vrhovno sodišče odpravi odločbo Urada.

3. Ker naj bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda, je tožnik na podlagi 32. člena ZUS-1 predlagal, da Vrhovno sodišče do pravnomočne odločitve o tožbi z začasno odredbo zadrži „izvršitev in učinkovanje“ izpodbijane odločbe. To sodišče je s sklepom z dne 9.9.2008 predlagano začasno odredbo zavrnilo.

4. Tožnik ponovno vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri ponavlja razloge, ki po njegovem mnenju opravičujejo njeno izdajo (nastanek težko popravljive škode, ker bi 73.000 gospodinjstev lahko zahtevalo vrnitev preveč plačanih zneskov za dobavljeno električno energijo). V ponovljeni zahtevi navaja, da mu ni jasno, kako naj izvrši izpodbijano odločbo tožene stranke, polemizira pa tudi s stališčem, izraženim v sklepu o zavrnitvi prve zahteve za izdajo začasne odredbe (glede tega, kaj naj bi bil javni interes). Tožnik torej (vsaj v tem delu) uporablja svojo novo zahtevo za izdajo začasne odredbe kot nekakšno pravno sredstvo zoper sklep o zavrnitvi začasne odredbe.

5. Sklep o zavrnitvi začasne odredbe z dne 9.9.2009 je pravnomočen. Pravnomočnost obsega ves dejanski kompleks (zgodovinski dogodek), s katerim se utemeljuje ali bi se lahko utemeljevalo izdajo sodne odločbe. Zajema tudi dejstva, ki so obstajala v času izdaje odločbe, a v postopku niso bila uveljavljana. Tožnik v ponovljenem predlogu ne navaja ničesar takega, kar bi presegalo tako pojmovane objektivne meje pravnomočnosti. Njegovo zahtevo je bilo zato treba zavreči kot nedopustno (3. odstavek 189. člena ZPP v zvezi z določbama 1. odstavka 22. člena ZUS-1 in 2. odstavka 54. člena ZPOmK-1).

6. Izrek o stroških postopka temelji na analogni uporabi določbe 4. odstavka 25. člena ZUS-1.