Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov tožnici v času, ko je dojila otroka, ni zakonita, saj je uživala posebno varstvo pred odpovedjo.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Revizija glede odločitve o regresu za letni dopust, presežka plač in materialnih stroškov se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je redna odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 3.5.2005 nezakonita. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje od 3.6.2005 dalje in ji za čas od prenehanja delovnega razmerja do 30.11.2005 obračunati vse zapadle plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja, od 1.12.2005 pa razliko v plači, ki jo tožnica prejema na fakulteti za socialno delo in pripadajočo plačo ter tožnico pozvati nazaj na delo, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico od dne prenehanja delovnega razmerja, razen delovne dobe, pridobljene pri drugem delodajalcu ter ji obračunati razliko med že izplačanim in pripadajočim regresom za letni dopust za leto 2005 v višini 81.972,33 SIT bruto, od dobljenega zneska odvesti pripadajoči davek in neto znesek izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.2005 dalje, vse v 15-ih dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek glede presežka plač, vpisa delovne dobe, regresa v višini 60.291,67 SIT bruto, iz naslova odpravnine zaradi razrešitve in iz naslova povračila materialnih stroškov, je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 82.410,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe prve stopnje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oz. podrejeno, da jo spremeni tako, da zavrne zahtevek tožnice v celoti. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem specialista pediatra, saj le-ta lahko na sodišču izpove, ali je bil otrok tožnice dejansko dojen. Ne strinja se z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica uživa posebno varstvo pred odpovedjo po 115. členu ZDR in da pri tem upošteva šele v tožbi priloženo potrdilo z dne 19.5.2005, iz katerega izhaja, da naj bi tožnica v času postopka odpovedi še vedno dojila otroka. Tožnica niti do poteka odpovednega roka toženi stranki ni predložila dokazila, zdravniško potrdilo je predložila šele v tožbi. Sodišče prve stopnje se je zadovoljilo z navedbo tožnice iz pisnega zagovora, da je tožena stranka opozorjena, da uživa varstvo po 115. členu ZDR, in da ga očitno ignorira. Tožnica je koristila porodniški dopust od 27.2.2004 do 25.2.2005 ter še letni dopust, vendar tudi po vrnitvi na delo ni uveljavljala pravice doječe matere po 193. členu ZDR, zato tožena stranka ni mogla sklepati o tej okoliščini. Tožnica pa se je zgolj pavšalno sklicevala na 115. člen ZDR, brez navedbe razlogov. Tožnica v času postopka pri delodajalcu niti ni zatrjevala, da doji otroka, niti ni izkoristila pravic doječe matere. Tako toženi stranki niso bili znani razlogi, niti ni imela indicev, da tožnica otroka doji, glede na starost otroka pa se ji to ni zdelo verjetno. Prepričana je, da predložitev novih dokazov v sodnem postopku ne more biti upoštevana. Ker je tožnici delovno razmerje prenehalo pred 1.7.2005, ji je pripadal le sorazmerni del regresa za letni dopust, ki ji je bil izplačan, zato je tudi ta zahtevek neutemeljen.

Zoper 5. in 6. točko izreka sodbe se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe v 5. in 6. točki razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila tožnica razrešena opravljanja del in nalog podpredsednice društva na korespondenčni seji z dne 11.3.2005 iz krivdnih razlogov. Iz zapisnika navedene seje ne izhaja iz kakšnih razlogov je bila razrešena. Tudi iz obvestila tožene stranke z dne 24.3.2005 ni naveden krivdni razlog, temveč le, da obstajajo razlogi po 47. členu ZDR za spremembo pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je tožena stranka na tožnico dne 11.4.2005 naslovila še obvestilo, da je prenehala potreba po opravljanju njenega dela v društvu in da se jo obvešča o uvedbi postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo v 1., 2., 3. in 4. točki izreka. Navaja, da je očitek pritožbe, da je šele k tožbi priložila potrdilo o tem, da doji otroka, neutemeljen. Toženo stranko je opozorila, da uživa posebno varstvo po 115. členu ZDR. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnice predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Navaja, da je bila tožnica razrešena iz krivdnih razlogov, kar izhaja iz zapisnika korespondenčne seje, katerega priloga je predlog k razrešitvi. Tožnici bi odpravnina pripadala le, če bi bila razrešena brez utemeljenega razloga. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, materialno pravo pravilno uporabilo in ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka.

K pritožbi tožene stranke: Tožnici je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnih razlogov po 3. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002), ker si je protipravno pridržala v posesti službeno vozilo in ga kljub večkratnim pozivom društva ni vrnila v posest in uporabo društvu.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo nezakonitost odpovedi, ker je bila tožnici podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi kljub temu, da je uživala posebno varstvo pred odpovedjo, ker je tožnica v spornem času še dojila. Pritožbeno sodišče se strinja z navedeno odločitvijo sodišča prve stopnje.

Po določbi 1. odstavka 115. člena ZDR delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti ter ves čas, ko doji otroka in staršem v času, ko izrabljajo starševski dopust v obliki polne odsotnosti z dela. Tožena stranka je ravnala v nasprotju s 1. odstavkom 115. člena ZDR. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnica razen, da se je sklicevala na varstvo po 115. členu ZDR, ni predložila nobenih dokazil o tem, za kakšno varstvo gre. Glede na dejstvo, da je tožnica koristila v prejšnjem letu porodniški dopust in da se je v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklicevala na 115. člen ZDR, je razlogovanje pritožbe, da dokazi tožnice (potrdilo zdravnika ginekologa), ki jih je predložila šele v sodnem postopku, ne smejo biti upoštevani, napačno. Ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi izdana tožnici v času, ko je še dojila otroka, je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna tudi odločitev glede plačila razlike regresa za letni dopust za leto 2005. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tudi zahtevku za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja in vrnitev tožnice nazaj na delo, kar vključuje tudi pravico do plačila regresa za letni dopust za leto 2005 v celoti.

K pritožbi tožnice: Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala tudi odpravnino v višini 1.337.145,00 SIT po določbi 14. člena individualne pogodbe o zaposlitvi, ker je bila razrešena brez razloga.

Sodišče prve stopnje je zahtevek na plačilo odpravnine zavrnilo, ko je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je obstajal krivdni razlog za predčasno razrešitev tožnice s funkcije podpredsednice društva, zato v skladu z določbo 12. člena pogodbe o zaposlitvi nima pravice do odpravnine.

Tožnica je imela sklenjeno s toženo stranko individualno pogodbo o zaposlitvi na funkcijo podpredsednika za čas od 15.5.2003 do 14.7.2007. Po določbi 14. člena pogodbe o zaposlitvi ima tožnica pravico do odpravnine v primeru, če je razrešena brez utemeljenega razloga. V primeru pa, da se ugotovi, da tožnica ni voljna ali ni sposobna opravljati prevzete funkcije, se ne izobražuje in usposablja, ali če društvo ne uresničuje sprejetega načrta zaradi ravnanj tožnice, oziroma če gre za napake delavke iz naklepa ali velike malomarnosti, lahko predsednik društva tožnico kadarkoli iz utemeljenih razlogov razreši posebnih pooblastil in odgovornosti in odpove pogodbo. V tem primeru nima pravice do odpravnine (12. člen pogodbe o zaposlitvi). Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica ni upravičena do odpravnine. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je bila tožnica razrešena s funkcije podpredsednice društva na predlog predsednika društva, ker si je samovoljno in protipravno prilaščala osebno vozilo, ki ga je bila dolžna vrniti toženi stranki, potem, ko ji je bila odpovedana podjemna pogodba, na podlagi katere je imela pravico uporabljati vozilo. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil razlog za razrešitev krivdni, kljub temu, da iz samega zapisnika korespondenčne seje z dne 11.3.2005 ne izhaja, iz kakšnih razlogov je bila tožnica razrešena. Razlog pa je bil naveden k prilogi k točki dnevnega reda, ki se je nanašal na razrešitev tožnice, razrešitev pa je bila sprejeta v skladu s predlogom. Ker je bila tožnica razrešena iz krivdnih razlogov, je odločitev sodišča prve stopnje, da ji ne pripada odpravnina v skladu z določbo 12. člena pogodbe o zaposlitvi, pravilna.

Tožnica v pritožbi izrecno ne izpodbija odločitve v zavrnilnem delu v celoti (razen glede odpravnine), zato je pritožbeno sodišče ostali del odločitve preizkusilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pravilne uporabe materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka in da je materialno pravo pravilno uporabilo.

Tožnica se sicer pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, vendar zgolj pavšalno. Ob preizkusu odločitve o stroških postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da jih je sodišče prve stopnje odmerilo pravilno.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice in tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožnica in tožena stranka sta priglasili stroške pritožbe in stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da jih krijeta sami, ker s pritožbama nista uspeli, odgovora na pritožbo pa nista prispevala k razjasnitvi zadeve.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004) odločalo tudi o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo zoper sodbo. Revizija zoper odločitev, ki se nanaša na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in glede zavrnilnega dela (v delu odločitve o plačilu odpravnine), je dovoljena že po zakonu samem. Zahtevki iz naslova regresa za letni dopust, presežka plač in povrnitve materialnih stroškov pa ne presegajo zneska 1.000.000,00 SIT, zato v tem delu revizija po določbah ZPP ni dovoljena (2. odstavek 367. člena ZPP). Lahko pa se dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju(1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija ne dopusti.