Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da ima sklenitev sporazuma z dne 17.7.1998 učinek pripoznave dolga, saj je tožena stranka v njem izrecno priznala obstoj terjatev po navedenih policah (2. čl. citiranega sporazuma - list. št. B 7).

Pretrganje zastaranja pomeni, da začne zastaranje teči znova (1. odst. 392. čl. ZOR). Kasnejše razdrtje tega sporazuma, ki je urejal način plačila ugotovljenih obveznosti, pa ne vpliva na učinke pripoznave terjatve, ki so nastopili s samim podpisom sporazuma.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

1.v 2. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ... z dne ..., razveljavi v 1. točki izreka tudi za glavnico 1.928.486,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska:

- 151.746,10 SIT od 7.7.1994 do plačila, - 126.246,00 SIT od 16.9.1994 do plačila, - 167.559,00 SIT od 29.11.1994 do plačila, - 20.201,80 SIT od 29.11.1994 do plačila, - 87.632,00 SIT od 5.1.1994 do plačila, - 17.089,00 SIT od 11.1.1995 do plačila, - 27.368,00 SIT od 23.1.1995 do plačila, - 230.566,00 SIT od 15.3.1994 do plačila, - 22.766,00 SIT od 29.3.1995 do plačila, - 195.732,00 SIT od 10.4.1995 do plačila, - 13.053,00 SIT od 24.4.1995 do plačila, - 112.185,00 SIT od 25.5.1995 do plačila, - 23.553,50 SIT od 31.5.1995 do plačila, - 30.371,00 SIT od 6.6.1995 do plačila, - 97.492,00 SIT od 20.6.1995 do plačila,

1.003,00 SIT od 4.7.1995 do plačila, - 119.790,00 SIT od 6.7.1995 do plačila, - 154.030,00 SIT od 13.7.1995 do plačila, - 88.724,00 SIT od 21.7.1995 do plačila, - 93.499,00 SIT od 21.7.1995 do plačila, - 33.331,00 SIT od 2.8.1995 do plačila in - 85.358,00 SIT od 22.8.1995 do plačila in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

2. V 4. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 307.774,00 SIT pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje razveljavilo 1. točko izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ... z dne ... za znesek: -23.975,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

14.12.1995 do 29.2.1996, - 552.496,00 SIT, - 52.054,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.2.1996 do plačila,

- 28.166,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.4.1996 do plačila,

- 909.736,00 SIT in postopek v temu delu zaradi umika tožbe ustavilo (1. točka izreka). Sodišče prve stopnje pa je obdržalo v veljavi citirani sklep o izvršbi v 1. točki izreka za glavnico 1.928.486,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, navedenimi v izreku te sodbe (2. točka izreka izpodbijane sodbe). V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (3. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku

39.176,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2001 in v znesku 36.550,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2003 do plačila (4. točka izreka).

Zoper dajatveni del sodbe (2. in 4. točka izreka) je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na neplačane premije po zavarovalnih policah št.: ..., v skupnem znesku 1.928.486,40 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne premije do plačila. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku primarno nasprotovala z ugovorom zastaranja terjatve. Zoper tovrstni ugovor se je tožeča stranka branila z zatrjevanim pretrganjem zastaranja zaradi pripoznave dolga s strani tožene stranke. Pritožbeno sodišče soglaša z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da ima sklenitev sporazuma z dne 17.7.1998 učinek pripoznave dolga, saj je tožena stranka v njem izrecno priznala obstoj terjatev po navedenih policah (2. čl. citiranega sporazuma - list. št. B 7). Pretrganje zastaranja pomeni, da začne zastaranje teči znova (1. odst. 392. čl. ZOR). Kasnejše razdrtje tega sporazuma, ki je urejal način plačila ugotovljenih obveznosti, pa ne vpliva na učinke pripoznave terjatve, ki so nastopili s samim podpisom sporazuma.

Utemeljena pa je pritožba v delu, s katerim zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s presojo učinkov predloga za medsebojno kompenzacijo tožene stranke št. ... z dne ... (B 9).

Sodišče prve stopnje je namreč ocenilo, da je z navedenim predlogom tožena stranka ponovno pripoznala dolg do tožeče stranke, ki je predmet tega dela tožbenega zahtevka iz zgoraj citiranih zavarovalnih polic. Z navedenim predlogom je namreč tožena stranka predlagala kompenzacijo - obveznost tožeče stranke do tožene stranke z obveznostmi tožene stranke po specificirano opredeljenih zavarovalnih policah, ki pa niso predmet tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožena stranka pripoznavo tiste terjatve iz spornih polic, ki so predmet tožbenega zahtevka, zgolj zato, ker se v predlogu za kompenzacijo sklicuje na sporazum (B 7), v katerem je tožena stranka pripoznala obstoj terjatev tudi glede spornih premij.

Takšno sklepanje pa je po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno. Res je sicer, da dolžnik lahko pripozna dolg ne le z izrecno izjavo, temveč tudi posredno (2. odst. 387. čl. ZOR).

Tožena stranka je v predlogu za medsebojno kompenzacijo specificirano opredelila katere obveznosti (ki so bile tudi predmet sporazuma z dne

17.7.1998) bodo poravnane s kompenzacijo. Zato je njeno sklicevanje na sporazum potrebno razumeti zgolj z vidika vztrajanja pri veljavnosti citiranega sporazuma, po katerem bi bila tožena stranka dolžna poravnati zgolj znesek obveznosti neplačanih premij po zavarovalnih policah, na katere se sklicuje tožena stranka v predlogu za kompenzacijo. Iz tako podane izjave torej ni mogoče sklepati, da bi tožena stranka v posledici razdrtja sporazuma z dne 17.7.1998 izrecno pripoznala obstoj terjatve, glede katere je bil sicer s citiranim sporazumom dogovorjen pogojni odpust dolga s strani tožeče stranke, učinki katerega pa zaradi neizpolnitve pogoja (plačila s strani tožene stranke), niso nastopili. Zaradi zmotne dokazne ocene navedene listine je torej materialnopravno zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje glede pretrganja zastaranja na podlagi predloga za medsebojno kompenzacijo z dne 12.4.1999. Tožeča stranka se je v trditvenih navedbah glede pretrganja zastaranja poleg sklicevanja na sporazum z dne 17.7.1998, čemur je kot rečeno pravilno sledilo tudi sodišče prve stopnje, sklicevala tudi na pripoznave v kasnješih pogajanjih o plačilu, zlasti na sestanku dne 1.4.1999 (navedbe v točki II. pripravljalne vloge z dne

26.2.2003). Ker pa tožeča stranka glede teh trditev ni ponudila nikakršnih dokazov, v tem delu ni mogoče govoriti o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. V posledici pravilne presoje dokaznih listin pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tožeča stranka izkazala pretrganje zastaranja zgolj z dnem 17.7.1998. Ker je po ponovnem pričetku teka zastaralnega roka do vložitve tožbe (2.11.2001) triletni zastaralni rok iztekel, je ugovor zastaranja utemeljen, v posledici česar je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.

Na osnovi navedenega je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (2. točka 358. čl. ZPP).

Drugačna odločitev pritožbenega sodišča je narekovala tudi spremembo odločitve glede stroškov postopka. Ker je tožeča stranka v celoti propadla s tožbenim zahtevkom, je dolžna poravnati potrebne pravdne stroške toženi stranki (1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki od priglašenih stroškov kot potrebne pravdne stroške priznalo stroške za odvetniške storitve v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in sicer: za sestavo ugovora zoper sklep o izvršbi (600 točk) in pripravljalne vloge z dne 28.8.2003 (600 točk), zastopanje na prvem naroku 28.5.2003 (600 točk) in na naroku

15.10.2003 (300 točk) skupaj 2.100 točk ter priglašene stroške kilometrine za pristop na narok (4.000,00 SIT). Ob upoštevanju 20 % DDV znašajo stroški za odvetniške storitve 282.000,00 SIT. Tožena stranka pa je upravičena tudi do povrnitve stroškov plačila takse za ugovor zoper sklep o izvršbi (25.774,00 SIT).