Jedro

ZPP izločitve sodišča ne pozna. Prav tako je Upravno sodišče po veljavni zakonodaji Republike Slovenije edino stvarno pristojno sodišče za reševanje upravnih sporov s področja brezplačne pravne pomoči. Določba 1. odstavka 36. člena ZBPP, ki ureja nujno brezplačno pravno pomoč, toženi stranki v ničemer ne preprečuje, da se tudi v postopku za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči ne opredeli do podatkov, ki so ji na voljo v času odločanja, še posebej, če je to potrebno za izpeljavo postopka v smislu 1. odstavka 1. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je dne 6. 9. 2010 priporočeno na pošto na recepis (št. 7049) vložil tožbo zoper uvodoma navedeno odločbo tožene stranke, z isto tožbo pa je hkrati izpodbijal tudi odločbe tožene stranke št. Bpp 106/2010 z dne 8. 7. 2010, 96/2010 z dne 19. 7. 2010, 94/2010 z dne 22. 7. 2010, 105/2010 z dne 9. 8. 2010, 104/2010 z dne 9. 8. 2010, 110/2010 z dne 11. 8. 2010, 109/2010 z dne 10. 8. 2010, 123/2010 z dne 13. 8. 2010 in 131/2010 z dne 2. 9. 2010, ki jih je v fotokopijah med drugim priložil skupni tožbi (tožbene priloge A1 – A10). Predmetno (skupno) tožbo je sodišče upoštevajoč določilo 1. odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) razdružilo in na novo vpisalo v sodni vpisnik po določilih Sodnega reda tožbe tožnika zoper prej navedene izpodbijane odločbe po vrstnem redu v tožbi.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo za dodelitev nujne in izjemne brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi in drugi stopnji v upravnem sporu zoper odločbo organa za brezplačno pravno pomoč, sedaj tožene stranke, št. Bpp 80/2010 z dne 1. 6. 2010. Svojo odločitev je oprla na določbo 1. odstavka 22. člena in 13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/04 in nadaljnji), ki ju v nadaljevanju povzema, prav tako kot tudi tožnikove navedbe v prošnji. V skladu z načelom ekonomičnosti postopka je vpogledala v spise Upravnega sodišča Republike Slovenije št. Bpp 210/2009 ter opr. št. Bpp 20/2010 in Bpp 80/2010 ter si pridobila izjavo o premoženjskem stanju. Ocenjuje, da določba 1. odstavka 36. člena ZBPP, ki ureja nujno brezplačno pravno pomoč, toženi stranki v ničemer ne preprečuje, da se tudi v postopku za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči ne opredeli do podatkov, ki so ji na voljo v času odločanja, še posebej, če je to potrebno za izpeljavo postopka v smislu 1. odstavka 1. člena ZBPP. Za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine se smiselno uporabljajo določbe Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Uradni list RS, št. 54/92 in nadaljnji). Na podlagi podatkov ZPIZ je ugotovila, da tožnik prejema iz naslova pokojnine mesečni dohodek v višini 818,92 EUR. Lastni dohodek tožnika tako presega znesek določen v ZBPP v zvezi z ZSV, kot cenzus za izpolnjevanje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v višini 453,60 EUR. Pojasnjuje tudi, da se administrativne in sodne prepovedi ter številni izvršilni postopki, ki tečejo zoper tožnika, pri ugotavljanju lastnega dohodka, glede na določbe ZBPP v zvezi z določbami ZSV, ne upoštevajo. Iz podrobno opisanih in obrazloženih razlogov je tožena stranka prošnjo tožnika na podlagi 2. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP zavrnila kot neutemeljeno.

Tožnik v tožbi navaja, da je po nespornih dokazilih in psihiatričnih mnenjih očitno, da so mu tudi kratene človekove pravice do sodnega varstva njegovih pravic ter dostopnosti do sodišč. Meni, da se mu to dogaja s strani tudi drugih organov za dodelitev brezplačne pravne pomoči kakor tudi naslovnega sodišča. Zato tudi podaja predlog za izločitev naslovnega sodišča in predodelitev tožbe, o kateri naj odloči Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki naj izpodbijano odločbo zaradi absolutnih kršitev ZUS-1 in ZPP odpravi in tožniku dodeli stalnega brezplačnega odvetnika ter ga oprosti plačila stroškov pred vsemi sodišči v Republiki Sloveniji.

Po pozivu sodišča je tožena stranka v skladu z določili 38. člena ZUS-1 v zvezi z uvodoma navedeno izpodbijano odločbo predložila predmetni upravni spis skupaj z odgovorom na tožbo, v katerem vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik v tožbi predlaga izločitev upravnega sodišča Republike Slovenije kot državnega organa oziroma določitev Vrhovnega sodišča RS kot drugega pristojnega sodišča. Tako Vrhovno sodišče RS kakor tudi Upravno sodišče RS je tožniku večkrat že pojasnilo, da Zakon o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporablja, izločitve sodišča ne pozna. Predlog tožnika bi bilo sicer po vsebini mogoče šteti za nepopolni predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča v smislu 67. člena ZPP, vendar drugega stvarno pristojnega sodišča za reševanje upravnih sporov s področja brezplačne pravne pomoči po veljavni zakonodaji Republike Slovenije ni. Glede na navedeno je sodišče sporno zadevo sprejelo v reševanje in je o tožbi tožnika odločalo kot stvarno pristojno sodišče. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila na podlagi 2. odstavka 13. člena ZBPP. Po tej določbi se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek) na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve. Po določbi 14. člena ZBPP se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine smiselno uporabljajo določbe 23., 27. 27. a, 27. b, 27. c, 27. č, 28, 28. a, 30 in 1. odstavka 30. a člena ZSV, kot je pravilno navedla že tožena stranka v svoji obrazložitvi. Tožena stranka je v postopku pravilno ugotovila, da ima tožnik prejemke iz naslova pokojnine v višini 818,92 EUR mesečno. Pravilno je tudi ugotovila, da znaša osnovni znesek minimalnega dohodka, ki je določen v 22. členu ZSV, 226,80 EUR, dvakratnik torej 453,60 EUR. Zato je pravilno uporabila določbo 13. člena, kot tudi 22., 35. in 36. člena ZBPP, ko je odločila, da se tožniku brezplačna pravna pomoč na podlagi teh določb ne dodeli. Tožniku je tudi pravilno pojasnila, da se administrativne in sodne prepovedi ter številni izvršilni postopki glede na določbe ZBPP v zvezi z določbami ZSV ne morejo upoštevati. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je tožena stranka izčrpno navedla v svoji obrazložitvi, zato se, da jih ne ponavlja, nanje celoti sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Tožnik je v tožbi le pavšalno zatrjeval, da se mu že leta dogajajo krivice in da odločitve upravnih organov ter sodišč niso pravilne. Tožnik bi moral vse svoje ugovore konkretno navesti, sicer sodišče utemeljenosti le teh ne more preizkusiti. Sodišče zato ugovore tožnika kot pavšalne zavrača. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.