Jedro

Ker priča iz Republike Češke ni bila pravilno povabljena na glavno obravnavo (vročitev vabila ni bila izkazana), ni bilo pogojev za branje njene izpovedbe na podlagi 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP.

Glede na to da mora imeti obdolženec vsaj enkrat v postopku možnost zaslišati obremenilno pričo, navedena priča pa je (ključna) obremenilna priča zoper obsojenca, ki mu v postopku nikoli ni bila dana realna možnost, da to pričo zasliši, je ugotovljena kršitev pravic obrambe take narave, da je ne le mogla vplivati na pravilnost ali zakonitost sodbe, kar bi moralo upoštevati že sodišče druge stopnje, saj je bila kršitev uveljavljana v pritožbi, pač pa tudi, da je vplivala na zakonitost sodbe.

Izrek

Zahtevi zagovornice obsojenega R.Š. za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 17.1.2003 obsojenega R.Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen 13 let zapora. Po 1. odstavku 49. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP, pravilno bi bilo KZ) je obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas prebit v priporu od 3.8.2002 od 11.25. ure dalje. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen zvišalo na 15 let zapora. Pritožbi obsojenca in njegove zagovornice pa je zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišči sta obsojenca oprostili povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter odločili, da nagrada in potrebni izdatki zagovornice obremenjujejo proračun.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe, torej iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo navaja, da kršitve zakona, ki jih uveljavlja obsojenčeva zagovornica, niso podane in zato zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zagovornici obsojenega R.Š. sicer ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da so v sodbi sodišča prve stopnje razlogi o odločilnih dejstvih v precejšnji meri nejasni in sami s seboj v nasprotju, da je v odločilnih dejstvih tudi precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Po 1. odstavku 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo si je treba razlagati tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve določno utemeljiti. Tega pa obsojenčeva zagovornica glede zatrjevane absolutne bistvene kršitve ni storila, pač pa se je v tem delu zgolj sklicevala na zakonsko besedilo. Utemeljenosti tako posplošenih in z ničemer konkretiziranih navedb pa ni mogoče preizkusiti.

Vložnica v zahtevi tudi ne opredeli, katere postopkovne določbe naj bi sodišče kršilo, s tem, da je svojo odločbo oprlo na izvedensko mnenje izvedenca balistične stroke univ. dipl. ing. F.S. Glede tega navaja le, da ima zagovornica utemeljene pomisleke, ker je ob nezadostnih eksaktnih podatkih mnenje izdelal izvedenec, zaposlen pri organu pregona, zaradi česar mu je bila že v pritožbi po oceni vložnice utemeljeno in obrazloženo očitana pristranskost. Tudi ta trditev zahteve je premalo določna, zato njene utemeljenosti ni mogoče preizkusiti.

Pritrditi pa je treba vložnici, da je sodišče prve stopnje, ne da bi za to bili izpolnjeni pogoji iz 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP, prebralo zapisnika o izpovedbah prič E.M.L. in M.T.E.P., in s tem kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe.

Za branje zapisnikov o izpovedbah oseb, ki prebivajo v tujini, zadošča da so bile pravilno vabljene in se vabilu niso odzvale.

Vabljene morajo biti skladno z določbami 515. člena ZKP, v konkretnem primeru pa tudi z Evropsko konvencijo o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah (v nadaljevanju Konvencije). Za branje izpovedb brez soglasja strank na tej podlagi ne zadošča, da je bilo priči vabilo poslano na predpisan način, ampak mora biti iz povratnice, ki ima datum in podpis naslovnika ali iz izjave zaprošene pogodbenice razvidno, da je bila vročitev opravljena z navedbo načina in datuma vročitve, da je priča vabilo tudi dobila. V nasprotnem primeru, o tem ali so bile priče na glavno obravnavo pravilno povabljene, sodišče sploh ne more zanesljivo sklepati. O drugi pravni podlagi pa govorimo, če sodišče prebere zapisnike o izpovedbah prič, tudi tistih, ki prebivajo v tujini, če jih ni mogoče najti. Vabljenje ni samo sebi namen, pravilno povabljena pa je tista priča, ki ji je bilo na predpisan način vročeno vabilo, v konkretnem primeru v skladu z določbami Konvencije.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe (prvi odstavek na 16. strani) zapisalo, da je kljub zahtevi obrambe, da se neposredno zaslišijo priče E.M.L., M.S., M.T.E.P. in J.E.P., kar praktično pomeni, da njenega soglasja ni bilo, prebralo zapisnike o njihovem zaslišanju v Republiki Češki. Ocenilo je, da so bile priče vabljene po diplomatski poti v skladu s Konvencijo in da je sodišče poskušalo tudi preko Interpola zagotoviti varnost prihoda teh prič na glavno obravnavo. Navedlo je tudi, da je Interpol celo sporočil, da so vročili vabila osebam, ki so bile vabljene iz Nizozemske, Interpol Praga pa, da so 20.11.2002 stopili v stik s češkim ministrstvom za pravosodje, od koder so jih obvestili, da so vabila že posredovali pristojnim sodnim organom. Glede na to, da po razlagi prvostopenjskega sodišča ZKP ne predpisuje osebne vročitve vabil pričam, je sodišče štelo, da so bile te v redu povabljene. Ugotovilo je tudi, da so bile priče pred češkimi pravosodnimi organi zaslišane v skladu s pravnimi standardi, ki veljajo za zaslišanja prič v našem kazenskem postopku in ocenilo, da z branjem ni poseglo v obsojenčevo pravico do obrambe, ker da ni šlo za izpovedbe, ki bi bile same po sebi obremenilne, ker jih je preizkusilo tudi z izvedenstvi medicinske in balistične stroke ter izpovedbami drugih prič.

Višje sodišče v Ljubljani je očitek v pritožbi, da niso bili izpolnjeni pogoji iz 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP za branje zapisnikov o izpovedbah prič, ki prebivajo v tujini, zavrnilo z navedbami, da je bila kazenska preiskava na Češkem izvedena v skladu z našimi procesnimi predpostavkami, da so bile priče pravilno opozorjene, da je bil obsojencu postavljen zagovornik, ki je sodeloval pri vseh dokazih, ki so se izvajali v okviru te preiskave ter da so bile priče pravilno in pravočasno povabljene na glavno obravnavo.

Sodišče prve stopnje je priče E.M.L., A. van der B., M.T.E.P., ki prebivajo v Kraljevini Nizozemski in J.E.P. ter M.S., ki živita v Češki republiki, povabilo s posredovanjem Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije (list. št. 278) in s posredovanjem Mednarodne organizacije kriminalistične policije - Interpol (list. št. 277). Iz sporočila Interpola Tahaye (Nizozemska), ki se nanaša na vročitev vabil za glavno obravnavo pričam, vabljenim v to državo (list. št. 355), je razvidno, da so vabila na zaslišanje izročili E.M.L. in obema drugima vabljenima osebama, s pripisom, da se po nizozemskem zakonu zgornja informacija lahko uporablja izključno za potrebe policije in se je zato ne sme uporabljati v namene zaslišanja. Za vse podatke, ki bi jih želeli uporabiti sodni organi v državi prositeljici, to je Sloveniji, pa je treba zaprositi z uradnim zaprosilom. Iz dopisa Interpola Ljubljana (list. št. 401) izhaja, da so od Interpola Praga dobili sporočilo, da niso pristojni za vročanje sodnih vabil in da so vabili za priči J.E.P. in M.S. posredovali organom, pristojnim za vročanje sodnih vabil, to je Ministrstvu za pravosodje Republike Češke. Že po izreku prvostopenjske sodbe je Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije sodišče seznanilo z dopisoma Ministrstva za pravosodje Republike Češke (list. št. 434), iz katerega je razvidno, da pristojnim organom te države do 16.1.2003 ni uspelo vročiti listin pričama M.S. in J.E.P., in Ministrstva za pravosodje Kraljevine Nizozemske (list. št. 460), da E.M.L., A. van den B., M.T.E.P. vabil ni moglo pravočasno vročiti.

Po 2. odstavku 7. člena Konvencije se vročitev dokazuje s potrdilom, ki ima datum in podpis naslovnika, ali izjavo zaprošene pogodbenice, da je bila vročitev opravljena, z navedbo načina in datuma vročitve. Ena ali druga listina o vročitvi se takoj pošlje pogodbenici prosilki, na zahtevo slednje pa zaprošena pogodbenica navede, ali je bila vročitev opravljena v skladu z njeno zakonodajo. Če se vročitev ne more opraviti, zaprošena pogodbenica takoj seznani pogodbenico prosilko z razlogi. Kolikor pogodbenica prosilka meni, da je osebni prihod priče pred njene pravosodne organe še posebej pomemben, pa mora vabilo vsebovati tudi podatke iz 10. člena Konvencije. V 5. odstavku 15. člena Konvencije pa se v primerih, ko Konvencija dopušča neposredno pošiljanje, in tak je bil tudi obravnavani, to lahko opravi s posredovanjem Interpola. V tej določbi sicer ni izrečno predpisano, na kakšen način mora biti dokazana vročitev in si je to določbo treba razlagati tako, da mora biti to storjeno na enak način, kot je predpisano v 2. odstavku 7. člena Konvencije. Stališče v prvostopenjski sodbi, da vabil prič ni treba vročati osebno, je napačno, saj morajo biti ta sodna pisanja v skladu s 1. odstavkom 119. člena osebno vročena, le da so pogoji za nadomestno vročitev milejši kot v primerih, ko zakon predpisuje osebno vročitev.

Zato je treba pritrditi zahtevi, ko navaja, da je sodišče prve stopnje izpovedbi prič E.M.L. in M.T.E.P., ki ju zahteva izrečno navaja, prebralo, četudi za to odstopanje od načela neposrednosti niso bili izpolnjeni pogoji, določeni v 1. točki 1. odstavka 340. člena ZKP. Sodišče je kot podlago navedlo, da sta bili priči, ki prebivata v tujini, pravilno povabljeni, čeprav takrat ni bilo izkazano, in tudi do pravnomočnosti sodbe ne, da sta bili pričama na predpisan način vabili sploh vročeni. Glede na navedeno je namreč očitno, da je napačna ugotovitev v obeh izpodbijanih sodbah, da sta bili navedeni priči pravilno povabljeni. Kolikor pa zahteva enako kršitev vidi tudi glede priče A. van der B., pa nima prav, saj je iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 389) razvidno, da uradnega zaznamka z izjavo navedene priče sodišče ni prebralo in tudi nanjo ni oprlo sodbe.

Med minimalnimi pravicami, ki jih mora imeti oseba, ki je obdolžena kaznivega dejanja, je navedena pravica obdolženca, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost zaslišanja razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče (točka d, 3. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). To določbo je treba razlagati tako, da je njen namen glede navzočnosti in zaslišanja prič v kazenskem postopku zagotoviti enakost med obrambo in obtožbo oziroma postaviti obdolženo osebo glede možnosti zaslišanja prič v enak položaj z obtožbo.

Obdolženec mora imeti v kazenskem postopku zadostno možnost zasliševati priče v zvezi z izjavami, ki so jih dale. Pri presoji zadostnosti take možnosti je treba vrednotiti realno možnost, da se obdolženec udeleži zaslišanja in naravo tega zaslišanja. Obdolženec mora vsaj enkrat v postopku imeti možnost zaslišati obremenilno pričo. Če pa te pravice ne izrabi iz razlogov, ki opustitve ne opravičujejo, mora računati na neugodne posledice svoje odločitve. Obsojencu niti v fazi pred glavno obravnavo, niti na glavni obravnavi, ni bila dana možnost, da zasliši priči (glede na zahtevo E.M.L. in M.T.E.P.) v zvezi z izpovedbama, ki sta ju dala v preiskavi in tako nikoli med postopkom ni imel možnosti postavljati vprašanj obremenilnima pričama, podajati pripombe na njuni izpovedbi ter predlagati, da se z njima sooči. S tega vidika zato tudi ni mogoče govoriti o pravičnem in poštenem postopku.

V obravnavani zadevi je bila preiskava opravljena v skladu s procesnimi določili Republike Češke. Obsojencu je bila v tej fazi postopka postavljena za zagovornico po uradni dolžnosti odvetnica dr. M.V. (list. št. 9), ki je bila glede na njeno zahtevo navzoča pri zaslišanju vseh prič, razen E.M.L.. Iz zapisnika o zaslišanju te priče v preiskavi namreč to ni razvidno. Glede na obsojenčeve navedbe in pričevanji njegovega brata M.Š. ter A.S., da je pokojnega H.C. van der Z. ustrelil obsojenčev brat M.Š., pa je treba pritrditi zahtevi, da je izpovedba E.M.L. v povezavi z navedbami priče M.S. (da je opazila, da sta neposredno potem, ko je bila žrtev ustreljena, iz sobe pritekla obsojenec, ki ni bil oborožen in moški, ki je imel v rokah pištolo) pomembna za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Med preiskavo obsojenec ni bil dosegljiv češkim organom, saj je od tod pobegnil. Ni pa si mogoče na podlagi takega njegovega ravnanja razlagati, da se je s tem odrekel tudi pravici do zaslišanja obremenilnih prič, ki ju navaja zahteva, kar še posebej velja za E.M.L., ki naj bi bil očividec dogodka.

Obsojeni R.Š. in njegova zagovornica sta že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo uveljavljala kršitev določb 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP. V tej fazi postopka je zadoščalo, da sta izkazala, da je bila ta postopkovna kršitev take narave, da je mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Glede na to, da priči, za kateri je zahteva izkazala, da nista bili pravilno povabljeni na glavno obravnavo, na glavni obravnavi ni bilo pogojev za branje njunih izpovedb. Ob upoštevanju dejstva, da je priča E.M.L. (ključna) obremenilna priča zoper obsojenca, slednjemu pa v postopku nikoli ni bila dana realna možnost, da to pričo zasliši, je treba ugotoviti, da je ugotovljena kršitev pravic obrambe take narave, da je ne le mogla vplivati na pravilnost ali zakonitost sodbe, kar bi moralo upoštevati že sodišče druge stopnje, pač pa tudi, da je vplivala na zakonitost sodbe.

Zato je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornice obsojenega R.Š. za varstvo zakonitosti ugodilo in po 1. odstavku 426. člena ZKP razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.