Jedro

Sodišče prve stopnje je upravičeno zavrnilo tožbeni zahtevek iz razloga, ker tožba (tožbeni predlog) ni bila sklepčna, saj tožeča stranka tožbenega zahtevka ni pravilno oblikovala (ni izpodbijala tudi pravnega dejanja oprave gradbenih storitev, s katerimi je tožeča stranka namesto plačila sporne obveznosti do tožene stranke opravila za toženo stranko gradbena dela na njenem dvorišču, kar je omogočilo kasnejše pobotanje in kar je skupaj učinkovalo na zmanjšanje stečajne mase).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 842,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 72/2013 – 115 z dne 8.11.2013, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in odločilo, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh od prejema sodbe povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.326,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku 15-dnevnega roka.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je bila tožeča stranka dolžna plačati opravljeno storitev. To je bil tudi osnovni pogodbeni namen, saj tožena stranka prav gotovo ni delala zato, da bi si zagotovila pogoje za pobot, ampak zato, da bi prejela plačilo. Šele ko plačila ni bilo in je postalo tudi zelo negotovo, se je tožena stranka odločila naročiti pri tožeči stranki gradbene storitve. Tožeča stranka je naročilo sprejela ter izvedla gradbena dela na dvorišču tožene stranke. Namen strank po nadomestni izpolnitvi seveda ni bil nikjer izrecno zapisan, na namen je mogoče sklepati le na podlagi prakse med strankama, pa tudi glede na vsebino konkretnega nadomestnega dejanja. Tožeča stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi podala konkretne trditve, ki pa jih je sodišče ocenilo kot pavšalne. Neprerekana je ostala tudi tožbena trditev, da je tožena stranka opravila svoje storitve pred izpolnitvijo tožeče stranke. Šele potem, ko je bila zamuda tožeče stranke s plačilom že 299 dni, so se po nasprotni izpolnitvi stekli pogoji za pobot. Pomeni torej, da je tožena stranka dolgo čakala na plačilo, potem pa se je odločila naročiti storitev pri tožeči stranki, da bi na ta način dosegla prenehanje svoje terjatve. Razlogi sodbe so nejasni. Ne drži namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni prerekala trditev tožene stranke, da je bil dogovor o pobotu sklenjen pred nastankom pobotanih terjatev. Tožeča stranka je na to odgovarjala v svoji prvi pripravljalni vlogi in je na tem mestu določno prerekala trditve tožene stranke. To prepričanje tožeče stranke pa sicer tudi vnaprejšnji dogovor o pobotu ne pomeni ekskulpacije obstoja objektivnega pogoja izpodbijanja. Stranki sta načina prenehanja obveznosti s pobotom v daljšem pobotu pred insolventnostjo nista posluževali, ker je tožeča stranka storitve plačevala z nakazili na TRR izvajalca. Medsebojne kompenzacije niso bile poslovni običaj ali stalna praksa med strankama. Terjatve tožeče stranke so nesporno nastale kasneje kot terjatve tožene stranke. Potrebno je tudi opredeliti trajanje zamude. V notranjem individualnem razmerju med pravdnima strankama je kot uveljavljen daljši rok plačila mogoče šteti največ dvomesečni rok po zapadlosti, nikakor pa ne daljši, več mesečni rok. Tek tega dolgega obdobja zamude je bil prekinjen z izpolnitvijo na način, ki med strankama ni bil običajen. Objektivni pogoj izpodbojnosti je torej v celoti izkazan, subjektivni element pa se domneva.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo tožbeni zahtevek iz razloga, ker tožba (tožbeni predlog) ni bila sklepčna, saj tožeča stranka tožbenega zahtevka ni pravilno oblikovala (ni izpodbijala tudi pravnega dejanja oprave gradbenih storitev, s katerimi je tožeča stranka namesto plačila sporne obveznosti do tožene stranke opravila za toženo stranko gradbena dela na njenem dvorišču, kar je omogočilo kasnejše pobotanje in kar je skupaj učinkovalo na zmanjšanje stečajne mase). Da je šlo v konkretnem primeru za tako imenovano nadomestno izpolnitev opozarja tudi obravnavana pritožba.

Zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj vsebuje pravico zahtevati, da se razveljavijo učinki pravnega dejanja iz 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno to dejanje (prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP). Pravno dejanje stečajnega dolžnika iz 271. člena ZFPPIPP pa je tisto dejanje, katerega posledica je zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Gre torej za tisto pravno dejanje stečajnega dolžnika, ki je potrebno da se (zaradi plačila obveznosti stečajnega dolžnika do priviligiranega upnika) premoženje premakne iz premoženjskopravne sfere stečajnega dolžnika v premoženjskopravno sfero priviligiranega upnika. Predmet izpodbijanja mora biti izpolnitveno ravnanje stečajnega dolžnika, s katerim stečajni dolžnik do priviligiranega upnika izpolni svojo celotno obveznost, kar povzroči (če so seveda izpolnjeni tudi vsi ostali zakonski pogoji za izpodbijanje pravnih dejanj v stečaju) zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da drugi upniki prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če sporno izpodbojno dejanje ne bi bilo opravljeno.

V obravnavani zadevi pa je bila prav nadomestna izpolnitev (stečajni dolžnik je tožencu namesto plačila obveznosti po pogodbi izvedel določene gradbene storitve) tisto izpolnitveno ravnanje stečajnega dolžnika, s katerim je stečajni dolžnik do toženca kot priviligiranega upnika izpolnil svojo obveznost po pogodbi. Zaradi tega bi moral stečajni dolžnik v konkretnem primeru s tožbenim zahtevkom izpodbijati tudi ta pravni posel (dogovor o izvedbi gradbenih storitev). Z razveljavitvijo tega pravnega posla bi prenehale obligacijske pravice, ki so nastale z njegovo sklenitvijo, spričo česar bi šele v tem primeru nastali pogoji za povračilni zahtevek po drugem odstavku 278. člena ZFPPIPP (plačilo za opravljene gradbene storitve brez pravne podlage). V konkretnem primeru pa sploh ni pogojev za postavitev takšnega povračilnega zahtevka, ker tožeča stranka z izpodbijanjem v okviru tožbenega zahtevka sploh ni zajela sporne nadomestne izpolnitve, pač pa zgolj pobot obveznosti stečajnega dolžnika po pogodbi z obveznostjo tožene stranke iz naslova izvedbe gradbenih storitev. Iz tega sledi, da v obravnavani zadevi tožeča stranka sploh ni postavila vrnitvenega (kondikcijskega) zahtevka po drugem odstavku 278. člena ZFPPIPP, marveč je pravzaprav (zaradi učinkov razveljavitve pobota) uveljavljala pogodbeno plačilo iz naslova opravljenih gradbenih storitev. V tej zvezi pa so podani pogoji za pobot terjatev ob začetku stečajnega postopka po prvem odstavku 261. člena ZFPPIPP.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je upravičena do stroškov za odgovor na pritožbo v skupnem znesku 842,29 EUR s pp (nagrada za postopek po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT v višini 670,40 EUR, pavšalni stroški po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR in 22 % DDV, upoštevaje 20. člen sedaj veljavne Odvetniške tarife).