Jedro

V konkretnem primeru sta bila vzroka poplavljanja reke v neustrezni rekonstrukciji ceste in v opustitvi ustreznega jaška za odvodnjavanje, za kar je bila odgovorna tožena občina in v nereguliranju in neočiščeni strugi reke, za kar je odgovorna republika (ki ni bila tožena stranka). Zato je utemeljen tožbeni zahtevek zoper toženo stranko na podlagi določb 3. odstavka 206. člena ZOR in 414. člena ZOR.

Pritožba je samostojno pravno sredstvo, kar med drugim pomeni tudi to, da se ni mogoče pavšalno sklicevati na prejšnje pritožbene navedbe iz prejšnje pritožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka sodbe).

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 11.604,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.780.902,38 SIT od 23. 10. 1998 do 1. 1. 2002, v roku 15 dni pod izvršbo. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v znesku 2.416,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku paricijskega roka in tečejo do plačila.

2. Zoper navedeni del sodbe vlagata pritožbo tožena stranka in stranski intervenient. Uveljavljata vse pritožbene razloge ter predlagata, da višje sodišče odloči, da se izpodbijana sodba spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške, ki jih imata tožena stranka in stranski intervenient s predmetnim pravdnim postopkom, vključno s tem pritožbenim postopkom, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila. Poudarjata, da je šlo v obravnavani zadevi za ekstremen naravni pojav in s tem za višjo silo. Sodišče prve stopnje še vedno ni ustrezno obrazložilo, kar mu je bilo naloženo s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. II Cp 1994/2010, z dne 8. 9. 2010. Poleg poročila MOP Hidrometeorološkega zavoda RS je treba opozoriti tudi na interventni zakon za povračilo škode, to je Zakon o zagotovitvi sredstev za interventne ukrepe pri odpravi posledic poplav, ki je bil dne 18. 12.1998 objavljen v Uradnem listu RS, št. 86/1998, katerega je država Republika Slovenija, ker naj bi šlo za ekstremen naravni pojav, za naravno nesrečo, sprejela. Predlagano je bilo v zvezi s tem zaslišanje tedanjega poslanca v Državnem zboru J. T., ki pa ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo, čeprav je bil vabljen in se je zaslišanja tudi udeležil. Stališče izpodbijane sodbe, da ni šlo za ekstremen naravni pojav in s tem za višjo silo, je v nasprotju z mnenjem države Republike Slovenije, ki je navedene poplave ocenila kot ekstremen naravni pojav, zaradi katerega je bil celo sprejet interventni zakon. Zgolj dodatno zaslišanje izvedenca brez predhodnih ustreznih priprav v tej smeri za dopolnitev izvedenskega mnenja pa seveda ni moglo dati vseh odgovorov, potrebnih za ustrezno odločitev, ki ne bi bila v nasprotju s predhodnimi stališči in ugotovitvami države Republike Slovenije. Zgolj izmerjena količina padavin na eni vodomerni postaji ne more biti prevladujoča za celotno območje, pač pa je navedeno treba presojati širše glede na padavine na celotnem območju države, ki so dvignile vodotoke na širšem območju. Ogroženo je bilo celo samo mestno jedro Ribnice, čeprav je struga reke Bibnice v sami Ribnici urejena, ne pred tem niti po regulaciji tako ekstremno visoke vode niso zabeležene. Poplavljena so bila območja, ki po dosegljivih podatkih niso bila poplavljena nikoli do tedaj. Takšnih padavin ni bilo mogoče pričakovati niti preprečiti niti se jim izogniti. Močnih padavin in posledično poplav pa tudi sam tožnik ni zanikal oziroma je to celo navajal. Sodišče bi moralo od izvedenca zahtevati ustrezno pisno dopolnitev izvedenskega mnenja. Regulacija reke Bistrice še do danes ni bila izvedena in bi s čakanjem na regulacijo tožena stranka z neurejeno cesto še danes hudo kršila predpise v zvezi z gradnjo in vzdrževanjem cest, prav tako pa bi odškodninsko odgovarjala za škodo, ki bi zaradi neurejenosti cestišča nastala uporabnikom. Cesta je bila pred rekonstrukcijo neurejena in nevarna do te mere, da bi lahko zaradi prometne nezgode prišlo tudi do večje nezgode, celo s smrtnim izidom, zaradi česar je tožena stranka morala pristopiti k rekonstrukciji, v skladu z načrti, katere je pripravila stroka. Tudi ni utemeljen očitek sodišča, da bi morala tožena stranka in stranski intervenient še posebej opozarjati državo na potrebno ustrezno regulacijo struge reke Bistrica. Država ima v zvezi s tem ustrezno rečno nadzorno službo in je zato tožena stranka tudi predlagala zaslišanje rečnega nadzornika I. L., ki opravlja periodične preglede, tako da je država o stanju na terenu očitno obveščena. Posestvo tožnika leži na območju pogostih poplav, saj obstajajo, kot je bilo opozorjeno, pisni dokazi, da posestvo poplavlja voda že skoraj 30 let. Če bi bila vzrok za poplavo le višina ceste, pa ne bi potem poplavljalo širšega ribniškega območja in ne bi zgolj na tem območju nastala materialna škoda. Takšno trditev bi lahko postavili le v primeru, če bi poplava škodo povzročila le tožniku ali še kateremu ob strugi reke Bistrice gorvodno, ne pa, da je bil zaradi škode zaradi predmetnih poplav sprejet celo interventni zakon. Glede zasipanja struge reke Bistrice, o katerem bi se mogel ustrezno izjasniti izvedenec, pa se ni, je treba opozoriti že na dopis z dne 29. 12. 1975 št. 324/B-20/75 Republiškega sekretariata za urbanizem, ki sporoča Vodnogospodarski inšpekciji Skupščine občine Ribnica, da povzroča poplave še posebej zasipanje struge Bistrice, zasipanje pa se tedaj očitno ni ustavilo, kar je razvidno tudi iz primerjave kart poplavnih območij, katere sta naknadno tožena stranka in stranski intervenient predložila sodišču, dostopne pa so tudi pri Upravni enoti Ribnica in Ministrstvu za okolje in prostor, prej tudi Hidrometeorološkemu zavodu RS, na samem zaslišanju pa se izvedenec, brez predhodnih priprav, kot je že na prejšnjem zaslišanju dejal, o tem ne more izjasniti. Iz istih razlogov pa se jasno ni mogel o tem izjasniti tudi pri ponovnem zaslišanju, v zvezi s katerim tudi pavšalna ocena o nevplivanju glede na predhodno mnenje republiškega sekretariata, ne more biti verodostojna. Mejaši z obeh strani struge reke Bistrice, tako gorvodno kot dolvodno so strugo reke Bistrice zasipavali in s tem seveda zmanjševali njeno pretočnost, na kar je opozarjal že omenjeni dopis. Izvedenec gradbene stroke bi moral mnenje dopolniti tudi v tem delu in sicer, da na podlagi kart poda mnenje, koliko je bila struga reke Bistrice v času od rekonstrukcije do predmetnega škodnega dogodka, tako gor kot tudi dolvodno zožena. Zgolj posredno je podal odgovor, da je struga reke neregulirana in neočiščena, na kar zagotovo vpliva tudi samo zasipanje. Sodišče bi se moralo opredeliti tudi do ocene izvedenca, da je glavni krivec za nastalo škodo zaradi poplav kvečjemu neregulirana in neočiščena struga reke, pri čemer tudi večje število pretokov skozi cestno telo ne bi moglo vplivati na boljšo pretočnost, poleg nereguliranosti in neočiščenosti struge tudi naplavine, ki so zapirale in zmanjševale pretočnost. Iz pisne dokumentacije in zaslišanja prič jasno izhaja, da je bilo ogromno tovrstnih naplavin, še posebej hlodovine. Iz poročila o rekonstrukciji lokalne ceste Vinice – Lipovščica, izdelanega s strani A. T. in V. Č. dne 14. 9. 1999, ki sta opravila ogled navedene ceste in pregled listinske dokumentacije v zvezi z rekonstrukcijo, je jasno razvidno, da je bila cesta rekonstruirana v skladu z gradbeno dokumentacijo. Zgrajen je bil tudi odvodni jarek do Bistrice, za katerega tožnik trdi, da ni bil zgrajen. Kasneje je bil sicer na zahtevo lastnikov zemljišč zasut in teren vzpostavljen v prvotno stanje, vendar je bil namesto melioracijskega jarka mimo projekta izveden dodatni cevni propust, kot sklop dveh vzporedno postavljenih betonskih cevi profila 80 in 60 cm. Cenitev z dne 19. 10. 1998 J. D. ni opremljena s štampiljko ali vsaj podatkom, iz katerega bi bilo razvidno, katere vrste sodni izvedenec in cenilec je. Po podatkih, s katerimi tožena stranka razpolaga, je bil predvsem sodni cenilec za kmetijska zemljišča, zaradi česar pa izvedenskega mnenja ni mogoče šteti za pravno upoštevnega. Še posebej je cenitev sporna, ker občutno presega škodo, ki jo je ocenila tričlanska komisija v sestavi D. H., A. L. ter J. M.. V cenitvi je zapisano, da so bili zidani objekti, ki stojijo na poplavljenem posestvu, poplavljeni do višine 0,60 do 1,40 metra. Iz zapisnika o oceni škode na objektih pa je razvidno, da niso bili poplavljeni vsi zidani objekti na poplavljenem posestvu, pač pa garaža, sušilnica, žagalnica in to ne od 0,60 do 1,40 metra, pač pa od 30 do 80 cm. V cenitvenem poročilu se navaja tudi popravilo tlakov in celo temeljev v dolžini 171 metrov, medtem ko tričlanska komisija za oceno škode ni opazila tovrstnih poškodb. Glede škode, nastale zaradi poplavljenih strojev, je v cenitvenem poročilu navedenih kar 22 strojev in rezervnih delov, medtem ko je tričlanska komisija za oceno škode dne 7.10.1998 ugotovila le poškodbe fiksno postavljenega elektromotorja žage, poškodbe fiksno postavljenega kompresorja ter poškodbe elektromotorja in na fiksno postavljenem brusilnem stroju. Ne drži, da izvedenec strojne stroke dr. J. K. ni upošteval mnenje izvedenca J. D. in račune, katere je tožnik omenjal na ogledu dne 28. 12. 2009. Izvedenec je namreč priznal, da mu izhodišče za zatrjevani obseg škode predstavlja le to izvedensko mnenje, kakor tudi računi, iz katerih je tožnik prebiral zneske. Brez izvedenskega mnenja ter računov, katere je tožnik prvič omenil na ogledu dne 28. 12. 2009, izvedenec tudi po njegovih besedah ne bi mogel izdelati izvedenskega mnenja. Zato pritožnika vztrajata pri pripombah na navedeno izvedensko mnenje dr. J. K. kot tudi pri pripombah ostalih cenilcev, glede katerih sta tožena stranka in stranski intervenient še pravočasno vložila pripombe in bi jih moralo sodišče upoštevati. V izpodbijani sodbi nadalje ni obrazloženo, kako je sodišče prišlo do tako visokega zneska pravdnih stroškov, še posebej upoštevaje stroške tožene stranke in stranskega intervenienta. Zato je ta del sodne odločbe neobrazložen. Glede obsega škode, višine škode ter postavljenega obrestnega zahtevka sta tožena stranka in stranski intervenient že tekom postopka opozorila, da tožnik ni predložil nobenih računov za odpravo škode. Glede na zakonodajo v času nastanka škode ter njenega uveljavljanja pred sodiščem je obrestni zahtevek mogoče postaviti le od denarne škode, ne pa tudi od nedenarne. Nedenarna škoda je postala z dnem, ko je tožnik plačal odpravo nedenarne škode in s tem utrpel stroške, in zato lahko zahteva obresti šele od dneva plačila odprave nedenarne škode, za kar pa mora predložiti ustrezne račune, iz katerih bo razvidno, kdaj je bilo plačilo izvedeno. Iz izpovedb izvedenca gradbene stroke I. D. tudi izhaja, da po njegovem mnenju glede na odstotek soodgovornosti države za nastalo predmetno škodo zaradi neregulirane struge reke Bistrice, to je 60 do 70 % ter odstotek, ki odpade k nastanku predmetnega škodnega dogodka naplavinam, to je kot pravi 30 do 40 %, ne bi mogli govoriti o kakšni soodgovornosti tožene stranke pri nastanku škode, tudi če ne bi šlo za višjo silo. Še posebej to zato, ker na državo pri regulaciji reke in njenemu čiščenju pritožnici nimata nobene besede. Sicer se pritožnici sklicujeta tudi na prejšnje pritožbene navedbe kot tudi na navodila višjega sodišča. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pritožba samostojno pravno sredstvo, kar med drugim pomeni tudi to, da se ni mogoče pavšalno sklicevati na prejšnje pritožbene navedbe iz prejšnje pritožbe, kot to poskušata storiti pritožnici.

5. Zakaj v konkretnem primeru ni izkazana višja sila, je natančno in celovito obrazloženo v 2. odstavku na 4. strani izpodbijane sodbe. Ključna ugotovitev, temelječa na poročilu MOP Hidrometeorološkega zavoda RS, Inštituta za vode Republike Slovenije je, da je bil maksimalen pretok v višini desetletnih visokih vod, ki pa jih ni mogoče upoštevati kot ekstremni naravni pojav. Gre za pričakovan pojav, pri čemer pogostosti padavin ni niti mogoče enačiti s pogostostjo visokih vod. Ne velja linearna odvisnost med količino padavin in višino pretoka, kar pomeni, da tudi če se padavine, ki so padle v zadevnem obdobju, obravnavajo kot ekstremne, to ne pomeni, da so povzročile tudi ekstremno visoke vode. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah pa je pravilen tudi materialnopravni zaključek, da visoke vode v konkretnem primeru ni bilo mogoče označiti kot višjo silo, torej kot dogodek, katerega učinkov ni bilo mogoče pričakovati, se jim izogniti ali jih odvrniti. Zato je pravno nepomembno tudi pritožbeno sklicevanje na Zakon o zagotovitvi sredstev za interventne ukrepe pri odpravi posledic (objavljen v Ur. l. RS, št. 86/1998), posledično pa je tudi pravno nepomemben dokazni predlog za zaslišanje tedanjega poslanca Državnega zbora J. T., katerega sodišče prve stopnje ni zaslišalo kljub temu, da ga je na obravnavo sicer povabilo. Takšno procesno ravnanje je kvečjemu neekonomično, na pravilnost izpodbijane sodbe pa ne more ob povedanem vplivati. Dejansko stanje je torej v tem delu pravilno in v zadostnem obsegu ugotovljeno.

6. Prima facie pa so neutemeljene tiste pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče presojati širše in sicer padavine na celotnem območju države, ki so dvignile vodotoke na širšem območju in ne zgolj na vodomerni postaji, ki se je nahajala na območju tožene stranke. Gre za objektivno izkazan podatek, ki je relevanten prav zato, ker se nanaša na območje, na katerem je nastala škoda. Posledično je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče zahtevati še pisno dopolnitev izvedenskega mnenja, ki naj bi razjasnilo razloge za stališče države Republike Slovenije, ki je tedaj ocenjevala poplave kot naravno nesrečo, sicer ne bi sprejela omenjenega interventnega zakona. Odločilno je, da je sodišče prve stopnje ugotavljajo konkretne okoliščine na konkretnem območju, sklicevanje na zakon pa pomeni neutemeljeno zahtevo za presojo, ki bi bila posplošenega in abstraktnega značaja.

7. Pravilno je izpodbijana sodba oprta tudi na določbo 3. odstavka 206. člena ZOR. Po tej določbi namreč odgovarjajo za povzročeno škodo tudi tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. Gre za tako imenovano nepristno solidarnost, kadar stranke delajo neodvisno druga od druge (1). Odločilni konkretni dejanski stan, ki zahteva uporabo navedene zakonske določbe je, da tožena stranka ni zgradila jarka oz. kanala, ki bi omogočal odtekanje vode do prepustov do reke Bistrice (glej prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, oprto na listine in izvedensko mnenje izvedenca I. D.). Zato predstavlja eden od vzrokov za nastanek predmetne škode tudi pomanjkljivo opravljena rekonstrukcija ceste, za kar je odgovorna tožena stranka. Sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja sicer tudi ugotavlja, da naj bi bila neočiščena reka vzrok poplavljenosti približno 30 do 40 %, nevzdrževana struga pa prav tako od 30 do 40 % (popravljen podatek izvedenca iz 60 do 70 %), pri čemer pa izvedenec te ocene niti ni podal s potrebno verjetnostjo. To pa pomeni, da Republika Slovenija ni v celoti odgovorna za nastalo škodo, temveč obstaja tudi soodgovornost tožene stranke na podlagi navedene zakonske določbe. Ob povedanem je tudi neutemeljen pritožbeni očitek, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do ocene izvedenca, da je glavni krivec za nastalo škodo zaradi poplav neregulirana in neočiščena struga reke, in da tudi večje število pretokov skozi cestno telo ne bi moglo vplivati na boljšo pretočnost, poleg nereguliranosti in neočiščene struge tudi naplavine, ki so zapirale in zmanjševale pretočnost, pri čemer iz pisne dokumentacije in zaslišanja prič jasno izhaja, da je bilo ogromno tovrstnih naplavin, še posebej hlodovine. Tudi če tožena stranka ni glavni krivec za nastalo škodo, pa je ob povedanem vsaj solidarno soodgovorna. To pa pomeni, da je tožbeni zahtevek na povrnitev celotne škode uperjen zoper toženo stranko po temelju utemeljen (v izpodbijani sodbi prav tako pravilno uporabljena določba 414. člena ZOR).

8. Ker razlog na strani tožene stranke ni v premajhnem število pretokov skozi cestno telo, temveč kot omenjeno v opustitvi izgradnje jarka, ki bi potekal do prepustov do reke Bistrice, pa je nepomemben tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo izvedenskega mnenja, da večje število pretokov skozi cestno telo ne bi moglo vplivati na boljšo pretočnost. Nepomembna je tudi okoliščina, izhajajoča iz dopisa z dne 29. 12. 1975 št. 324/B-20/75 Republiškega sekretariata za urbanizem, na katerega se prav tako sklicuje pritožba. Zasipanje struge Bistrice glede napovedano namreč predstavlja le enega od vzrokov, kar ne izključuje odgovornosti tožene stranke. Zato je tudi neutemeljeno nadaljnje pritožbeno sklicevanje na primerjavo kart poplavnih območij ter na zatrjevano pomanjkljivo mnenje izvedenca.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil sicer najprej zgrajen odvodni jarek do reke Bistrice, vendar pa je istočasno tudi ugotovilo, da je bil kasneje zasut. Ta okoliščina pa tožene stranke ne razbremenjuje odgovornosti za nastalo škodo, saj bi morala več čas skrbeti, da bi bila cesta zgrajena oziroma rekonstruirana tako, da bi bilo zagotovljeno tudi ustrezno odvodnjavanje poplavnih voda (skrbnost dobrega gospodarja iz 1. odstavka 18. člena ZOR). Sklicevanje na okoliščino, da je bil nato sicer izveden dodatni cevni propust kot sklop dveh vzporedno postavljenih betonskih cevi profila 80 in 60 cm pa glede na opisane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ne pomeni takšne okoliščine, ki bi prav tako lahko razbremenjevale toženo stranko naložene odškodninske odgovornosti.

10. Pritožbeno sodišče pa sicer soglaša tudi z nadaljnjimi - dopolnilnimi razlogi sodišča prve stopnje, na katere je oprta izpodbijana odločitev. Tako bi morala tožena stranka strokovno izvesti rekonstrukcijo ceste in počakati na predhodno regulacije reke Bistrice, in v pritožbi izpostavljena okoliščina, da ima Republika Slovenijo svojo rečno nadzorno službo (v zvezi s čimer je bilo predlagano tudi zaslišanje rečnega nadzornika I. L.), prav tako ni pravno relevantna. Tožena stranka je imela neposreden pregled nad stanjem na svojem območju in bi zato tudi ona morala opozarjati državo na potrebno regulacijo struge reke Bistrice (skrbnost dobrega gospodarja iz 1. odstavka 18. člena ZOR).

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da na spornem področju poplavlja voda že skoraj 30 let. Kot je bilo že omenjeno - pravno relevantni vzrok, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni v višini ceste in časovno preteklem stanju na tem območju, temveč v neustrezni rekonstrukciji ceste, za kar je odgovorna tožena stranka.

12. Tudi če je bil izvedenec J. D. predvsem sodni izvedenec za kmetijska zemljišča, to v spornem primeru ni pomembno. Postavljeni izvedenec strojne stroke dr. J. K. je namreč upošteval le objektivne podatke iz fotografij, ki so bili zbrani še v času, ko je izdelal izvedensko mnenje izvedenec J. D.. Na podlagi fotografij ter seznama stvari, in torej ne računov, kot poskušata prikazati pritožnici, pa je izvedenec izdelal avtonomno cenitev (glej njegovo cenitev in dopolnitev cenitve, ustrezno povzeto v razloge izpodbijane sodbe).

13. Nadalje iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da izvedenec J. R. ni zgolj povzel cenitev izvedenca J. D., ki glede škode, nastale na kmetijskih pridelkih, tudi po stališču tožene stranke predstavlja ustreznega izvedenca, marveč je na podlagi tega mnenja povzel zgolj količine in vrste uničenega pridelka. Enako je ravnal izvedenec I. K.. Ker tožena stranka količinam niti vrsti uničenega pridelka ni ugovarjala, je torej tudi tovrstne trditve tožnika šteti kot neprerekane oziroma kot priznane (člen 214/2 ZPP). V zvezi s tem izvedenskim mnenjem pa je procesno pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je pripombe tožena stranka na izvedensko mnenje podala prepozno (glej izčrpne ugotovitve sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku na 9. strani prvostopne sodbe in še na 10. strani prvostopne sodbe). Zato ni storjena v pritožbi vsebinsko očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP( nemožnost obravnavanja pred sodiščem). Sicer pa je sodišče prve stopnje v omenjenem delu sodbe tudi pravilno pojasnilo, zakaj tudi pripombe ne bi mogle vplivati na odločitev.

14. Pritožbeno sodišče tudi soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da ugotovitve tričlanske komisije niso verodostojne glede na njeno sestavo in je tudi zato sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izvedenčeve podatke (glej izčrpne razloge sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku na 8. strani in na 9. strani prvostopne sodbe).

15. Izpodbijani obrestni del odločitve pravilno temelji na mnenju Vrhovnega sodišča iz leta 2002 in v tem delu pritožbeno sodišče k razlogom izpodbijane sodbe prav tako nima kaj dodati (glej izčrpne razloge v zadnjem odstavku na 10. strani in v nadaljevanju na 11. strani prvostopne sodbe).

16. Stroškovni del pritožnici izpodbijata zgolj pavšalno, pritožbeno sodišče pa še pripominja, da je iz stroškovnikov jasna razvidna specifikacija stroškov. Posledično zato ni storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

17. Ob povedanem vsebinsko očitani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen, kot tudi niso storjene zgoraj presojane uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbo zavrniti ter potrditi izpodbijani del sodbe, saj tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnega in materialnopravnega značaja (353. člen ZPP).

(1) Glej v dr. Stojan Cigoj: „Obligacijska razmerja, Ljubljana 1978“, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, stran 222.