Jedro

Kadar je ločitvena pravica prerekana, ker je bila pridobljena z izpodbojnim dejanjem iz 271. člena ZFPPIPP, mora tisti, ki je ločitveno pravico prerekal, zahtevati, da se razveljavijo učinki izpodbojnega pravnega dejanja v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno to dejanje (prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP). Če je predmet izpodbojnega zahtevka pravno dejanje, na podlagi katerega je bila opravljena vknjižba lastninske ali druge stvarne pravice v korist določene osebe, se izpodbojni zahtevek uveljavlja z izbrisno tožbo v skladu z drugim odstavkom 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1).

Zahtevek za izbris izpodbijanja vknjižbe se lahko uveljavlja proti tistemu, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo knjižena pridobitev pravice.

Že zaradi tega, ker je zahtevek (pravilno) vseboval tudi razveljavitev pogodb o zastavi nepremičnin, ki sta jih dne 27.5.2011 sklenili N. d.d. in M. d.o.o., bi morali na pasivni strani v tem postopku biti tudi obe navedeni pogodbenici. Ob uveljavljanju zahtevka na razveljavitev pogodbe sta stranki te pogodbe v takšnem medsebojnem razmerju, da se lahko tožbeni zahtevek razteza le na oba pogodbenika, kar pomeni, da sta kot udeleženca istega materialnopravnega razmerja nujna sospornika v smislu 196. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek: na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice toženca na nepremičninah družbe M. d.o.o. - v stečaju, vse za poplačilo toženčeve terjatve v višini 700.000,00 EUR in 181.000,00 EUR, oboje s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka); na razveljavitev pogodb o zastavi nepremičnin, sklenjenih 27.5.2011 in vsebovanih v notarskih zapisih SV 1 in SV 2, ter zemljiškoknjižnih dovolil za vknjižbo zastavne pravice v korist toženca v zavarovanje zgoraj navedene terjatve, in sicer v razmerju med stečajnim dolžnikom in tožencem (II. točka izreka); zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti vknjižb zastavne pravice pri nepremičninah iz I. točke izreka in za njihov izbris ter na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (točka III izreka sodbe). Postavilo se je na pravno stališče, da bi moral biti oblikovalni izpodbojni zahtevek uperjen zoper prvotnega toženca, kot stranko pravnega razmerja, katerega preoblikovanje se zahteva, in sicer ne glede na to, da je v pravdo na pasivni strani vstopila D. d.d. (kateri je prvotna tožena stranka, N. d.d., med postopkom odstopila terjatev, skupaj s stranskimi pravicami). Zoper prvotnega toženca bi moral, upoštevajoč 29. člen Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (v nadaljevanju: ZUKSB), biti usmerjen tudi povračilni zahtevek na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov in navedla, da sodišče napačno razlaga določila prvega in četrtega odstavka 29. člena ZUKSB, iz katerega izhaja, da predmet izpodbijanja po določilih Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ne more biti pogodba D. d.d. z bankami, kar je v konkretnem primeru Pogodba o potrditvi odstopa terjatve z dne 25.4.2014. Predmet te pravde pa je izpodbijanje zemljiškoknjižnega dovolila, vsebovanega v notarskih zapisih, ki sta ju sklenila prvotna tožena stranka in družba M. d.o.o., v stečaju. Pa tudi sicer je prvostopenjsko sodišče z uporabo določil ZUKSB dodelilo temu zakonu retroaktivnost in s tem tožeči stranki odvzelo že pridobljeno pravico. ZUKSB je začel veljati 28.12.2012, predmetna tožba pa je bila vložena 6.9.2012. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča, da bi morala tožeča stranka zahtevek uperiti proti prvotni toženi stranki N. d.d.. S sklenitvijo pogodbe o odstopu terjatve je D. d.d. postal imetnik ločitvene pravice, torej je singularni pravni naslednik prvotne tožene stranke in s tem, kot imetnik terjatve do družbe M. d.o.o. v stečaju in kot imetnik ločitvene pravice za zavarovanje teh terjatev na zemljiščih navedene družbe, deli usodo teh terjatev in pridobljene ločitvene pravice, ki so nastale s podpisom notarskih zapisov. Razpolaganje s terjatvijo prvotne tožene stranke ne more vplivati na to, da je zahtevek tožeče stranke zaradi zgrešene pasivne legitimacije zavrnjen.

Pritožba ni utemeljena.

Za odločitev v zadevi so pomembna naslednja pravno relevantna dejstva in procesno dejansko stanje: - tožeča stranka je bila upnica v stečajnem postopku nad družbo M. d.o.o., v stečaju, v katerem je prijavila terjatev v višini 257.143,47 EUR in ločitveno pravico na nepremičninah stečajnega dolžnika, - zgoraj navedena terjatev ji je bila priznana, ločitvena pravica pa pogojno priznana (ker jo je uveljavljala tudi do glavnega dolžnika R. d.o.o., v stečaju), - tožeča stranka je bila kot zastavni upnik po vrstnem redu poplačila na nepremičninah stečajnega dolžnika M. d.o.o., v stečaju, na drugem mestu (za N. d.d.), - na istih nepremičninah je ločitveno pravico prijavil tudi upnik N. d.d., stečajni upravitelj mu jo je priznal, tožeča stranka pa jo je prerekala, ker naj bi bila pridobljena z izpodbojnim pravnim dejanjem, zato je bila napotena na pravdo. To napotitev je tožeča stranka realizirala s pravočasno vložitvijo predmetne tožbe.

Kadar je ločitvena pravica prerekana, ker je bila pridobljena z izpodbojnim dejanjem iz 271. člena ZFPPIPP, mora tisti, ki je ločitveno pravico prerekal, vložiti tožbo v skladu z 275. členom ZFPPIPP (1. točka drugega odstavka 308. člena ZFPPIPP). Zahtevati mora torej, da se razveljavijo učinki izpodbojnega pravnega dejanja v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno to dejanje (prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP). Če je predmet izpodbojnega zahtevka pravno dejanje, na podlagi katerega je bila opravljena vknjižba lastninske ali druge stvarne pravice v korist določene osebe, se izpodbojni zahtevek uveljavlja z izbrisno tožbo v skladu z drugim odstavkom 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1)(1). Navedena določba ureja izbrisno tožbo v primeru neveljavne vknjižbe iz materialnopravnega razloga, katero uveljavlja tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila zaradi te vknjižbe kršena (prvi odstavek 243. člena ZZK-1). Zahtevek za izbris izpodbijanja vknjižbe se lahko uveljavlja proti tistemu, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo knjižena pridobitev (ali izbris) pravice, pa tudi proti osebam, v korist katerih je bila glede na izpodbijano vknjižbo vknjižena oz. predznamovana pridobitev (ali izbris) pravice (prvi in drugi odstavek 244. člena ZZK-1. Tožeča stranka je sicer tožbeni zahtevek, s katerim je poleg ugotovitve obstoja prerekane ločitvene pravice uveljavljala tudi izpodbojni zahtevek in izbrisno tožbo (kot povračilni del zaradi izpodbijanja), pravilno oblikovala, vendar je tožbo s takšnim zahtevkom uperila zoper napačnega toženca. Že zaradi tega, ker je zahtevek (pravilno) vseboval tudi razveljavitev pogodb o zastavi nepremičnin, ki sta jih dne 27.5.2011 sklenili N. d.d. in M. d.o.o., bi morali na pasivni strani v tem postopku biti tudi obe navedeni pogodbenici. Stališče prvostopenjskega sodišča, da bi moral izpodbojni zahtevek biti uperjen zoper prvotnega toženca, to je N. d.d., je torej materialno pravno pravilno, temu pa pritožbeno sodišče dodaja še, da bi v pravdi moral na toženi strani biti tudi njen sopogodbenik, to je stečajni dolžnik M. d.o.o.. Ob uveljavljanju zahtevka na razveljavitev pogodbe sta stranki te pogodbe v takšni medsebojnem razmerju, da se lahko tožbeni zahtevek razteza le na oba pogodbenika, kar pomeni, da sta kot udeleženca istega materialnopravnega razmerja nujna sospornika v smislu 196. člena ZPP.

Pravilna je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, da je zgrešena pasivna legitimacija tudi glede ugotovitvenega dela zahtevka o neveljavnosti zemljiškoknjižnih vpisov zastavne pravice in oblikovalnega dela o vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, čeprav se je pri tej odločitvi oprlo na napačen materialnopravni predpis. V skladu z zgoraj, v 5. točki te obrazložitve povzeto določbo 244. člena ZZK-1, se lahko zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe uveljavlja le proti tistemu, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo knjižena pridobitev te pravice. To pa je bila v konkretnem primeru prvotna tožena stranka N. d.d.. Navedene določbe 29. člen ZUKSB ni derogiral, utemeljeno pa pritožba tudi opozarja na ustavno prepoved retroaktivne uporabe predpisov, saj ZUKSB, ki v času nastanka spornega razmerja (v maju 2011) še ni veljal(2), bi tudi sicer ne mogel biti materialno pravna podlaga za odločanje v tej zadevi.

Na podlagi gornjih ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

op. št. 1: napotilo iz tretjega odstavka 275. člena ZFPPIPP op. št. 2: začel je veljati 28. 12. 2012