U-I-177/05

26. 5. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe in v postopku za preizkus pobude A. A. A. in B. B. iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik v Z., na seji dne 26. maja 2005

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba A. A. A. in B. B. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 1302/2004 z dne 30. 3. 2005 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 1029/2004 z dne 6. 10. 2004 se ne sprejme.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti prvega odstavka 4. člena Pravilnika o vsebini, programu in načinu opravljanja izpita za izvršitelja (Uradni list RS, št. 95/02) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo pritožnikov in potrdilo sklep Upravnega sodišča, s katerim je bila zavržena tožba pritožnikov zoper odločbo ministra za pravosodje o imenovanju Č. Č. za izvršitelja za območje Okrajnega sodišča v Ljubljani.

2.Zoper sklep Vrhovnega sodišča, po vsebini pa tudi zoper sklep Upravnega sodišča, vlagata pritožnika ustavno pritožbo, v kateri ponavljata tožbene navedbe o obstoju pravnega interesa za vložitev tožbe in izražata nestrinjanje z odločitvama obeh sodišč, ki naj bi temeljili na nepravilni uporabi materialnega prava. Zatrjujeta, da jima je bila z odločitvama Upravnega sodišča o zavrženju tožbe in Vrhovnega sodišča o potrditvi takšne odločitve kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, saj sta jima sodišči odrekli sodno varstvo.

3.Navajata tudi, da bi morali biti v razpisu za imenovanje izvršiteljev in pri izbiri med kandidati upoštevani le pogoji za imenovanje izvršitelja iz 281. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju ZIZ), ne pa tudi določba drugega odstavka 4. člena Pravilnika o vsebini, programu in načinu opravljanja izpita za izvršitelja (v nadaljevanju Pravilnik), ki po njunem mnenju brez zakonske podlage določa, da kandidatu za izvršitelja ni treba opravljati izpita za izvršitelja (kar je na podlagi 5. točki prvega odstavka 281. člena ZIZ eden od pogojev za imenovanje izvršitelja), če ima opravljen pravniški državni izpit. Menita, da Pravilnik kot podzakonski akt lahko podrobneje ureja le vsebino programa izpita, ne more pa brez zakonske podlage določati dodatnih pogojev za imenovanje oziroma enačiti izpita za izvršitelja s pravniškim državnim izpitom, ker s tem presega ZIZ, kar predstavlja kršitev 153. člena Ustave. Zatrjujeta tudi, da so zaradi te določbe Pravilnika osebe z opravljenim pravniškim državnim izpitom postavljene v privilegiran položaj pred drugimi kandidati za izvršitelja, kar pomeni kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

B. – I.

4.Ustavna pritožba ni nadaljnje pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati same po sebi kršitve pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

5.Ustavno sodišče pri obravnavanju zatrjevanih kršitev človekovih pravic presoja le tiste navedbe, ki se nanašajo na akte, ki so predmet ustavne pritožbe. Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče sprejelo procesno odločitev, saj je ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ne posega v tožnikovi pravici oziroma v njuno neposredno, na zakon oprto korist. Sodišče se zato ni spuščalo v ugotavljanje utemeljenosti tožbenih navedb. Enako je ravnalo sodišče na pritožbeni stopnji. Ugotavljalo je, ali je procesna odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodno varstvo v upravnem sporu je po 4. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – v nadaljevanju ZUS) dopustno, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta, ki ga s tožbo izpodbija. Po 18. členu ZUS pa je tožnik lahko posameznik, vsaka pravna oseba, organizacija, skupina oseb in drugi, ki menijo, da je z upravnim aktom kršena kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna korist. Upravni akt, ki ga izpodbija s tožbo, mora posegati v njegovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist (4. točka prvega odstavka 34. člena ZUS). Izpolnjevanje navedenih pogojev oziroma obstoj pravnega interesa za vložitev tožbe mora izkazati tožnik. Navedeni pogoji pomenijo procesno predpostavko dopustnosti tožbe (sodnega varstva). Ugotovitev sodišča, da pritožnika nimata pravnega interesa za vložitev tožbe, sama po sebi ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave). Lahko bi šlo za kršitev 22. člena Ustave, če bi bila odločitev sodišča očitno napačna ali brez razumne obrazložitve, torej arbitrarna. Tega pa izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati. Odločitvi sodišč sta namreč zadostno obrazloženi, temeljita pa na zaključkih, ki so možni glede na pravila razlage pravnih norm.

6.Ker z izpodbijanima sklepoma niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

B. – II.

7.Pritožnika z navedbami o nezakonitosti določbe Pravilnika, ki določa, da kandidat za izvršitelja, ki je že opravil pravniški državni izpit v skladu z zakonom, ki ureja izobraževanje v pravosodju, ne opravlja izpita po tem pravilniku, izpodbijata drugi odstavek 4. člena Pravilnika. Trdita namreč, da je ta določba v neskladju z 281. členom ZIZ, ki med taksativno določenimi pogoji za imenovanje izvršitelja v 5. točki določa, da je za izvršitelja lahko imenovan, kdor ima opravljen izpit za izvršitelja po programu, ki ga predpiše minister za pravosodje. Menita, da izpodbijana določba Pravilnika določa dodaten pogoj oziroma spreminja določitev pogojev iz 281. člena ZIZ, česar pa Pravilnik kot podzakonski akt ne more in je zato v neskladju z 281. členom ZIZ. Ustavno sodišče je zato štelo, da pritožnika vlagata pobudo za oceno zakonitosti navedene določbe.

8.V skladu z drugim odstavkom 162. člena Ustave lahko vsakdo da pobudo za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem, če izkaže svoj pravni interes. Drugi odstavek 24. člena ZUstS določa, da je pravni interes za vložitev pobude podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora biti pravni interes neposreden in konkreten, morebitna ugoditev pobudnikovemu predlogu mora privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja (tako npr. v odločbi št. U-I-331/02 z dne 3. 7. 2003 , Uradni list RS, št. 70/03 in 83/03 – popr., OdlUS XII, 67).

9.Ustavno sodišče A. A. ni priznalo pravnega interesa za začetek postopka za oceno zakonitosti izpodbijane določbe Pravilnika. Po ustaljeni ustavnosodni presoji imajo politične stranke, zbornice in združenja pravni interes le za izpodbijanje predpisov, ki neposredno posegajo v njihove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj kot pravne osebe. Za pobude, ki jih ti subjekti vlagajo v imenu svojih članov, pa njihov pravni interes v smislu 24. člena ZUstS ni izkazan (tako npr. v sklepu št. U-I-198/00 z dne 19. 10. 2000, OdlUS IX, 241 ali sklepu št. U-I-91/00 z dne 25. 5. 2000, OdlUS IX, 123). Glede na to izpodbijana določba Pravilnika ne posega v pravice, pravne interese ali pravni položaj pobudnice kot zbornice (temveč v interes oziroma pravni položaj njenih bodočih članov).

10.Ustavno sodišče tudi ni priznalo pravnega interesa pobudniku B. B. Četudi bi v posledici odločitve Ustavnega sodišča prišlo do spremembe podzakonske ureditve na način, kot ga smiselno predlaga pobudnik, pobudnik ni izkazal, da bi se s tem njegov pravni položaj izboljšal. Pobudnik je namreč že imenovan za izvršitelja, zato zakonska oziroma podzakonska ureditev pogojev za imenovanje izvršitelja na njegov pravni položaj ne more več vplivati. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrglo.

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnici in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj