Jedro

Sodišče bo odredilo privedbo, če se obdolženec izmika (v redu povabljen ne pride na sodišče, pa svojega izostanka ne opraviči, se izmika vročitvi vabila), takšnih dejanskih okoliščin pa ne gre enačiti s skrivanjem oziroma nevarnostjo bega, kar predstavlja razlog za odreditev pripora iz pripornega razloga begosumnosti, ko gre za aktivno ravnanje obdolženca, na podlagi katerega je mogoče sklepati, da se namerava izogniti kazenskemu postopku.

Če preiskovalni sodnik odredi pripor iz vseh predlaganih pripornih razlogov (čeprav očitno zaradi spregleda pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti naknadno), z izdajo prvega sklepa o odreditvi pripora ni izčrpan predlog državnega tožilca oziroma je ob nadaljnjem odločanju o odreditvi pripora še iz drugega pripornega razloga tak predlog državnega tožilca podan.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega Ž.A. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je dne 31.7.2006 izdala sklep, da se zoper obdolženega Ž.A. odredi pripor in pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), kasneje dne 31.8.2006 pa še sklep o odreditvi pripora zoper istega obdolženca iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Pritožbo obdolženčevega zagovornika je kot neutemeljeno zavrnil senat Okrožnega sodišča v Ljubljani s sklepom z dne 1.9.2006. Zoper navedeno pravnomočno odločbo o odreditvi pripora je zagovornik obdolženca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, torej iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena tega zakona. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da na podlagi določila 1. odstavka 426. člena ZKP ugodi zahtevi in izpodbijano odločbo o odreditvi pripora spremeni tako, da pripor zoper obdolženca iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odpravi, podrejeno pa da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec., v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vložnik uvodoma sicer očita kršitev iz 1. točke 371. člena ZKP, vendar pa iz obrazložitve izhaja, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Sodišče pa tudi ni kršilo 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je okrožna državna tožilka podala predlog za odreditev pripora. S tem ko preiskovalna sodnica ni odredila privedbe obdolženca na zaslišanje, ni prekršila določbe 194. člena ZKP, ker je očitno presodila, da se obdolženec skriva, kar je bil tudi razlog za odreditev pripora. Predlaga zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistveni očitki kršitve procesnega zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik, so:1. kršitev 194. člena ZKP, ker bi moralo sodišče ob ugotovitvi, da obdolžencu vabila ni mogoče vročiti, najprej odrediti prisilno privedbo; 2. kršitev 1. odstavka 202. člena ZKP, saj je sodnica, ko je brez predloga državnega tožilca odločila o odreditvi pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, prekoračila svojo pravico, s čimer je "smiselno" kršila 9. točko 1. odstavka 371. člena ZKP; 3. kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP - zunajobravnavni senat se je pri obrazložitvi pripornega razloga oprl na protispisno vsebino uradnega zaznamka ter upošteval neresnično dejstvo, da je obdolženec še v enem kazenskem postopku zaradi istovrstnega kaznivega dejanja.

Ad 1 Prisilno privedbo obdolženca bo sodišče odredilo tedaj, ko bo presodilo, da se obdolženec izmika (194. člen ZKP), kar pa ne gre enačiti s skrivanjem oziroma nevarnostjo bega, kar pa predstavlja razlog za odreditev pripora iz pripornega razloga begosumnosti (1. točka 1. odstavka 201. člena ZKP). Ali se bo sodišče odločilo za en ali za drug prisilni ukrep, je torej odvisno od dejanskih okoliščin, ugotovljenih v konkretni kazenski zadevi. Pri skrivanju gre za aktivno ravnanje obdolženca, na podlagi katerega je mogoče sklepati, da se namerava izogniti kazenskemu postopku, medtem ko v primeru izmikanja zadošča že, da v redu povabljen obdolženec ne pride na sodišče, pa svojega izostanka ne opraviči, oziroma da se sicer bivajoč na znanem naslovu izmika vročitvi vabila.

V konkretni kazenski zadevi je iz obrazložitve izpodbijanih sklepov razvidno, da je sodišče ugotovilo okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo, da je obdolženec pobegnil oziroma da se skriva z namenom izogniti se kazenskemu postopku, še zlasti ob dejstvu, da se mu očita storitev kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena kazen od enega do osmih let zapora (23.6.2006 odšel neznano kam, 27.6.2006 razpisano iskanje, ker naj bi se umaknil v tujino; oseba, ki ni želela biti imenovana, pa naj bi policistom tudi povedala, da se skriva na neznanem naslovu v Republiki Hrvaški ...).

Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pravilno in zakonito zoper obdolženca na predlog državnega tožilca odredilo pripor iz pripornega razloga begosumnosti kot edini možen ukrep za uspešno izvedbo kazenskega postopka.

Ad 2 Tudi ta očitek zagovornika v zahtevi ni utemeljen. Res je sicer, kot to navaja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, da lahko preiskovalni sodnik odredi pripor zoper obdolženca le na predlog državnega tožilca (1. odstavek 202. člena ZKP), kar pomeni tudi, da je mogoče pripor odrediti le iz istega razloga kot je bil predlagan.

V obravnavani kazenski zadevi je državna tožilka dne 26.7.2006 zoper obdolženca predlagala odreditev pripora iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Preiskovalna sodnica je dne 31.7.2006 odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti, kot je razvidno iz podatkov spisa (odredb, popisa spisa ipd.) pa je dne 31.8. zoper njega odredila pripor še iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (čeprav je sicer v glavi sklepa naveden datum 31.7.2006). Pritožbo zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora je zavrnil zunajobravnavni senat kot neutemeljeno in iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se pridružuje zaključkom preiskovalne sodnice, da sta na strani obdolženca podana oba priporna razloga (iz 1. in 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP).

V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik meni, da je bil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti odrejen, ne da bi bil podan za takšno odločitev potreben predlog državnega tožilca. V obravnavanem primeru je namreč preiskovalna sodnica s sklepom z dne 31.7.2006 zoper obdolženca najprej odredila pripor iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, s čimer je odločila o predlogu državne tožilke za odreditev pripora. Ker pa se državna tožilka, ki je predlagala pripor iz obeh pripornih razlogov (tudi iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP), zoper takšno odločitev preiskovalne sodnice, ki je le delno ugodila njenemu predlogu in pripor odredila le iz enega predlaganega pripornega razloga, ni pritožila, je sklep preiskovalne sodnice v zvezi z njenim predlogom za odreditev pripora postal pravnomočen in je bil ta predlog državne tožilke s prvotno odločitvijo preiskovalne sodnice izčrpan.

Pripor v skladu s 1. odstavkom 202. člena ZKP odredi preiskovalni sodnik na predlog državnega tožilca, če pa se preiskovalni sodnik ne strinja s predlogom za odreditev pripora, zahteva, naj o tem odloči zunajobravnavni senat (5. odstavek istega člena). Kolikor preiskovalni sodnik ne odredi pripora iz vseh predlaganih pripornih razlogov (ker meni, da ni razlogov za to), temveč samo iz enega, mora v skladu z uveljavljeno sodno prakso (ob siceršnji zakonski nedorečenosti) zahtevati odločitev zunajobravnavnega senata (načelno pravno mnenje Občne seje VS RS z dne 22.6.1994). Glede na to, da v konkretni kazenski zadevi preiskovalna sodnica takšnega nestrinjanja ni izrazila, temveč je pripor odredila iz obeh pripornih razlogov (čeprav očitno zaradi spregleda pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti naknadno), z izdajo prvega sklepa o odreditvi pripora ni izčrpala predloga okrožne državne tožilke za odreditev pripora tudi iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, oziroma je ob nadaljnjem odločanju o odreditvi pripora še iz tega pripornega razloga bil tak predlog državne tožilke podan.

Ad 3 Kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisi. Utemeljeno sicer zagovornik v zahtevi poudarja, da je zunajobravnavni senat pri utemeljevanju pripornega razloga begosumnosti nepravilno povzel vsebino uradnega zaznamka o razgovoru preiskovalne sodnice z obdolženčevim očetom. Slednji je namreč, kot je razvidno iz podatkov v spisu, navedel le, da je obdolženec na križarjenju v Republiki Hrvaški, vendar pa je sodišče razpolagalo s podatkom, da naj bi se obdolženec skrival na območju Republike Hrvaške na neznani lokaciji, kjer naj bi bil toliko časa, dokler ne bo jasno, ali bo moral v pripor ali ne, in sicer gre za vsebino uradnega zaznamka o razgovoru policista z občanom, ki zaradi strahu pred maščevanjem ni želel biti imenovan (uradni zaznamek z dne 19.7.2006, list. št. 146). Navedeno je tudi korektno povzeto v sklepu preiskovalne sodnice o odreditvi pripora iz pripornega razloga begosumnosti, z zaključki preiskovalne sodnice pa se je v celoti strinjal, kot izhaja iz obrazložitve sklepa, tudi zunajobravnavni senat. Zmotna navedba osebe, ki je posredovala navedeno informacijo, pa ne predstavlja odločilnega dejstva, pomembnega za odreditev pripora, oziroma ni mogoče govoriti o očitani kršitvi določb ZKP.

Svojo odločitev glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti je sodišče oprlo na številne okoliščine, pri čemer je še posebej obrazložilo način storitve obravnavanega kaznivega dejanja. Grožnje naj bi bile izredno resne, nasilje nad oškodovancem naj bi se stopnjevalo tudi do povzročitve lahke telesne poškodbe, nadalje je upoštevalo okoliščino, da naj bi bil obdolženec že kaznovan za prekršek zaradi kršitve javnega reda in miru, zaradi istovrstnih prekrškov pa je še v postopku, prav tako pa je iz računalniškega izpisa razvidno, da je obdolženi A. še v dveh kazenskih postopkih zaradi kaznivih dejanj po členu 133/1 v zvezi s členom 25 KZ in 218/1 in 3 KZ. Zagovornik v zahtevi oporeka resničnost teh navedb in navaja, da ugotovitev sodišča, da sta zoper obdolženca v teku dva kazenska postopka zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po členu 218/3 in 1 KZ, ni resnična, saj gre v obeh primerih za eno in isto stvar oziroma za t.i. pomotni vpis.

Tudi če so navedbe zagovornika v zahtevi resnične oziroma tečeta zoper obdolženca le dva kazenska postopka, in sicer za obravnavano ter kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 133. člena KZ, navedena okoliščina pri presoji pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ni bistvena, oziroma ni takšne narave, da bi lahko vplivala na obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti glede na ostale tehtne okoliščine (predvsem težo in način storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja), ki jih je sodišče pri odreditvi pripora upoštevalo.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb procesnega zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.