Jedro

Sodišče prve stopnje je, upoštevaje dokaze, ki sta jih vložili v spis obe pravdni stranki, utemeljeno zaključilo, da je bil tožnik upravičen do položajnega dodatka tudi v vtoževanem obdobju, saj je vodil organizacijsko enoto, kar je bil pogoj za priznanje tega dodatka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v II. točki izreka v odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih delno spremeni tako, da tečejo od ustreznih neto zneskov od prvega dne po zapadlosti posameznega zneska mesečne plače do plačila, višji tožbeni zahtevek v tem delu (za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva zapadlosti do prvega naslednjega dne po zapadlosti) pa se zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za obdobje od 1. 11. 2011 do 28. 2. 2013 obračunati položajni dodatek v višini 8 % osnovne plače, odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska mesečne plače do plačila, vse v 8 dneh. Kar je tožnik zahteval več in drugače (to je izplačilo bruto zneskov in obresti od bruto zneskov), je zavrnilo. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti njegove pravdne stroške v znesku 238,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila. V III. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek, tožniku pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oz. podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožnik v spornem obdobju ni vodil notranje organizacijske enote in da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je vseskozi vodil isto enoto. V letu 2011 je v matični enoti tožnika prišlo do preoblikovanja in spremembe formacije, kar izhaja tako iz izpovedbe tožnika in tudi listinskih dokazov. V spornem obdobju je bil tožnik razporejen na novo formacijsko dolžnost, nepravilna pa je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da tožnik ni vodil notranje organizacijske enote. To namreč izhaja iz izjave priče A.A., kateri bi moralo sodišče prve stopnje pripisati večjo težo, kot pa jo je pripisalo izjavam prič B.B. in C.C.. Navedena z dejanskimi formacijskimi spremembami v enoti tožnika očitno nista bila seznanjena, saj sta poudarila le navzven nespremenjeno delo tožnika. Izjavi prič B.B. in C.C. sta si sicer nasprotujoči glede tega, da je kljub preoblikovanju tožnik še naprej vodil isto enoto, saj to glede na preostale izvedene dokaze ni smiselno oz. logično. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev napačno oprlo tudi na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 82/2014, saj je ta temeljila na bistveno drugačnem dejanskem stanju. Ker je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je zmotno uporabilo tudi materialno pravo, saj je svojo odločitev sprejelo v nasprotju s 24. členom ZSPJS, 5. členom Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede in 3. členom Uredbe o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence. Tožnik formalnih pogojev za priznanje navedenega dodatka ni izpolnjeval. Razlog za to, da je bil tožniku položajni dodatek odvzet, je bil v spremembi predpisov, zaradi katerih tožnik kriterijev za priznanje tega položajnega dodatka v vtoževanem obdobju ni izpolnjeval. Temeljni pogoj je, da je pri delodajalcu organizirana notranja organizacijska enota, kar je ugotovilo tudi VDSS v sodbi opr. št. Pdp 1155/2010. Bistven je obstoj notranje organizacijske enote, ne pa le dejansko delo tožnika in vprašanje spremembe oz. enakega opisa dela in nalog tožnika pred in po spremembi formacije. Poleg tega je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih, saj je tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti, tožena stranka pa je v zvezi z izplačilom položajnega dodatka prišla v zamudo šele prvi dan po zapadlosti neto zneskov v plačilo.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožena stranka bistvene kršitve določb postopka v pritožbi zatrjuje le pavšalno in neobrazloženo), ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo (razen delno glede pričetka teka zakonskih zamudnih obresti od opisno prisojenih neto zneskov položajnega dodatka).

Tožena stranka v pritožbi navaja, da izpodbija ugodilni del sodbe (in odločitev o pravdnih stroških) iz vseh pritožbenih razlogov. Glede na to, da v pritožbi bistvenih kršitev določb postopka, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje, ne konkretizira in ne obrazloži (iz obrazložitve pritožbe izhaja, da se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje oziroma ugotovljenim dejanskim stanjem in z uporabo materialnega prava), je sodišče prve stopnje z ozirom na že omenjeni drugi odstavek 350. člena ZPP izpodbijani del sodbe glede bistvenih kršitev določb postopka preizkusilo le v okviru tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje teh kršitev določb postopka ni storilo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik prejel odločbo z dne 28. 10. 2011 (A8) o razporeditvi v plačni razred, o določitvi osnovne plače in o določitvi dodatkov k plači, zoper katero je vložil ugovor, o katerem pa tožena stranka v roku 60 dni (100.a člen Zakona o obrambi; ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.) ni odločila. Glede na to je ugotovilo, da je tožnik pravočasno vložil tožbo v skladu z osmim odstavkom 100.a člena ZObr. Tožnik te odločbe, s katero je bil razporejen v 29. plačni razred in s katero mu je bila določena osnovna plača z dodatki, ni izpodbijal v tem postopku, vendar to ni bilo potrebno, saj ta odločba ni vsebovala nikakršne odločitve o položajnem dodatku, za katerega je tožnik menil, da je do njega upravičen. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dokončnost in pravnomočnost te odločbe ne vpliva na odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka, v nadaljevanju pa je pravilno štelo tožnikov ugovor zoper navedeno odločbo (tožnik je v tem ugovoru med drugim predlagal toženi stranki, da mu prizna položajni dodatek v višini 8 % osnovne plače) kot tožnikovo zahtevo za varstvo pravic, o kateri pa tožena stranka ni odločila.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožnik na podlagi odločbe z dne 26. 11. 2010 (A6) imel pravico do položajnega dodatka v višini 8 % osnovne plače od 1. 11. 2010 dalje, potem ko je bil z ukazom z dne 29. 9. 2010 razporejen na formacijsko dolžnost vodje enote. Kot je bilo že ugotovljeno, v odločbi z dne 28. 10. 2011 (A8), iz katere izhaja, da je bil tožnik imenovan na novo formacijsko dolžnost, v delu, ki je določala povečanje osnovne plače za dodatke in te dodatke navajala, položajnega dogodka ni opredeljenega. Iz dokaznega postopka nadalje izhaja, da je tožnik ponovno pričel prejemati položajni dodatek na podlagi odločbe z dne 18. 3. 2013 in sicer v višini 5 % osnovne plače (A4). Iz te, zadnje odločbe, je razvidno, da je tožnik opravljal delo na isti formacijski dolžnosti, kot v vtoževanem obdobju.

Položajni dodatek sta urejali Uredba o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (Uredba o uvrstitvi; Ur. l. RS, št. 71/2008 in nadalj.) in Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (Uredba o kriterijih, Ur. l. RS, št. 85/2010). Iz Uredbe o kriterijih izhaja, da je javni uslužbenec upravičen do položajnega dodatka v višini 8 % osnovne plače v primeru, ko znaša število zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih in v nazivih v notranji organizacijski enoti od 11 do 30 javnih uslužbencev. Tožena stranka je sicer v postopku zatrjevala, da tožnik v vtoževanem obdobju ni vodil notranje organizacijske enote s takšnim številom javnih uslužbencev (pripadnikov Slovenske vojske), zaradi česar naj ne bi bil upravičen do vtoževanega položajnega dodatka, vendar pa ustreznih dokazov v zvezi z navedenim ni predložila. Tožena stranka je glede tega, da tožnik do vtoževanega položajnega dodatka v spornem obdobju ni upravičen, vložila v spis kot dokaz elektronsko sporočilo z dne 28. 11. 2011, iz katerega je razbrati, da tožnik v formaciji nima sistemiziranih podrejenih ljudi, kljub temu, da mu piše vodja in da v resnici dejansko vodi ekipo, ki vzdržuje infrastrukturo. Tožena stranka izseka informacije, ki bi potrjevala vsebino tega elektronskega sporočila (za katerega sicer ni bilo pojasnjeno, v kakšnem svojstvu ga je avtor, D.D., izdelal), v spis ni vložila. Poleg tega je tožena stranka vložila v spis tudi dopis z dne 17. 10. 2014 (B7), kjer je bilo sicer ugotovljeno, da v primeru upravljanja in vzdrževanja infrastrukture ni šlo za posebej oblikovano notranjo organizacijsko enoto (to delo je sicer opravljalo v vtoževanem obdobju 13 pripadnikov Slovenske vojske, kar jasno izhaja iz navedene listine in kar je razvidno tudi iz pisne izjave priče A.A.).

Kljub zgoraj navedenim dokazom pa je sodišče prve stopnje glede na preostale dokaze, ki so bili predlagani v tem postopku, utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da tožnik do vtoževanega položajnega dodatka v spornem obdobju ni upravičen. Na podlagi predloženih listin in pisnih izjav prič, podanih v skladu z 236.a členom ZPP, je ugotovilo, da bi morala tožena stranka tožniku tudi v spornem obdobju ta položajni dodatek priznati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik vseskozi (torej tudi v vtoževanem obdobju) vodil isto enoto, kar izhaja tako iz dopisa tožene stranke z dne 12. 3. 2013 (B6) in odločbe tožene stranke z dne 18. 3. 2013 (A4). Z navedeno odločbo je tožena stranka tožniku (ponovno) priznala položajni dodatek z obrazložitvijo, da je prišlo v tožnikovi enoti (torej v enoti, v katero je bil tožnik razporejen tudi v vtoževanem obdobju) do spremembe števila zaposlenih. Podlaga za izdajo odločbe z dne 18. 3. 2013 je bila torej le sprememba števila zaposlenih, ne pa morebitna razporeditev tožnika na novo formacijsko dolžnost. Ker je iz dopisa tožene stranke z dne 17. 10. 2014 (B7) razvidno, da je bilo tožniku na isti formacijski dolžnosti, na kateri je bil tožnik od 1. 3. 2013 dalje upravičen do položajnega dodatka (odločba z dne 18. 3. 2013), v vtoževanem obdobju podrejenih 13 oseb (za razliko od marca 2013 dalje, ko mu je bilo podrejenih 11 oseb - B6), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil tožnik tudi v vtoževanem obdobju upravičen do položajnega dodatka, ki je na podlagi 4. člena Uredbe o kriterijih znašal 8 % osnovne plače. Navedene zaključke potrjujeta tudi pisni izjavi prič B.B. (z dne 15. 10. 2014) in C.C. (z dne 2. 10. 2014), iz katerih izhaja, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju kot vodja enote za vzdrževanje in upravljanje infrastrukture nadrejen več kot 11 pripadnikom in da je tožnik vseskozi (pred, med in po vtoževanem obdobju) opravljal enako delo vodenja in poveljevanja. Na te ugotovitve tudi po stališču pritožbenega sodišča nima odločilnega vpliva niti pisna izjava A.A. z dne 16. 10. 2014. Iz te izjave sicer izhaja, da je bil tožnik s 1. 10. 2011 postavljen na delovno mesto skladno z novo formacijo, da v tej formaciji ni bilo več ločenih oddelkov, da pa je še vedno vodil približno 15 ljudi kot pred spremembo formacije, pri čemer se opis del in nalog tožnika ni spreminjal. Pritožbeno sodišče glede na to ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevaje dokaze, ki sta jih z namenom dokazovanja zatrjevanih dejstev vložili v spis obe stranki, utemeljeno zaključilo, da je bil tožnik upravičen do vtoževanega položajnega dodatka tudi v obdobju od 1. 11. 2011 do 28. 2. 2013, saj je tudi na podlagi dokazov, ki jih je v spis vložila tožena stranka (B5-B7) in glede na odločbo, ki jo je tožena stranka tožniku izdala dne 18. 3. 2013 (A4), ugotovilo, da je tožnik vodil organizacijsko enoto, ki je bila pogoj za priznanje položajnega dodatka. Tožena stranka dokazov (npr. izsek iz formacije), iz katerih bi izhajalo nasprotno, v spis ni vložila, preostali dokazi pa ne nudijo opore ugotovitvi, da tožnik takšne enote ni vodil. Glede na zgoraj navedeno je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje pisni izjavi A.A. pripisati večjo težo in na podlagi tega ugotoviti, da tožnik do položajnega dodatka ni upravičen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo vse izvedene relevantne dokaze in na podlagi njih ugotovilo, da je tožnik tudi v spornem obdobju vodil organizacijsko enoto z določenim številom podrejenih pripadnikov, na podlagi česar mu je pripadal položajni dodatek po 4. členu Uredbe o kriterijih. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo VDSS opr. št. Pdp 1155/2010, saj je ta odločitev temeljila na bistveno drugačnem dejanskem stanju. V omenjeni zadevi je bilo namreč ugotovljeno, da tožnik ni vodil notranje organizacijske enote, kar je razlika od dejanskega stanja v tem individualnem delovnem sporu. Tudi dejstvo, da je bil tožnik v spornem obdobju razporejen na novo formacijsko dolžnost, kar tožena stranka izpostavlja v pritožbi, ne pomeni, da na tej formacijski dolžnosti (ob izpolnjevanju pogojev iz Uredbe o kriterijih) do položajnega dodatka ni upravičen.

Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov razlik v plači iz naslova položajnega dodatka, ki je bil opisno prisojen tožniku, delno zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tožniku zakonske zamudne obresti od neto zneskov prisodilo že od dneva zapadlosti dalje do plačila. Glede na 299. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001) je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od dneva zamude dalje, tožena stranka pa je s plačili navedenih zneskov prišla v zamudo šele prvi naslednji dan po zapadlosti posamičnega mesečnega neto zneska razlike v plači v plačilo. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in odločitev o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti spremenilo tako, da je odločilo, da te tečejo šele od prvega dne zamude dalje do plačila (peta alinea čl. 358 ZPP).

Pritožbeno sodišče je v preostalem pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo preostali izpodbijani del prvostopenjske sodbe, saj glede tega dela sodbe niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (člen 353 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, odgovor na pritožbo tožnika pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (člen 154 ZPP, člen 155 ZPP).