Jedro

Zaradi vsega povedanega pogodba o zamenjavi z dne 21.8.1991 ni predstavljala veljavnega pravnega naslova za toženčevo vselitev in pridobitev imetništva stanovanjske pravice na stanovanju v L., R.. Pogodba o zamenjavi in soglasje garnizijskega poveljstva sta bila nična. Ni mogoče pritrditi stališču sodišč druge in prve stopnje, da je pogodba o zamenjavi stanovanj veljavna, ker tožeča stranka te pogodbe ni izpodbijala. Tako stališče obeh sodišč je namreč oprto na določbe ZSR, ki pa zamenjave stanovanj, ki se nahajajo na območju različnih držav, ni urejal.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožbi tožeče stranke ugodi, sodba sodišča prve stopnje pa tako spremeni, da se izrek sodbe glasi: Tožena stranka S. D. je dolžna izprazniti 2-sobno stanovanje v L., R., VIII. nadstropje, št. stanovanja .. in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 7.980 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala, da mora tožena stranka izprazniti dvosobno stanovanje v L., R. (v VIII. nadstropju, stanovanje št...) in ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 8.800 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Toženec se je v stanovanje vselil na podlagi pogodbe o zamenjavi stanovanj, h kateri je dala za stanovanje v Banja Luki soglasje Občina Banja Luka, za stanovanje v L. pa Komanda garnizona L.. Slednja pa po 25. 6. 1991 ni mogla več razpolagati s stanovanji iz stanovanjskega sklada bivše JLA. Na podlagi 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91) je Republika Slovenija prevzela v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Komanda garnizona L. zato dne 21. 8. 1991 ni mogla več dati pravnoveljavnega soglasja za zamenjavo stanovanj.

Njeno soglasje k zamenjavi zato ni zakonito. Stališče sodišč prve in druge stopnje, da bi morala tožeča stranka sklenjeno menjalno pogodbo izpodbijati ni sprejemljivo, ker tožeča stranka pri tej pogodbi ni bila pogodbena stranka. Reviziji naj se tako ugodi, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita, tožbenemu zahtevku pa ugodi. Podrejeno naj se sodbi razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je utemeljena.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da se je tožena stranka vselila v sporno stanovanje na podlagi pogodbe o zamenjavi stanovanj, ki je bila sklenjena dne 21. 8. 1991. Z zamenjavo stanovanj je soglašala Komanda garnizona L., ki je dala soglasje k zamenjavi istega dne, kot je bila sklenjena menjalna pogodba (21. 8. 1991). Predmet menjalne pogodbe sta bili stanovanji v Banja Luki (BiH) in L..

Ob upoštevanju teh dejanskih ugotovitev (ki med pravdnima strankama tudi niso bile sporne), na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP), revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija utemeljeno zatrjuje, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo.

Za razsojo zadeve je odločilno vprašanje , ali predstavlja menjalna pogodba z dne 21. 8. 1991 veljaven pravni naslov za toženčevo vselitev v sporno stanovanje. Po presoji vrhovnega sodišča na to vprašanje ni mogoče odgovoriti pritrdilno.

Dne 25. 6. 1991 je Republika Slovenija sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, s katero je prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. V upravljanje Republike Slovenije je prešlo vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na njenem ozemlju dotlej upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi jugoslovanske armade. Po 25. 6. 1991 garnizijska poveljstva na območju Republike Slovenije niso bila več upravičena razpolagati s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada. Za pravnoveljavno razpolaganje s temi stanovanji je bila od tedaj legitimirana le tožeča stranka. Zvezni predpisi, ki so se nanašali na razpolaganje z vojaškimi stanovanji, so v Republiki Sloveniji prenehali veljati. Po 25. 6. 1991 je bil edini predpis, ki je na območju Republike Slovenije urejal stanovanjska razmerja Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 35/82 in 14/84). Določbe tega zakona, ki so se nanašale na zamenjavo stanovanj in posledice, kolikor za zamenjavo ni bilo soglasja stanodajalca, pa so veljale le za primere zamenjave stanovanj znotraj Republike Slovenije. Stanodajalec, ki ni dal soglasja za zamenjavo, je imel možnost doseči vzpostavitev prejšnjega stanja. Ta zakon pa ni imel nobenih medrepubliških kolizijskih norm, ki bi urejale vprašanje zamenjave stanovanj na območjih različnih republik nekdanje SFRJ. Tudi Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 43/82, p. 72/82) nima posebnih določb o zamenjavi stanovanj na območju različnih držav.

Zaradi vsega povedanega pogodba o zamenjavi z dne 21. 8. 1991 ni predstavljala veljavnega pravnega naslova za toženčevo vselitev in pridobitev imetništva stanovanjske pravice na stanovanju v L., R.. Pogodba o zamenjavi in soglasje garnizijskega poveljstva sta bila nična. Ni mogoče pritrditi stališču sodišč druge in prve stopnje, da je pogodba o zamenjavi stanovanj veljavna, ker tožeča stranka te pogodbe ni izpodbijala. Tako stališče obeh sodišč je namreč oprto na določbe ZSR, ki pa zamenjave stanovanj, ki se nahajajo na območju različnih držav, ni urejal. Zaradi ničnosti pogodbe o zamenjavi in soglasja garnizijskega poveljstva, zaseda tožena stranka sporno stanovanje brez pravnega naslova. Zato je izpraznitveni zahtevek tožeče stranke utemeljen (58. člen Stanovanjskega zakona, Ur. l. RS, št. 18/91). Ker sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče reviziji tožeče stranke ugodilo, in izpodbijano pravnomočno sodbo tako spremenilo, da je pritožbi tožeče stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje pa tako spremenilo, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (395. člen ZPP).

Izrek o stroških postopka temelji na določbah 166. in 154. člena ZPP. Ker je tožeča stranka v pravdi uspela, ji mora tožena stranka povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Povrnitve ostalih stroškov tožeča stranka ni zahtevala. Višina pravdnih stroškov je odmerjena v skladu z veljavno tarifo za storitve pravne pomoči.