Jedro

Prevzemnik naročila mora dati o opravljenem poslu račun in naročitelju brez zavlačevanja izročiti vse, kar je prejel iz opravljanja zaupanih poslov, ne glede na to, ali je tisto, kar je prejel za naročitelja, temu kdo dolgoval ali ne. Denar, ki ga je Banka A. d. d. nakazala tožencu, je bil ta dolžan izročiti tožnici ne glede na to, ali je šlo za zastopanje po odločbi o Bpp ali "zgolj po pooblastilu".

Ker za pravdne stroške obstaja pravnomočna odločba sodišča, je neutemeljena trditev toženca, da bo tožnica neupravičeno obogatena. Ker je ta odločba pravnomočna, se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo z njeno pravilnostjo v vsebinskem smislu, kar načenja toženec v pritožbi. Toženec je bil za svoje delo plačan s strani službe za Bpp, za neizročitev denarja iz naslova pravdnih stroškov, ki so bili prisojeni njegovi stranki, pa ni navedel nobene utemeljene podlage.

Toženec je teku zamudnih obresti nasprotoval že v postopku na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je brez trditvene podlage navedlo, da je bil toženec nepošten in da je zato tožnica na podlagi 193. člena OZ upravičena do zakonskih zamudnih obresti od dneva pridobitve. Ta kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP) je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka glede teka zakonskih zamudnih obresti spremeni tako, da je zakonske zamudne obresti od zneska 5.637,13 EUR toženec dolžan tožnici plačati od 26. 1. 2023 dalje do plačila, v presežku (glede plačila zakonskih zamudnih obresti od glavnice že od 15. 4. 2018 dalje do 25. 1. 2023) pa se tožbeni zahtevek tožnice zavrne.

II.V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 5.637,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2018 dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je tudi, da je toženec dolžan povrniti tožnici pravdne stroške tega postopka (točka II izreka).

2.Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožil toženec. Podal je tudi še štiri pravočasne dopolnitve pritožbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je povzemanje navedb toženca v odgovoru na tožbo in kasnejših vlogah netočno in izrazito pomanjkljivo. To podrobneje pojasni. Sodba je zato nerazumljiva. Sodišče v točki 10 sodbe navaja, da izvedba ostalih dokaznih predlogov ni potrebna, saj so glede na navedbe obeh strank zadoščali pisni dokazi. To je precej nerazumljivo, vnaprejšnja dokazna ocena ni dovoljena. Gre za kršitev iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Problem je v tem, da je bila služba za brezplačno pravno pomoč v postopku neaktivna, pa tudi sodnica v odločitvi ni upoštevala založenih zneskov brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: Bpp) po uradni dolžnosti, kar bi morala. Pritožil se glede tega ni nihče, dokler ni prišlo v letu 2022 do abnormalnega početja službe za Bpp, tožnice in odvetnika tožnice. Banka A. d. d. je denar nakazala na poslovni račun odvetnika in ne na fiduciarni račun. Toženec je zastopal tožnico na podlagi odločb Bpp in splošnega pooblastila. Če tega pooblastila ne bi bilo, ne bi mogel priglasiti stroškov v polni višini, kar je sodnica priznala, tako kot vsem. Tožnica ni nikomur plačala ničesar. Ni pridobila nobenih dohodkov ali premoženja v skladu s predpisi ZBPP. Tožnica ne more biti neupravičeno obogatena za pravdne stroške, ki so plod dela toženca.

3.Popolnoma nejasno navaja sodišče v točki 16 obrazložitve določbe ZBPP in 3. odstavka 5. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv). Jedro spora ni v založenem znesku Bpp, temveč uspešnost toženca, da je dobil še plačilo od Banke A. d. d. Tudi točke 17, 18, 19 in 20 obrazložitve niso razumljive. Sodišče ne navede, od kdaj velja 5. odst. 17. člena ZOdv in glede na odločbe Bpp in datum pooblastila ne navede takratnih veljavnih predpisov. Pavšalno se navaja 95. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o pravici sprejema prisojenega zneska, pomembno je interno razmerje. Prisojenih stroškov toženec ni prejel za stranko, Banka A. d. d. je to nakazala za toženca in je le ta pasivno legitimirana v sporu. Ugovora pasivne legitimacije sodišče ni razrešilo. Sodnica tožencu ni dovolila, da diktira svoje dodatne navedbe.

4.Če bi bilo plačano s strani službe za Bpp 194,22 EUR, bi bilo to izkazano z odločbo Bpp in tudi nakazano na TRR s strani službe za Bpp. To v zvezi z obremenjevanjem tožnice s stroški je mišljeno, da ne bo nosila stroškov nasprotne strani, saj je menil, da ne bo izgubil. Zadeva je bila s tožnico urejena vseskozi od leta 2017 do 2022 in ni prišlo do nobene zamude. Prišlo je do brutalnega napada v letu 2022. Toženec ni pridobil nič tujega in ni ravnal nepošteno. Pač pa nepošteno ravna služba za Bpp, tožnica in njen odvetnik. Tožnici tudi ne pripada 22% DDV kot končnemu potrošniku niti administrativni stroški, saj nikomur ni plačala ničesar. Sodišče mimo trditvene in dokazne podlage najde dve listini in jih razlaga namenoma v škodo toženca, kar pomeni kršitev pravice do izjave po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS. Gre za pristrano in nepošteno sojenje. Toženec ni nič priznal, na splošno je na naroku navedel, da je imel odločbe službe za Bpp in podpisana pooblastila, za konkretni primer pa že prej, da je šlo za zastopanje zgolj na podlagi pooblastila. Gre tudi za protispisnost po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

5.Sodišče sodi mimo trditvene in dokazne podlage tožnice, saj tožnica ne zatrjuje nobene ničnosti v vlogah (točka 17 obrazložitve sodbe). Sodišče tudi navrže morebitni nepravilni obračun Bpp in tega ne obrazloži. Stroški so pripadli z vednostjo tožnice tožencu. Velja pa tudi Obligacijski zakonik (OZ) glede mandatnega razmerja in glede na dolgo dobo gre za konkludentno odpoved tožnice do teh sredstev. Kršena je bila pravica do poštenega sojenja, ter pravica po 14. in 22. členu Ustave RS.

6.Sodišče mimo trditvene in dokazne podlage tožnice obrazloži ZPP in stroške v primeru uspeha v škodo toženca, kot tudi glede plačila teh stroškov A. d. d. tožencu, enako velja za točke 16, 17, 18, 19, 20, 21 obrazložitve. Tožnica v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi nikjer v vlogah ne zatrjuje nepoštenosti toženca in neupravičene pridobitve.

7.V vseh vlogah tožnica navaja vrednost spornega predmeta 5.442,91 EUR, sodišče pa navede v sodbi ta znesek, med tem ko se v izreku sodbe navaja 5.637,13 EUR, kar je nerazumljivo.

8.3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe, toženec pa se je z vlogo odzval tudi na ta odgovor.

9.4. Pritožba je delno utemeljena.

10.5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je, kolikor se zahtevek nanaša na plačilo 5.442,91 EUR, med pravdnima strankama nesporno, da je toženec tožnico zastopal po odločbah o brezplačni pravni pomoči (Bpp). Sporno pa še v pritožbi ostaja, ali je tudi glede zahtevka na plačilo 194,22 EUR (pravdni stroški na pritožbeni stopnji) toženec tožnico zastopal po odločbi o Bpp.

11.6. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje popolne in jasne razloge o odločilnih dejstvih, tako da so vsi očitki toženca o nerazumljivi in pomanjkljivi obrazložitvi sodbe neutemeljeni. Tem razlogom ni kaj dodati. Ti razlogi pa so tudi sicer pravilni, materialno pravo je bilo uporabljeno pravilno in materialnopravna podlaga je tudi zadostno navedena. Sodišče v sodbi ni dolžno dobesedno povzemati navedb strank iz vseh vlog, kot to meni toženec (vsebino obrazložitve sodbe določa 4. odst. 324. člena ZPP). Takšna sodba bi bila nepregledna in predolga.

12.7. Bistveno v tej zadevi je nesporno dejstvo, da je pravnomočna odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 2340/2016-II z dne 31. 1. 2017 v točki VI tam tožeči stranki Banki A. d. d. nalagala, da tožnici (tam peto toženki) iz naslova pravdnih stroškov plača 5.442,91 EUR, odločba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2023/2017 z dne 1. 3. 2018 pa, da ji plača še 194,22 EUR iz naslova pravdnih stroškov. Toženec je bil tožničin pooblaščenec, kateremu so bili ti stroški nakazani za njegovo stranko, tukajšnjo tožnico (tam peto toženko), zato je neutemeljena pritožbena navedba, da ti stroški pripadajo tožencu in da ni pridobil nič tujega. Toženec v pritožbi razlaga, da je šlo za mandatno razmerje, hkrati pa spregleda določbo 771. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da mora prevzemnik naročila dati o opravljenem poslu račun in naročitelju brez zavlačevanja izročiti vse, kar je prejel iz opravljanja zaupanih poslov, ne glede na to, ali je tisto, kar je prejel za naročitelja, temu kdo dolgoval ali ne. Denar, ki ga je Banka A. d. d. nakazala tožencu, je bil ta dolžan izročiti tožnici ne glede na to, ali je šlo za zastopanje po odločbi o Bpp ali "zgolj po pooblastilu" (kar trdi toženec glede zneska 194,22 EUR). Uspešnost toženčevega zastopanja v prej navedeni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani za odločitev v tej zadevi ni odločilnega pomena. Tudi sicer pa se pritožbeno sodišče strinja z vsemi razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točki 21 obrazložitve sodbe glede zneska 194,22 EUR in nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče se je tudi utemeljeno sklicevalo na listini pod B1 in B224, v tem pritožbeno sodišče ne vidi nobene kršitve po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP. V razlogih sodbe je sodišče pravilno odgovorilo na ugovor pasivne legitimacije, ki ga je podal toženec. Glede na ugotovljena dejstva tudi ni mogoče narediti zaključka o konkludentni odpovedi tožnice do teh sredstev, ki ga napravi pritožnik.

13.8. Pravilno je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, da ugovori toženca, ki se nanašajo na utemeljenost zahtevka službe za Bpp do tožnice (da ti pravdni stroški niso dohodek ali premoženje tožnice po določbi 48. člena ZBPP, da se je služba za Bpp pozno odločila za uveljavljanje zahtevka do tožnice, da tožnica ni plačala ničesar), niso odločilnega pomena za to zadevo. Ker za pravdne stroške obstaja pravnomočna odločba sodišča, je neutemeljena trditev toženca, da bo tožnica neupravičeno obogatena. Ker je ta odločba pravnomočna, se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo z njeno pravilnostjo v vsebinskem smislu, kar načenja toženec v pritožbi. Toženec je bil za svoje delo plačan s strani službe za Bpp, za neizročitev denarja iz naslova pravdnih stroškov, ki so bili prisojeni njegovi stranki, pa ni navedel nobene utemeljene podlage. Na kateri račun toženca (poslovni ali fiduciarni) je bil nakazan denar s strani Banke A. d. d., ni pomembno.

14.9. Toženec v pritožbi ne navede, katerih njegovih predlaganih dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo in zakaj meni, da gre za vnaprejšnjo dokazno oceno. Nekonkretiziran pritožbeni očitek o kršitvi iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP ni utemeljen.

15.10. Pritožbeno sodišče iz podatkov spisa ni zaznalo nobenega pristranskega ali nepoštenega sojenja. V spisu tudi ni nobenega podatka o tem, da sodnica tožencu ne bi dovolila podaje navedb. V zapisniku o izvedenem naroku ni nobene takšne pripombe ali ugovora. Očitki o kršitvi pravice do poštenega sojenja po 6. členu EKČP ter 14. in 22. člena Ustave RS niso utemeljeni. Prav tako toženec ne konkretizira kršitve po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP (zatrjevana protispisnost), zato pritožbeno sodišče na takšen očitek ne more odgovoriti.

16.11. S strani sodišča povzeta določba Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) o tem, da so kakršnikoli dogovori med upravičencem do brezplačne pravne pomoči in odvetnikom za višje plačilo ali dogovori za plačilo v odstotku ali pavšalnem znesku od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki, in ki nadomeščajo plačilo po odvetniški oziroma notarski tarifi, nični, ni odločilnega pomena v tej zadevi, saj ni šlo za situacijo, ko bi se stranka in pooblaščenec dogovorila za višje plačilo, zato tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem niso pomembne.

17.12. Vrednost spornega predmeta je pri denarnih zahtevkih avtomatično določena z zneskom uveljavljane terjatve, ki je bila od vsega začetka postopka 5.637,13 EUR. Pomotna navedba vrednosti spornega predmeta v uvodu sodbe (enako je bilo navedeno v uvodu tožničinih vlog) ni v ničemer vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe in ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

18.13. V pretežnem delu je neutemeljen tudi očitek o kršitvah razpravnega načela. Skromne in nekonkretizirane trditve glede teh očitkov ne morejo biti uspešne.

19.14. Glede teka zakonskih zamudnih obresti pa toženec utemeljeno navaja, da tožnica tekom postopka na prvi stopnji ni podala nobenih trditev o tem, zakaj obresti vtožuje od 15. 4. 2018 dalje. Toženec je teku zamudnih obresti sicer nasprotoval že v postopku na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je brez trditvene podlage navedlo, da je bil toženec nepošten in da je zato tožnica na podlagi 193. člena OZ upravičena do zakonskih zamudnih obresti od dneva pridobitve. Ta kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP) je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (1. odst. 339. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče v obrestnem delu pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka spremenilo tako, da je zakonske zamudne obresti od zneska 5.637,13 EUR toženec dolžan tožnici plačati od 26. 1. 2023 dalje do plačila (2. odst. 299. člena OZ), v presežku (glede plačila zakonskih zamudnih obresti od glavnice že od 15. 4. 2018 dalje do 25. 1. 2023) pa je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. V preostalem delu je pritožba toženca neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Toženec v pretežnem delu s pritožbo ni uspel (uspel je le s stransko terjatvijo), zato ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa ni prispeval k razjasnitvi zadeve, zato tožnica do povrnitve teh stroškov ni upravičena (1. odst. 155. člena ZPP).

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 193, 771 Zakon o odvetništvu (1993) - ZOdv - člen 5, 5/3, 17, 17/5 Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 48 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 95

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.