Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Dolžnost plačevanja najemnine je bila tožničina dolžnost, temelječa na Stanovanjskem zakonu in to do trenutka, ko je bilo s sodno odločbo toženi stranki naložena obveznost s tožečo stranko skleniti kupoprodajno pogodbo za stanovanje. Zato kljub naknadni sklenitvi kupoprodajne pogodbe za stanovanje ni prišlo do nobenega neupravičenega prikrajšanja oziroma obogatitve brez pravne podlage na nobeni strani.
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka RS dolžna plačati tožnici M. B. znesek 658.328,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter plačati njene pravdne stroške. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 52.440,00 SIT. Proti sodbi se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov ter predlaga takšno spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa sodbeno razveljavitev. Pritožnica se ne more strinjati z izpodbijano sodbo, ker je temelj tožbenega zahtevka podan. Ker je s pravnomočno sodno odločbo razsojeno, da je tožena stranka neutemeljeno odrekla tožnici pravico do nakupa stanovanja in ji s tem tudi povzročala škodo, ki se je kazala v tem, da je bila tožnica primorana vse do pravnomočnosti sodbe plačevati toženi stranki stanarino oziroma se je tožena stranka na račun teh stanarin neupravičeno obogatela. To dejstvo v ničemer ne spreminja okoliščine, da je tožnica plačala kupnino preračunano po vrednosti točke na dan vložene zahteve za odkup stanovanja. Nadalje sodišče tudi neutemeljeno očita tožeči stranki, da ni dokazala prehoda premoženja oziroma obogatitve tožene stranke, ker naj bi tožnica v dokaz predložila le dokumentacijo, ki jo je izdalo Komunalno stanovanjsko podjetje d.d., kateremu je tožnica tudi zneske stanarin nakazovala. Tožnica je v svoji pripravljalni vlogi predlagala sodišču poizvedbe pri Komunalnem podjetju glede strukture stanovanjskih stroškov, vendar sodišče tega dokaza ni izvajalo. Zaradi tega je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Tožnica je šele po prejemu izpodbijane sodbe od KSP, d.d. prejela izjavo, da je upravnik hiše v katerem se nahaja sporno stanovanje ter da so bile obračunane najemnine ves čas prihodek tožene stranke. Povsem neživljenjsko pa je stališče prvostopenjske sodbe o tem, da bi tožnica morala deponirati kupnino za stanovanje, saj zato takrat ni bilo nobene potrebe in niti zahteve tožene stranke. Pritožba ni utemeljena. Prvostopno sodišče je namreč povsem utemeljeno zavrnilo (zgolj) na podlagi neupravičene obogatitve (drugi odstavek 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR) uveljavljani tožbeni zahtevek tožeče stranke, saj je pravilno ugotovilo, da tožena stranka kot lastnica stanovanja s tem, ko ji je tožeča stranka (kot bivša) imetnica stanovanjske pravice na tem stanovanju plačevala najemnino za uporabo stanovanja, ni bila obogatena in tožeča ne prikrajšana. Kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, je bila dolžnost plačevanja najemnine tožničina zakonita dolžnost, temelječa na Stanovanjskem zakonu in to do trenutka, ko je po sodni odločbi postala lastnica stanovanja oziroma, ko je bila po tej odločbi toženi stranki naložena obveznost s tožečo stranko skleniti kupoprodajno pogodbo za stanovanje. Torej kljub naknadni sklenitvi kupoprodajne pogodbe za stanovanje ni prišlo do nobenega neupravičenega prikrajšanja oziroma obogatitve na nobeni strani, torej premika premoženja brez pravne podlage, pač pa, kot je bilo že obrazloženo, je do "premika premoženja" prihajalo na pravni podlagi in sicer po členu 44 Stanovanjskega zakona, po katerem je dolžan najemnik stanovanja lastniku za uporabo stanovanja plačevati najemnino. Drugačno pritožbeno pravno razumevanje obravnavane situacije je pravno zmotno in zato nesprejemljivo. Po prepričanju pritožbenega sodišča tožeča stranka sicer svojega tožbenega zahtevka ni utemeljevala še na odškodninski podlagi, pač pa je bila tožena stranka tista, ki je v svojem odgovoru na tožbo zaradi pravnega nerazumevanja tožbenih navedb tožeče stranke zgolj ugibala ali morebiti tožeča stranka svoj zahtevek temelji na odškodninski odgovornosti tožene stranke zaradi kršitve kontrahirne dolžnosti. Ker pa je iz sodbenih razlogov videti, da se je sodišče prve stopnje na nek način le ukvarjalo tudi s strani tožene stranke razumljenim videnjem problema oziroma pravnega temelja, saj sicer poleg ugotovitve, da tožena stranka ni bila neupravičeno obogatena, (verjetno) ne bi tudi zapisalo, "da tožeča stranka zaradi kasnejše sklenitve kupoprodajne pogodbe ni bila oškodovana" in še proti koncu sodbe, "da tožnica ni izkazala ali se je poslužila vseh ukrepov, s katerimi bi se zmanjšala škoda, ki naj bi bila posledica kršitve kontrahirne dolžnosti, kot na primer deponiranje kupnine", je potrebno za vsak primer v zvezi s tisto pritožbeno navedbo, da je tožena stranka neutemeljeno odrekla tožnici pravico do nakupa stanovanja in ji s tem tudi povzročala škodo v obliki obveznega plačevanja stanarine, pojasniti, da tožena stranka ni niti dokazovala kaj šele dokazala odgovornosti tožene stranke v zvezi z nesklenitvijo pogodbe oziroma tako imenovano kršitvijo kontrahirne dolžnosti po členu 183 ZOR, zaradi česar je izpodbijana sodba niti ni mogla ugotavljati. Pritožba je tudi v tej smeri povsem neutemeljena. Ob popolnoma jasnem stališču prvostopne sodbe, da do neupravičene obogatitve tožene stranke ni prišlo in kljub zaključku, da tožena stranka tudi ni bila oškodovana zaradi naknadne sklenitve kupoprodajne pogodbe, sicer ni jasno, zakaj se je prvostopno sodišče skušalo ukvarjati s strukturo stanovanjskih stroškov oziroma kateri od njih naj bi v spornem obdobju sploh nastali in s tem, ali se je tožnica poslužila kakšnih ukrepov v smislu zmanjšanja škode, vsekakor pa je pritožbeno polemiziranje s tovrstnimi razlogi odveč spričo pravilnosti odločitve izpodbijane sodbe in zato pritožbeno sodišče nanj ne odgovarja. Vsekakor pa je potrebno pritrditi pritožbenim navedbam, da je tožena stranka nedvomno pasivno legitimirana stranka, katere legitimaciji sicer nobena stranka ni ugovarjala, pač pa v izpodbijani sodbi samo prvostopno sodišče brez potrebe in zmotno prihaja do zaključka, da "tožnica kot pridobitelja premoženja oziroma okoriščenca ni izkazala toženo stranko, pač pa neko drugo pravno osebo, ki ni nastopala v tem postopku", ker se je v postopku namreč ugotovilo, da je tožnica stanarino oziroma najemnino plačevala, kot je povsem običajno, upravniku in ne direktno lastniku stanovanja. Na podlagi navedenega se izkaže, da je pritožba neutemeljena, zaradi česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP/77).