Jedro

Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.

Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upokojitev in s tem v zvezi z višjo pokojnino. Navedeno ni v pristojnosti tožnika, pač pa je pravica delodajalca, da odloči, s katerim datumom bo tožniku prenehalo delovno razmerje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba št. ... z dne 23. 1. 2015, ki jo je izdala tožena stranka razveljavi (1. točka) ter da se ugotovi, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ima tožnik pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas (2. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (3. točka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto plače, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati vse zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja dalje, to je od 12. 3. 2015 dalje, do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila ter prispevke in davke, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (4. točka).

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev postopka v prvem odstavku 339. člena ZPP ter 14. in 15. točke drugega odstavka istega člena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in kršitve Ustave RS (načela enakega obravnavanja) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi, stroške postopka skupaj s pritožbenimi stroški pa naloži v plačilo toženi stranki, zgolj podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je tožena stranka prekinila delovno razmerje tožniku z izpodbijano odločbo z dne 11. 3. 2015 in se pri tem sklicevala na 11. točko 92. člena Zakona o obrambi v povezavi z 10. odstavkom 413. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ker naj bi dne 11. 3. 2015 tožnik izpolnil pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine. Določba zakona, ki ima za posledico prekinitev delovnega razmerja tožniku je v nasprotju z Ustavo RS ter konvencijo MOD št. 111 o diskriminaciji pri zaposlovanju ter Direktivo Sveta 200/78/ES. Z uvedbo predčasnega starostnega upokojevanja po ZPIZ-2 se je za zavarovance, ki se poklicno upokojujejo, obdobje poklicne upokojitve za obdobje dodane dobe postavilo pred starostno upokojitev s 40 let plačanih prispevkov. Posledično navedeno pomeni, da se je obdobje poklicne pokojnine zamaknilo pred to predčasno starostno upokojitev. Določba 10. odstavka 413. člena ZPIZ-2 je v neskladju z namenom veljavne pokojninske zakonodaje, saj onemogoča poklicno upokojevanje, upokojevanje v času pred starostno upokojitvijo s polno odmero starostne pokojnine, kot je bilo v času uveljavljene benificirane delovne dobe. ZPIZ-2 torej uveljavlja dvojno predčasno upokojevanje, kar je neustrezno in v nasprotju z Ustavo RS, ker krši načelo enakega obravnavanja. Tožnik je tudi sodišču predlagal, da prekine postopek in sproži postopek ugotavljanja skladnosti določb ZPIZ-2 z Ustavo RS, vendar pa sodišče predlogu tožnika ni sledilo, čeprav v obrazložitvi navaja, da naj bi kršitev predpisa z Ustavo RS uveljavljal tožnik sam. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Področna tematika poklicnega upokojevanja pripadnikov SV (kot je tudi konkreten primer) je bila že večkrat preizkušena v sodni praksi in glede na večje število drugostopnih sodb, ki so toženi stranki v korist, tožena stranka ocenjuje, da lahko že v tem trenutku govorimo o enotnem stališču sodne prakse o tem, da je povsem korektna (zakonita) praksa tožene stranke, da pripadniku SV (torej tudi tožeči stranki), ob izpolnitvi pogojev za pridobitev poklicne pokojnine, skladno z določilom 92. člena ZObr prekine delovno razmerje na obrambnem področju (SV). Tudi Ustavno sodišče RS je v več zadevah (primerjaj odločbo št. U-I-329/04 z dne 9. 12. 2004, odločbo št. 287/05 z dne 6. 12. 2007) sprejelo stališče, da je zakonodajalcu dana možnost, da zaradi različnosti dela ter organizacije in drugih zadev poklicnega dela v vojski, uredi posamezno vprašanje delovnopravnega statusa drugače, kot so urejena na drugih področjih zaposlovanja. Tožena stranka je tožniku v konkretnem primeru odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi določil 92. člena ZObr in tako o neekopravnosti zaposlenih ni mogoče govoriti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji – ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, ni storilo. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je popolno in pravilno ugotovilo in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika o bistveni kršitvi določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da ni ugodilo njegovemu predlogu za prekinitev postopka zaradi tega, ker naj bi Ustavno sodišče RS na pobudo SVS presojalo ustavnost 8. točke 7. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadalj.) oziroma desetega odstavka 413. člena ZPIZ-2. Ta odločitev naj bi po tožnikovi trditvi predstavljala predhodno vprašanje za rešitev tega spora. S strani tožnika zatrjevana neskladnost omenjenih določb ZPIZ-2 z Ustavo RS (Ur. l. RS/1, št. 33 in nadalj.) ne more predstavljati predhodnega vprašanja v smislu 13. člena ZPP, prav tako pa sodišče ni dolžno prekiniti postopka, če stranka pred Ustavnim sodiščem RS sproži postopek za presojo ustavnosti določene zakonske določbe. 156. člen Ustave RS določa, da mora v primeru, če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem RS. Postopek pred sodiščem se nadaljuje po odločitvi Ustavnega sodišča RS. Sodišče prve stopnje mora torej prekiniti postopek (upoštevaje 156. člen Ustave RS) na podlagi 6. točke prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS; Ur. l. RS, št. 15/1994 in nadalj.) le v primeru, če bi samo menilo, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven in bi podalo zahtevo za oceno njegove ustavnosti. Skladno s četrtim odstavkom 23. člena ZUstS pa bi sodišče prve stopnje postopek lahko prekinilo tudi v primeru, če bi Vrhovno sodišče RS z zahtevo začelo postopek za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona, ki bi ga sodišče moralo uporabiti pri odločanju. Zgoraj navedeni pogoji za prekinitev postopka v tem individualnem delovnem sporu niso podani. Do tožnikovega predloga glede prekinitve postopka in do njegovih navedb o protiustavnosti spornih določb ZPIZ-2 se je sodišče prve stopnje jasno opredelilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da določbe ZPIZ-2, ki jih je kot protiustavne izpostavljal tožnik, niso v neskladju z Ustavo RS, zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno prekiniti postopka po 6. točki prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 23. člena ZUstS, predlog za prekinitev postopka tožeče stranke pa je bil utemeljeno zavrnjen.

6. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da mu je bila glede ugotovitev KAD in ZPIZ o tem, kdaj je tožnik izpolnil pogoje za starostno upokojitev, kršena pravica do sodnega varstva. Listini, na kateri se sklicuje tožnik, predstavljata le listini, ki sta bili pomembni za ugotavljanje dejanskega stanja (kar je sicer pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje), sporna odločba tožene stranke pa je bila izdana na podlagi določb Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.) oziroma ZPIZ-2. Ker je bila ta odločba na podlagi enajstega odstavka 92. člena ZObr dokončna, je tožnik v zvezi z njo začel postopek pred sodiščem, s tem pa mu je bilo omogočeno sodno varstvo, saj se zakonitost te odločbe in njena pravna pravilnost presoja v tem individualnem delovnem sporu. Iz omenjenih listin izhajata datuma izpolnitve pogojev za pridobitev pogojev do starostne pokojnine oziroma za poklicno upokojitev, v dokaznem postopku pa ni bilo ugotovljeno, da podatki iz teh listin ne bi bili točni.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka upoštevalo tako enajsti odstavek 92. člena ZObr kot tudi določbo desetega odstavka 413. člena ZPIZ-2, tako da je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen. Po stališču pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, ko je ob sklicevanju na določbo enajstega odstavka 92. člena ZObr tožniku izdala odločbo o tem, da mu pogodba o zaposlitvi preneha veljati z 11. 3. 2015. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih dne 10. 3. 2015. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je namen pravice do poklicne pokojnine, da se izplačuje do izpolnitve pogojev za pridobitev predčasne ali starostne pokojnine v obveznem zavarovanju in da ta pravica, glede na njeno naravo, nastane pred izpolnitvijo pogojev za uveljavljanje pravice do starostne pokojnine.

8. Po stališču pritožbenega sodišča določba desetega odstavka 413. člena ZPIZ-2 o tem, da se do uskladitve ZObr in Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.) glede izpolnjevanja pogojev po enajstem odstavku 92. člena ZObr uporabljajo določbe 204. člena ZPIZ-2, ni v neskladju z Ustavo RS. Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno delovnopravno ureditvijo) sama po sebi ne pomeni kršitve Ustave RS (npr. odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998, U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011), zato tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr ni v nasprotju z Ustavo RS. To pa pomeni, da je bilo to določbo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.

9. Pojem dodane dobe v 7. točki 8. člena ZPIZ-2 ni nejasen, prav tako pa je jasna tudi določba enajstega odstavka 92. člena ZObr. Glede na navedeni določbi preneha vojaški osebi delovno razmerje najkasneje do konca leta, v katerem je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodana doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja. Glede na določbo enajstega odstavka 92. člena ZObr se pri presoji izpolnjevanja pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine upošteva tudi dodana doba, tako da so nasprotne pritožbene navedbe tožnika neutemeljene.

10. Kršitev ustavnih pravic, ki jih tožnik navaja v pritožbi, uveljavlja tožnik zgolj pavšalno, prav tako pa zgolj pavšalno zatrjuje kršitve določb EKČP. Kot je bilo že ugotovljeno, posebna ureditev prenehanja delovnega razmerja, ki jo opredeljuje enajsti odstavek 92. člena ZObr v povezavi z 204. členom ZPIZ-2 (glede na 413. člen ZPIZ-2) po stališču pritožbenega sodišča ne pomeni kršitev ustavnih načel enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic oziroma drugih ustavnih pravic, kot tudi ne kršitev določb EKČP, zaradi česar je neutemeljena tudi ta tožnikova pritožbena navedba.

11. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep (353. člen, 2. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Odgovor na pritožbo tožene stranke ni prispeval k rešitvi spora, zato tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške postopka.