Jedro

Z navedbami, ki so usmerjene v nasprotovanje pravilnosti zaključka sodišča o neobstoju elementov odškodninske odgovornosti, tožeča stranka izpodbija dokazno oceno sodišča, česar pa v pritožbi, ki je glede na določilo 32. člena ZDSS-1 vsebinsko omejena le na vprašanje zakonitosti sklepa o nedopuščeni reviziji, ni dopustno uveljavljati.

Na različno drugostopenjsko prakso bi se lahko tožeča stranka v pritožbi uspešno sklicevala le, če bi zatrjevala in z navedbo konkretnih odločitev tudi dokazala, da glede pravnega vprašanja, ki je bilo bistvenega pomena za odločitev, v sodni praksi sodišč druge stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem vprašanju še ni odločalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot nična odpravilo sklep tožene stranke št. 250000-18070-7399/2007/11 z dne 17.5.2007 in dokončno odločbo št. 250000-18070-7399/2007/21 z dne 18.6.2007 (I. točka izreka), ker je ugotovilo, da nista bila izdana niti na zahtevo tožeče stranke niti na predlog osebne zdravnice. Zavrnilo je zahtevek, da se odpravita odločba št. 250000-18070-7399/2007/8 z dne 9.5.2007 in dokončna odločba št. 250000-18070-7399/2007/18 z dne 29.5.2007 in da se ugotovi začasna nezmožnost za delo od 12.5.2007 do 15.6.2007 (II/1. točka izreka). Ocenilo je, da je bila tožeča stranka po 11.5.2006 (pravilno: 2007) sposobna opravljati svoje 4-urno delo tajnice. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo pavšalne odškodnine v višini 1.000,00 EUR (II/2. točka izreka), ker ni ugotovilo pogojev za obstoj odškodninskega delikta.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točki II./1. izreka razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v točki II./2. izreka potrdilo prvostopenjsko sodbo. Na podlagi določil 31. in 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) revizije glede odločitve o pavšalni odškodnini ni dopustilo. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjski dokazni postopek pomanjkljiv glede vprašanja, ali se je tožeči stranki zdravstveno stanje z 12.5.2007 izboljšalo v tolikšni meri, da je bila zmožna za delo. Glede slednjega je zato sodišču prve stopnje naložilo izvedbo dodatnih dokazov. Soglašalo pa je s prvostopenjsko presojo, da niso podani elementi za ugotovitev odgovornosti pravne osebe (tožene stranke) za škodo, ki jo povzroči njen organ (94. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ZZVZZ – Ur. l. RS, št. 9/1992 in nadaljnji, v zvezi z 148. členom Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji).

Zoper sklep o nedopuščeni reviziji se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je drugostopenjsko sodišče v dveh podobnih primerih odločilo, da je odškodninski zahtevek upravičen (odločba Psp 465/2005 in sklep Psp 48/1999). Protipravno ravnanje je dokazano, saj je sodišče prve stopnje odločbi tožene stranke z dne 17.5.2007 in 18.6.2007 kot nični odpravilo, poleg tega pa je tožena stranka pri ugotavljanju delazmožnosti tožeče stranke nepopolno ugotovila dejansko stanje in ji onemogočila zdravljenje na podlagi zdravstvenega zavarovanja. Materialno škodo tožeče stranke predstavlja porabljen čas za pripravo tožbenih zahtev, poštnina, nakup protibolečinskih tablet ..., kar bi odpadlo, če bi ji bilo omogočeno zdravljenje iz zdravstvenega zavarovanja. Nematerialna škoda se nanaša na telesne in duševne bolečine, ki jih je tožeča stranka utrpela zaradi upravnih in sodnih postopkov. Izpolnjena sta tudi pogoja vzročne zveze in odškodninske odgovornosti. Tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in ji prizna pavšalno odškodnino, oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zahtevo za pavšalno odškodnino skupaj z razveljavljenim delom sodbe sodišča prve stopnje vrne temu v novo sojenje.

Na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v zvezi z 19. členom ZDSS-1 in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-55/2004-10 in Up-90/2004-15 z dne 6.4.2006 je bila pritožba vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 dopusti revizijo, ki sicer po 31. členu ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea). Upoštevaje tretji odstavek 32. člena ZDSS-1 se lahko stranka zoper sklep o nedopuščeni reviziji pritoži le iz razloga po 2. alinei prvega odstavka tega člena.

V sodni praksi Vrhovnega sodišča so se glede pritožbe, vložene na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1, izoblikovala naslednja stališča. S citiranim določilom se ne uvaja možnost neke splošne pritožbe zoper odločitve sodišča druge stopnje, ampak je pritožba zoper sklep o nedopuščeni reviziji dovoljena izključno iz razlogov, določenih v zakonu (prim. sklep Dsp 102/2007 z dne 18.12.2007). Poleg tega ne zadošča zgolj pavšalno uveljavljanje pritožbenih razlogov, temveč mora stranka svoje trditve o neenotni drugostopenjski sodni praksi oziroma o odstopu drugostopenjske odločitve od sodne prakse Vrhovnega sodišča, podkrepiti s konkretnimi odločbami sodišča (prim. sklepi Dsp 18/2008 z dne 25.3.2008, VIII Pri 96/2007 z dne 22.1.2008, VIII Pri 79/2007 z dne 4.12.2007). Presoja utemeljenosti pritožbe je omejena na preučitev teh, konkretno navedenih odločb. V obravnavani zadevi je večji del pritožbenih navedb usmerjen v nasprotovanje pravilnosti zaključka sodišča o neobstoju elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke (protipravnega ravnanja, škode, vzročne zveze in odgovornosti). S tem tožeča stranka izpodbija dokazno oceno sodišča, česar pa v pritožbi, ki je glede na določilo 32. člena ZDSS-1 vsebinsko omejena le na vprašanje zakonitosti sklepa o nedopuščeni reviziji, ni dopustno uveljavljati.

Pritožba neutemeljeno navaja, da je drugostopenjsko sodišče v dveh primerih, ki naj bi bila po oceni tožeče stranke podobna njenemu (odločba Psp 465/2005 z dne 15.11.2006 in sklep Psp 48/1999 z dne 25.11.1999), ugodilo odškodninskemu zahtevku. Na različno drugostopenjsko prakso bi se lahko tožeča stranka v pritožbi uspešno sklicevala le, če bi zatrjevala in z navedbo konkretnih odločitev tudi dokazala, da glede pravnega vprašanja, ki je bilo bistvenega pomena za odločitev, v sodni praksi sodišč druge stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem vprašanju še ni odločalo. Obstoja takšnega bistvenega pravnega vprašanja v obravnavani zadevi pritožba sploh ne zatrjuje. Sicer pa je ugotoviti, da v citiranih odločbah o enakem bistvenem pravnem vprašanju sploh ni mogoče govoriti. Sklep Psp 48/1999 je po svoji vsebini razveljavitvene narave in temelji na tem, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo predpostavk odškodninske odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ. S sodbo Psp 465/2005 pa je sodišče ugodilo odškodninskemu zahtevku, saj so bile (v nasprotju z ugotovitvijo v zavrnilni sodbi Ps 1478/2007-14 v zvezi s Psp 224/2008) dokazane vse zahtevane predpostavke odškodninske odgovornosti Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Ker tožeča stranka ni dokazala nobenega od pritožbenih razlogov iz 2. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, je Vrhovno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.