Jedro

S tem, ko sta obsojenec in zagovornica soglašala z branjem zapisnika o izpovedbi priče, nista pa po branju predlagala neposredne izvedbe dokaza, sta se odpovedala pravici do njenega neposrednega zaslišanja.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 600 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 17.2.2004 obsojenega M.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ ter mu izreklo kazen šest mesecev zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ mu je v to kazen vštelo čas pridržanja od 22.8.2002 od 22.20 ure do 23.8.2002 do 02.40 ure. Po 69. členu KZ mu je odvzelo zaseženi mobilni telefon. V skladu s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 55.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 8.11.2006 delno ugodilo pritožbi zagovornice in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu po 1. odstavku 48. člena KZ z upoštevanjem kazni šest mesecev zapora iz prvostopne sodbe in kazni osem mesecev zapora, izrečene obsojencu s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 27.11.2002, za kaznivo dejanje po 2. odstavku 311. člena KZ, po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in en mesec zapora. V izrečeno enotno kazen je obsojencu po določbi 1. odstavka 49. člena KZ vštelo čas pridržanja ter že v celoti prestano kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu. V ostalem je pritožbo zagovornice obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in 2. odstavka 371. člena istega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njegovem stališču nista podani v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena in 2. odstavka istega člena ZKP.

Predlog vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva navaja, da sodišče ne bi smelo uporabiti določbe 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP in na glavni obravnavi prebrati izpovedbo priče B.A., ki jo je podal med opravo nujnih preiskovalnih dejanj. O tem zaslišanju niso bili obveščeni ne obsojenec in ne njegov zagovornik. Na glavni obravnavi se obsojenec ni mogel soočiti s to pričo, obramba je ni imela možnosti zaslišati. Zahteva se sklicuje na pravna jamstva iz 2. odstavka 5. člena ZKP in 3. alineje 29. člena Ustave. Meni, da gre v prvi vrsti za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter opozarja na že zavzeta stališča v sodbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, podrejeno pa zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Nemožnost obrambe, da bi dosegla zaslišanje obremenilne priče, da ji ob navzočnosti postavlja vprašanja in daje pripombe na njeno izpoved, so tiste odločilne okoliščine, ki so privedle do napačne sodbe.

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je po določbah 166. člena ZKP zaslišal kot pričo iraškega državljana B.A. Iz podatkov kazenskega spisa ni razvidno, da bi pri zaslišanju te priče bil navzoč obsojenec. Na glavni obravnavi dne 17.2.2004 je sodišče v dokaznem postopku v soglasju s strankami prebralo zapisnik o zaslišanju navedene priče. Po določbi 2. odstavka 340. člena ZKP sme senat s soglasjem strank odločiti, naj se zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče prebere tudi, če priča ni navzoča, ne glede na to, ali je bila povabljena na glavno obravnavo ali ne. Ta določba ni kršena, če je soglasje strank dano izrecno. Glede na podatke zapisnika o glavni obravnavi, na kateri sta bila navzoča tako obsojenec kot tudi njegova zagovornica, je takšno soglasje bilo dano. Obsojenec je po branju zapisnika o zaslišanju priče izjavil, da na njeno izpovedbo nima pripomb. Sodišče je zapisalo tudi ugotovitev, da obsojenec ni bil navzoč pri zaslišanju priče. Obsojenec in zagovornica nista uveljavljala, da obsojencu ni bila dana možnost zaslišati in se soočiti z navedeno pričo. Zato sodišče ni kršilo določbe 2. odstavka 340. člena ZKP. Zahteva sicer navaja, da sodišče ne bi smelo uporabiti določbe 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP, pri čemer glede na obrazloženo prezre, da tega sploh ni storilo. Podlago za branje zapisnika o izpovedbi priče je imelo v soglasju obrambe, ne pa v okoliščinah, ki so predpisane v 1. točki 1. odstavka 340. člena ZKP.

Kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Gre za dokaze, katerih uporaba ni dovoljena (dokazne prepovedi, ki so določene v procesnem zakonu), med takšne dokaze pa ni mogoče uvrstiti izpovedbe priče, ki jo je zaslišal sodnik in jo je nato sodišče prebralo na glavni obravnavi. Če sodišče to stori v nasprotju z določbami 1. in 2. odstavka 340. člena ZKP, bistveno krši določbe kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, vendar le, če je kršitev vplivala na zakonitost sodbe.

V takem položaju zahteva neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, glede na dano soglasje na glavni obravnavi pa tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. S tem, ko sta obsojenec in zagovornica soglašala z branjem zapisnika o izpovedbi priče, nista pa po branju predlagala neposredne izvedbe dokaza, sta se odpovedala pravici do njenega neposrednega zaslišanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obsojenega M.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).