Jedro

Tožnik je zatrjeval solidarno odgovornost toženih strank kot izvajalca in investitorja za škodo, ki mu je nastala "v zvezi z izvajanjem del" (207.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila odškodnine v višini 805.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.11.1996 do plačila ter glede povrnitve pravdnih stroškov (1.točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti prvotoženi stranki pravdne stroške v višini 140.534,00 SIT in drugotoženi stranki v višini 394.975,00 SIT, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.02.2006 do plačila (2.točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita kršitev določb ZPP, ker je izvedlo prepozno predlagane dokaze. Prva tožena stranka je namreč šele v pripravljalni vlogi z dne 23.05.2005 predlagala določene listinske dokaze in priče z obrazložitvijo, da je to potrebno zaradi vprašanja, ki ga je..."kot bistveno odprlo pritožbeno sodišče", to pa je vprašanje, ali so bila dela na spornem objektu v času škodnega dogodka dokončana. Tega vprašanja pa ni "odprlo" šele pritožbeno sodišče, saj je tožnik zatrjeval že od samega začetka, da objekt ni bil dokončan, toženi stranki pa nasprotno, da je bil dokončan. Za svoje trditve pa do 23.05.2005 nista ponudili nobenih dokazov. Tožnik se je sicer skliceval na predložene listinske dokaze v pripravljalni vlogi prvotožene stranke z dne 23.05.2005, vendar pa tožnik s tem ni bila prekludiran, saj mu obstoj teh listinskih dokazov do tistega dne ni bil znan. Izrecno pa je tožnik nasprotoval zaslišanju prepozno predlaganih prič J.K. in A.L. Nadalje tožnik očita,da so razlogi sodbe v nasprotju sami s seboj. Sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku na drugi strani sodbe navaja, da "po izvedenem dokaznem postopku sodišče ugotavlja, da toženim strankam ni uspelo dokazati, da je bila gradnja celotnega objekta v času nastanka škodnega dogodka zaključena. Izdaja uporabnega dovoljenja s strani Upravne enote Koper z dne 29.02.1996, na katero se toženki sklicujeta, namreč ne dokazuje, da so bila vsa gradbena dela zaključena. Uporabno dovoljenje zagotavlja, da je bil objekt zgrajen skladno z gradbenim dovoljenjem, drugimi predpisi in splošnimi standardi stroke...". Nato pa v drugem odstavku na tretji strani sodbe: "Sodišče kljub navedenemu zaključuje, da je bilo urejanje zunanje okolice oziroma gradnja na kraju tožnikovega padca, pa tudi že v času izdaje uporabnega dovoljenja za objekt, zaključena". To naj bi izhajalo tudi iz samega uporabnega dovoljenja. Zato tožnik sprašuje, na kakšni podlagi je sodišče prišlo do takega zaključka, glede na to, da samo šteje, da toženim strankam tega ni uspelo dokazati. Tožnik meni, da iz izvedenih dokazov sledi, da gradnja objekta v času škodnega dogodka še ni bila dokončana in to je tudi vzrok njegove poškodbe. Tako iz ogleda na kraju samem kot iz zapisnika o kvalitetnem pregledu in prevzemu objekta, kot iz zapisnika komisije za tehnične preglede Upravne enote K. je razvidno, da sporna gradnja še zdaleč ni bila končana. Iz zapisnika o kvalitetnem pregledu in prevzemu PSO M. z dne 27.02.1996 sledi, da bi bilo treba izvesti še 101 gradbeno operacijo, da bi se lahko štelo, da je objekt končan. Pod točko 11 se navaja:"prostor za smetnjake zaščititi z ograjo oziroma cvetličnimi koriti", pod točko 15:"področje zunanje ureditve proti sodišču je zasuti in zatraviti, cvetlična korita prestaviti na nakazani izvoz, za peš prehod uporabiti obstoječe kulir plošče". Sodišče je z ogledom na kraju ugotovilo, da nekatere od teh pomanjkljivosti še vedno niso odpravljene. Iz zapisnika o tehničnem pregledu objekta z dne 13.02.1996 izhaja iz točke 1, da je treba..."v zunanji ureditvi zaključiti asfaltiranje prometnih površin", iz točke 3 pa "dokončati zunanjo ureditev, urediti odvodnjavanje ob bloku 13 ob V., urediti plato za odpadke". V upravnem spisu je tudi poprejšnje soglasje z dne 29.02.1996, v katerem izrecno piše, da je bil 05.02.1996 opravljen le delni tehnični pregled. Zaradi tega je bilo predlagano, da se izda uporabno dovoljenje potem, ko bosta investitor in izvajalec odpravila vse ugotovljene napake, a tudi takrat le za objekt od prvega nadstropja navzgor, ne pa za celotni objekt. Iz vseh navedenih listinskih dokazov sledi, da objekt z okolico na dan 29.02.1996 še ni bil dokončan, iz ogleda na kraju samem pa, da ni bil dokončan niti kasneje. Jasno je, da se trditve toženih strank, da je bil objekt dokončan na dan tožnikovega padca, s temi dokazi ne da dokazati. Sodišče se v izpodbijani sodbi popolnoma neutemeljeno ukvarja s pločnikom in kulir ploščami. Tožnik v tožbi ni zatrjeval, da se je poškodoval zaradi pločnika in kulirja, njegova trditev je, da sta toženi stranki z graditvijo objekta dvignili teren v odnosu do sosednjih parcel in okoli stavbe postavili pločnike. Zaradi tega je bila presekana pot, ki je vodila iz V. na parkirišče pri sodišču. Tam je nastal sporni prepad. Sodišče je na kraju samem ugotovilo, da je ta prepad globok 60 cm. V zgoraj navedenem zapisniku pa je izrecno navedeno pod točkama 11 in 15 kaj morata toženi stranki storiti ob tem prepadu. Ta prepad je omejen na eni strani s prostorom za smetnjake, na drugi strani pa je prehod proti sodišču. Če v zapisniku z dne 27.02.1996 piše, da se mora prostor za smetnjake zaščititi z ograjo oziroma cvetličnimi koriti, ter da se mora zunanja ureditev proti sodišču zasuti, zatraviti, cvetlična korita prestaviti na nakazani izvoz in če je na kraju samem ugotovljeno, da ni storjeno nič od navedenega, je torej ta prepad nezavarovan in se lahko vanj pade, bodisi s prostora za smetnjake bodisi s pešpoti proti sodišču, je jasno, da sta toženi stranki poleg objektivne odgovornosti tudi krivdno odgovorni za tožnikovo poškodbo. Če bi toženi stranki ta teren zasuli in zatravili, potem prepada ne bi bilo. Brez pomena je, če sta toženi stranki v času tožnikove poškodbe izvajali dela prav na tistem kvadratnem metru, kjer se je tožnik poškodoval. Pomembno je, da sta toženi stranki takrat še vedno izvajali dela in da nista odpravili napak, kot jim nalaga zgoraj navedeni zapisnik. Pri vsem tem je nesporno, da je stanje, kjer se je tožnik poškodoval, bilo enako na dan, ko je sodišče opravilo ogled, kot je bilo na dan tožnikovega padca in je enako tudi še sedaj. Jasno je, da je podana solidarna odškodninska odgovornost obeh toženih strank. Na kraju tožnikovega padca so se izvajala gradbena dela. Zato bi morala biti okolica ustrezno zavarovana in osvetljena, nedvomno pa to ni bila. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na izdano gradbeno dovoljenje in da le-to ne bi bilo izdano, če dela ne bi bila opravljena skladno s predpisi, normativi in standardi, saj je bilo uporabno dovoljenje izdano le za nadstropje od prvega navzgor, ne pa tudi za pritličje in okolico. Dejstvo je, da tudi če brežina ne bi predstavljala nevarne stvari, jo mora človek videti, da se ji lahko izogne. Tožnik se je poškodoval v večernih urah, ko je bila že tema. Na kraju samem ni bilo razsvetljave, ni pa mogoče pritrditi sodišču, da so zadostno svetlobo oddajale svetilke iz parkirišča pri sodni palači, saj so takoj po tožnikovi poškodbi namestili posebno svetilko neposredno na kraju dogodka. Iz zgoraj omenjenih zapisnikov o tehničnem pregledu in zapisniku o kvalitetnem pregledu in prevzemu pa izhaja, da bi neposredno na kraju škodnega dogodka morala stati ograja, ki pa je ni bilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je izvedlo dokaze, katere je v nasprotju z 286.čl. ZPP predlagala prvotožena stranka (šele) v vlogi z dne 23.05.2005. Iz pritožbenih razlogov je razumeti, da se ta očitek nanaša predvsem na izvedeni dokaz z zaslišanjem priče A.L. Namreč, priče J.K. sodišče ni zaslišalo, izvedbi dokaza z vpogledom zapisnika o kvalitetnem pregledu in prevzemu PSO M. z dne 27.02.1996 pa tožnik tudi v pritožbi ne nasprotuje in se nanj tudi sam sklicuje. Ker sodišče relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1.odst. 339.čl. ZPP ne upošteva po uradni dolžnosti, je zato le-to pritožbeno sodišče upoštevalo le v okviru pritožbenih razlogov. Ugotovilo pa je, da ta kršitev ni vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Prav pa ima pritožba, da sodišče druge stopnje v sklepu z dne 29.03.2005 ni "odprlo" nobenega novega vprašanja, saj je drugotožena stranka že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je bila gradnja objekta z urejanjem okolice zaključena že leta 1995, 29.02.1996 pa je že bilo pridobljeno tudi uporabno dovoljenje, tožnik pa je zatrjeval, da v času škodnega dogodka gradnja še ni bila zaključena in to ponavlja tudi v pritožbi. Tudi pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP, ker da so razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju, ni utemeljen, saj v zadnjem odstavku druge strani izpodbijane sodbe, na katerega se pritožba sklicuje, sodišče govori o gradbenih delih na objektu, v drugem odstavku tretje strani pa o urejanju zunanje okolice oziroma o gradbenih delih na mestu tožnikovega padca. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja: - da je do tožnikovega padca (03.11.1996) prišlo na prehodu (brežini) pri poslovno-stanovanjskem objektu M., namenjenem pešcem, ki povezuje glavno cesto na V. in parkirišče pred sodno stavbo, - da je nad brežino pločnik, ki se tekoče (brez stopnice - po betonu) izteče v cesto (fotografije - C1, C2, C3 spisa), - da na tem mestu ni bilo ulične razsvetljave, je pa bilo v bližini osvetljeno parkirišče in cesta, -da je bila brežina tožniku očitno poznana ( bila je na poti, po kateri se je vračal iz svoje pisarne), -da se je kraj škodnega dogodka od tožnikove nezgode spremenil le v tem, da je bila postavljena ulična razsvetljava. Iz zapisnika komisije za tehnične preglede Upravne enote K. št. 351-285/94 izhaja, da je med pomanjkljivostmi objekta 13.02.1996 ugotovljena tudi nedokončana zunanja ureditev, priča M.R. (izvedenec za gradbene zadeve in član komisije upravne enote, ki je sodeloval pri tehničnem pregledu) je pojasnil, da se to običajno nanaša na manjše pomanjkljivosti. Ob pregledu in prevzemu objekta 27.02.1996 je bilo ugotovljeno, da je potrebno za peš prehod proti sodišču (na kraju, kjer je tožnik padel) uporabiti kulir plošče, iz obrazložitve uporabnega dovoljenja z dne 29.02.1996 pa izhaja, da je drugotožena stranka odpravila vse pomanjkljivosti, ugotovljene ob tehničnem pregledu (torej tudi kulir plošče) in torej dokončala zunanjo ureditev. Ob navedenem je sodišče prve stopnje zaključilo, da se po izdaji uporabnega dovoljenja na kraju škodnega dogodka niso več izvajala gradbena dela (kar je trdil tudi tožnik sam - vloga z dne 30.09.2002 - list. št. 9 spisa), zato nepravilno izvedeni dokaz z zaslišanjem priče L., ki je vse ugotovljeno le potrdil, na pravilne zaključke prvostopenjskega sodišča niti ni vplival. Niti ne zaključkov prvostopenjskega sodišča omajajo pritožbene navedbe s sklicevanjem na zapisnik o kvalitetnem pregledu in prevzemu objekta z dne 27.02.1996 in na zapis v njem o 101 gradbeni operaciji, saj že iz pritožbenih navedb izhaja, da se te nanašajo na objekt oziroma prostor za smetnjake (točka 11 - prostor za smetnjake zaščititi z ograjo oz. s cvetličnimi koriti), in da je področje zunanje ureditve proti sodišču treba zasuti, zatraviti, cvetlična korita prestaviti na izvoz (tč. 15), in ne na peš prehod - za le-tega je navedeno le, da je treba uporabiti kulir plošče, kot zgoraj navedeno, je sodišče prve stopnje, glede na izpoved priče R. in zapisnik z dne 13.02.1996 in 27.02.1996 ter uporabno dovoljenje, ugotovilo, da so bile le-te nameščene. Pa tudi iz uporabnega dovoljenja, na katerega se pritožba sklicuje, izhaja, da so iz uporabnega dovoljenja izvzeti le poslovni prostori v kletni in pritlični etaži objekta, zgrajeni do IV. gradbene faze (namenjeni prodaji), zato je pritožbena trditev, da ob izdaji uporabnega dovoljenja pomanjkljivosti, ugotovljene ob tehničnem pregledu, še niso bile odpravljene (kar je sicer pogoj za izdajo uporabnega dovoljenja) v nasprotju z izdanim uporabnim dovoljenjem. Tudi soglasje zdravstvenega inšpektorja z dne 29.02.1996, v zvezi s katerim se pritožba sklicuje na delni tehnični pregled z dne 05.02.1996, se nanaša le na "izvzete prostore v pritličju in kletni etaži", enako kot v izdanem uporabnem dovoljenju. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča tako izhaja, da se na kraju škodnega dogodka po izdaji uporabnega dovoljenja niso več izvajala nobena gradbena dela; investitor je po končani gradnji vložil zahtevo za tehnični pregled in po odpravljenih pomanjkljivostih je bilo 29.02.1996 izdano uporabno dovoljenje. Tožnik je zatrjeval solidarno odgovornost toženih strank kot izvajalca in investitorja za škodo, ki mu je nastala "v zvezi z izvajanjem del" (207.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, ki se v danem primeru še uporablja glede na določbo 1060.čl. Obligacijskega zakonika - OZ). Gre za tista dela, ki naj bi bila izvedena v časovnem okviru, ko so se dejansko izvajala. Ob taki trditveni podlagi je to časovno komponento odškodninske odgovornosti investitorja in izvajalca sodišče prve stopnje zato pravilno upoštevalo. Sicer pa pritožbeno sodišče sprejema prvostopenjske razloge ( 3.odst. 4.strani izpodbijane sodbe ), zakaj tudi tožniku kasneje nastale škode ( po zaključeni gradnji ) ni mogoče povezati z ravnanjem ( oz. opustitvijo ) toženih strank in zakaj sporna brežina ne predstavlja nevarne stvari (kar pritožba izrecno niti ne izpodbija), zato se v izogib ponavljanju tudi samo nanje v celoti sklicuje. Tožnik v pritožbi posebej izpostavlja razsvetljavo na kraju škodnega dogodka, kot pa je pojasnilo prvostopenjsko sodišče, je bila za to v skladu z občinskim odlokom dolžna poskrbeti Občina K. Namreč, niti razsvetljava, niti varnostna ograja na mestu tožnikovega padca, ni bila predvidena v zapisniku o tehničnem pregledu z dne 13.2.1996, niti v zapisniku o kvalitetnem pregledu in prevzemu z dne 27.2.1996, kot protispisno navaja pritožba. Zaščita z ograjo oz. cvetličnimi koriti se je nanašala le na prostor za smetnjake ( že om. tč.11 zapisnika z dne 27.2.1996). Na mestu tožnikovega padca tudi ni ostal prepad, globok 60cm, kot vztrajno trdi tožnik, saj kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je pločnik primerno zaključen in se tekoče, brez stopnice oz. višinske razlike izteče v cesto, tako da se lahko ob običajni, povprečni skrbnosti varno pride do ceste in parkirišča pred sodiščem. Ob vsem povedanem je odločitev prvostopenjskega sodišča, da ni podana niti objektivna niti krivdna odškodninska odgovornost toženih strank in je tožbeni zahtevek zavrnilo, materialnopravno pravilna. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške ( 154., 165 čl. ZPP).